MARK KNOPFLER

Shangri-La

Warner Brothers/Dallas, 2004

Shangri-La je Knopflerjeva četrta samostojna studijska plošča. Po razpustitvi zasedbe Dire Straits v prvi polovici devetdesetih let in med predzadnjo in zadnjo studijsko ploščo te zasedbe (v letih 1985–91) je počel marsikaj; v glavnem je pisal filmsko glasbo, sodeloval je pri zvezdniški zasedbi The Notting Hillbillies, ki je s ploščo Missing … dobro zastavila, a so potem fantje kar nekako nehali, posnel je album s Chetom Atkinsom (1990) in veliko nastopal s pisano paleto glasbenih kolegov.

V devetdesetih letih je začel s serijo samostojnih albumov, ki so bržkone ena najimpresivnejših solističnih zbirk kakšnega bandleaderja. Začelo se je z irsko obarvano ploščo Golden Heart (1996), na kateri je vplive irske glasbe mešal s countryjem in rockom in ustvaril mojstrovine s pesmimi I'm The Fool, Night In Summer Long Ago in Darling Pretty. Odziv na te pesmi pa je bil večinoma takle: Knopfler se je omehčal, kje je nova Telegraph Road, kaj hudiča rine v country? In predvsem – kje so Dire Straits? Najhujša krivica, ki jo lahko narediš izvajalcu, je, da njegova nova dela sodiš po starih – to se ves čas dogaja Bruceu Springsteenu, Dalu Watsonu in še marsikomu. Predvsem Bruce Springsteen je ime, ki so ga s Knopflerjem večkrat povezovali, češ da mu poskuša biti preveč podoben, da Sultans Of Swing spominjajo na Badlands, Walk Of Life pa na Working On The Highway; no, če želite vzporednice s Springsteenom, jih najdete na njegovi drugi samostojni plošči Sailing To Philadelphia (2000) v pesmi Silvertown Blues, kjer Knopfler zabavno parodira idejo Springsteenovega Lucky Towna. Mini uspešnica What It Is s te plošče (na njej je tudi čudovita balada One More Matinee) rahlo spominja na prvi album Straitsov in s tem je Knopfler končno naredil zarezo v svojem ustvarjanju. Poravnal je račune s preteklostjo in lahko se je začel pripravljati na album Shangri-La. Dober uvod vanj je bil tretji solistični dosežek The Ragpicker's Dream (2002), ki pa je nekako neločljivo povezan z novim albumom. Nekakšen začetek novega je. Knopfler je moral ustvariti Ragpicker's Dream, da je lahko naredil Shangri-La, svoj najboljši solistični album in po skromnem mnenju podpisanega enega najboljših solističnih albumov zadnjih let nasploh.

Sovpadanje glasbe in besed je na plošči Shangri-La neverjetno sinhrono in presežno, že v uvodni pesmi 5.15 a.m., ki je tudi ena najboljših na albumu. Po strukturi je prava epopeja, silno intenziven uvod v najzrelejši glasbeni izdelek Marka Knopflerja do zdaj. Ko poslušaš Shangri-La, takoj pozabiš, da so Straitsi sploh obstajali ali da je protagonist kadarkoli imel kaj z njimi; njegov novi izdelek je namreč čisto nova kategorija, ki si jo bo treba še izmisliti. Knopflerjev humor in njegovo vedno okusno, nikoli egovsko in neverjetno melodično igranje kitare je prav to, kar sem vedno trdil tudi za Dala Watsona: vse je na pravem mestu in, hej, čeprav so nekatere zgodbe pretresljive, ne razburijo, ampak dobi poslušalec občutek, da posluša »life itself«, kot bi rekel Cohen (ali Byron), da pa je to »življenje samo« kljub vsem težavam, ki jih prinaša, tako neverjetno lahkotno in zanimivo. In dobro. Song For Sonny Liston, Postcards From Paraguay, Donegan's Gone, Whoop Dee Do, vse to so pesmi, ki z uvodno, že omenjeno, sestavljajo nekakšen dnevnik človeka, ki je prehodil vso pot od kitarskega idola do umirjenega pisca pesmi srednjih let, ki zna spet uživati v tem, kar najbolje zna. Plošča Shangri-La z eno besedo? Okusna. Kot pravzaprav vse, kar je ustvaril Knopfler.

Matej Krajnc