YOUSSOU N'DOUR

Le grand bal, Paris, Bercy, 2003

Jololi/Xippi, 2003

YOUSSOU N'DOUR

Egypt

Nonesuch Records Inc., 2004

Ja, eden zagotovo najuspešnejših afriških popularnoglasbenih zvezdnikov Youssou N'Dour ima zdaj že kar nekaj časa zunaj svoj novi mednarodni album Egypt. Z malo truda ga najdemo tudi v kakšni domači trgovini s ploščami, v kritiških krogih pa sproža zelo zanimive, tudi precej kontroverzne reakcije. Kako jih tudi ne bi, saj se precej razlikuje predvsem od tistih njegovih dosedanjih albumov, ki so bili namenjeni poslušalstvu izven njegove ožje, pa tudi širše domovine; torej, ne samo afriškemu občinstvu. A to ni njegov edini prispevek k diskografski ponudbi vrhunskega afriškega etnopopa v zadnjem letu dni. Zaokrožujeta jo še dva albuma, ki vsak po svoje dodajata intrigantne razsežnosti aktualni podobi ustvarjalnih prizadevanj človeka, ki je še vedno eden ključnih živečih določevalcev deležev pozornosti, ki jih ima v globalni glasbeni industriji afriška popularna godba. Eden je izvirnik albuma Egypt, v Senegalu, pri N'Dourjevi zasebni založbi Jololi decembra lani izdani Sant; album s povsem enakim in enako razvrščenim naborom skladb, kot jih zdaj najdemo na Egypt – medtem ko drugih njunih morebitnih skupnih značilnosti ali razlik še nismo imeli priložnosti primerjati. Drugi je album v posebni seriji objav koncertnih posnetkov z zdaj že tradicionalnih vsakoletnih pariških nastopov N'Dourja z izvorno postavo Le Super Etoile de Dakar, ki jih označuje skupni naslov Le Grand Bal, ter oznaka, da so posnetki nastali v Parizu, v Bercyju, z letnico in morebiti tudi oznako, za kateri kos posnetkov gre. Zadnji ima naslov Le grand bal, Paris, Bercy, 2003. Vsebuje posnetek, ki je nastal v prvi polovici lanskega leta, izšel pa je septembra lani pri N'Dourjevi že omenjeni založbi Jololi, potem ko so ga obdelali v njegovem dakarskem studiu Xippi, ki ga tudi distribuira. Album z zelo skromnimi identifikacijskimi podatki in brez kakršnegakoli dodatnega zapisanega komentarja – npr. nikjer ne piše, da je N'Dourjev; pravzaprav navzven nikjer ni označen izvajalec glasbe na njem, le v notranjosti ovitka je poimensko predstavljena izjemno močna ekipa Le Super Etoile z vsemi ključnimi člani in spremljevalnimi službami, a spet brez omembe N'Dourja – deluje navzven skrivnostno in že kar neugledno, a po poslušanju je vtis diametralno nasproten. Četudi omenjeno ne bi bilo zapisano, bi album prepoznali po značilnem N'Dourjevem glasu in petju. Ob tem pa zelo hitro spoznamo, da imamo opraviti z odličnim zvočnim dokumentom, ki omogoča slišati tega velikana afriške popularne godbe v situaciji, ki so zanj zunaj domovine vse bolj redke: v sproščenem, neobveznem, žurerskem, z izrazito »domačimi« determinantami zamejenem ambientu, kjer si zares dajo duška vsi – pevec, bend in občinstvo. Dokument ni ravno obilen. Vsebuje šest skladb v skupni dolžini slabih 45 minut; od uvodne Li ma weesu prek simpatične popevčice z banalnim naslovom C'est l'amour do tistih iz »klasične zbirke«, Moor ndaje in Salimata – ter vse do konca. Čisti destilat senegalskega užitka in hkrati vpogled v eno izmed razsežnosti intimne sfere N'Dourjevega glasbenega početja!

Drugo pa dodaja vsebina albuma Sant, od začetka letošnjega junija prek ameriške založbe Nonesuch dostopna tudi planetarnemu občinstvu z albumom Egypt. Gre namreč za posnetke, ki so nekje od leta 1999 nastajali iz povsem zasebnih nagibov avtorja, pozneje čakali in zoreli, se soočili z domačim, za njihovo vsebino »insajderskim« občinstvom ter bili nato na različnih koncih zahodne hemisfere dodelani v gradivo, ki ga zdaj vsebuje njegov zadnji izdelek, namenjen mednarodnemu prizorišču. Egypt je v vseh razsežnostih do sedaj najbolj poseben N'Dourjev album.

Podajanje v kulturne različnosti že do zdaj ni bilo tuje njegovemu delu; predvsem ne tistim njegovim segmentom, katerega produkti so bili namenjeni neposredno mednarodnemu tržišču. Vendar je bolj ali manj domiselno in odmevno jemal iz polja evro-ameriške popularne kulture ter pri tem spretno upošteval zahteve aktualnega trenutka. No, v aktualnost dogajanja je vpet tudi Egypt, vendar povsem drugače, celo nasprotno. Če je N'Dour prej pogosto plaval s tokom dogajanja, se je tokrat odločil, da se mu postavi po robu; ne zato, da bi ga zajezil, temveč zato, da bi ga preusmeril. Egypt je po vsebini seveda ena sama hvalnica svetlega, pozitivnega izročila in vrednot islama; predvsem tolerantnosti in duhovnosti. V tematskem in izraznem pristopu ga je avtor umestil v tradicijo slavljenja »svetnikov« senegalske sufijske šole, podložil in nadgradil pa ga je z glasbo, ki je izvorno »pop«, čeprav nam lahko zveni tradicionalno. Osnovni zven osmim žlahtnim pesmim, ki so posnete predvsem v Kairu, daje namreč značilen egipčanski orkester (14-članski orkester Fathyja Salame), zahodnoafriške razsežnosti pa so mu dodali šele kasneje v Dakarju s spremljevalnimi glasovi, senegalskimi tolkali in koro. In prav kombinacija omenjenih treh sestavin je proizvedla mešanico, ki na površini deluje umirjeno, a nam daje hkrati vsaj slutiti vso globino tega projekta, ki seveda s tem, ko je bil prav zdaj poslan v svet, nosi »eksplozivno« sporočilo. Egypt ni le v vseh sestavinah glasbeno izvrsten izdelek, je tudi pogumno dejanje tega avtorja, ki se je pravi trenutek odločil, da v predsodkov in diskreditacij polnem mednarodnem prostoru izkoristi svoj ugled za posredovanje svojega stališča, ki pravkar omenjeno vsaj relativizira. Ob vsem tem pomenskem bogastvu albuma seveda ne gre spregledati bistvenega: obilnega zalogaja N'Dourjeve godbe, kakršne še nismo bili deležni.

Zoran Pistotnik