OZOMATLI

Street Signs

Concord, 2004

Zgodovina popularne godbe je pravzaprav zgodovina hibridnega združevanja bolj ali manj oddaljenih žanrov. Mnenja o nastanku zvrsti se seveda še vedno krešejo, a nekako splošno velja, da je recimo rock'n'roll nastal iz countryja ter rhythm and bluesa ali pa da je na primer hiphop svoje danes številne lovke vzgojil tudi na elektronskih ritmih Kraftwerkov. Dandanašnji, ko lahko s sodobno tehnologijo in vsesplošno digitalizacijo spoznavamo nebroj raznorodnih zvrsti – včasih tudi neobremenjeni z zgodovinskimi, kulturnimi in političnimi temelji nastanka in razvoja –, se zdi dokaj samoumevno, da se pojavijo skupine, ki te zvrsti veselo združujejo, medsebojno podlagajo ter jih tako osvežijo, redefinirajo in vnovič kontekstualizirajo. Med tovrstnimi skupinami imajo Ozomatli, multikulturna druščina iz ameriškega mesta angelov, z veselim premetavanjem žanrov in parjenjem slogov gotovo posebno mesto. Ker prihajajo člani zasedbe iz Latinske Amerike, je bilo nekako samoumevno, da bodo v urbani koktejl hiphopa, funka in soula pošteno natrosili več kot ščepec na Kubi, v Kolumbiji in v Mehiki domujočih tradicionalnih godb. Na prvih dveh albumih so tako brezhibno in neopazno združili salso in funk, na primer, da je bilo videti, kot da ti dve zvrsti sobivata od pamtiveka in da ju drugače sploh ne moreš igrati.

Po začetni udarnosti in inventivnih posegih pa na tretjem albumu Street Signs večkulturna mineštra Ozomatlijev ni več tako koherentna in inventivna kot na prvih dveh izdelkih. Pogrešam večjo drznost pri mešanju tradicionalnega in urbanega ter tudi bolj domiselno produkcijo, saj nekajkrat zazvenijo le kot malo bolj alternativni funk soul rockerji. Njihova posebnost, mešanje latinskih ritmov in številnih slogov od salse in cumbie do mehiškega canciona z urbanimi ritmi hiphopa, soula, jazz, rocka in funka, na tretjem albumu včasih celo daje vtis preveč rutiniranega ali pa vsaj neproblematičnega, neobveznega preigravanja, ki je samo po sebi umevno. Vendar pa ponuja novi album vseeno kar nekaj ostrih, poskočnih in radovednih komadov, v katerih zasedba kar pogumno pokuka čez meje hibridne kontaminacije, ki jo je sama pomagala definirati. Še posebej so posrečeni tisti komadi, ki se spogledujejo z arabskimi glasbenimi motivi. Slednje kakopak v dandanašnji ameriški obljubljeni deželi svobodnih in v domu pogumnih gotovo do neke mere zbuja vtis subverzivnosti ali pa vsaj politične nekorektnosti.

Če bi le bilo več takšnih trenutkov, ki se sicer glasbeno odlično zlijejo z drugimi intervencijami Ozomatlijev, bi lahko ploščo imeli celo za prevratniško – seveda glede na okolje, v katerem je nastala. Tako pa ponuja Street Signs prejkone soliden izdelek (še vedno) alternativnega »etno urbanega« žurerskega in angažiranega banda, ki pa se v nekaj komadih vendarle nevarno približa medlemu mainstreamu. Street Signs je plošča, ki bi, če bi jo posneli začetniki, gotovo veliko bolj odmevala in pritegnila. Ko pa vemo, da imajo Ozomatli za seboj zelo dobri in veliko bolj dorečeni in učinkoviti prvi dve plošči, deluje Street Signs nekako na pol poti, nedorečeno.

Mario Batelić