RAMMSTEIN

Reise, Reise

Universal/Multimedia, 2004

Nemški kolektiv Rammstein je spet »in«. Potem ko smo se dobro leto dni spraševali, kam hudiča so poniknili in so jih nekateri že odpisali s komentarji, da so iz svojega industrijsko-vojaškega dvostopenjskega takta iztisnili in nategnili vse, kar se je iztisniti in nategniti dalo, zdaj Till, Flake, Richard, Christopher, Paul in Ollie vračajo udarec. Izkazalo se je namreč, da so se fantje, katerih ego se je v desetih letih "rammsteinovanja" že pošteno napihnil, svojega ponavljanja zavedali že na albumu Mutter. Toda kljub prepirom, tihim mašam in odkritemu sovraštvu, ki so si ga menda izkazovali med snemanjem Mutter, se ni pritoževal nihče: ne Rammstein, ki so z Mutter dosegli tudi tiste evropske hribe in doline, ki jih doslej še niso, pa tudi publika ne. Konec koncev je Mutter rodila nekaj največjih njihovih hitov, kot so Links 2 3 4, Ich Will in Feuer Frei. Dobra tri leta kasneje se Rammstein vračajo z albumom, ki za njih osebno v ustvarjalnem in eksperimentalnem smislu gotovo pomeni velik, za bolj ohlapne poslušalce pa precej majhen korak. Namreč, tisti, ki ne bodo pozorno prisluhnili enajstim novostim na albumu, bodo gotovo razočarano ugotavljali, da Reise, reise ne prinaša nič novega in da gre pač za tipičen Rammstein »beat«. Sama takšnih kritik ne odobravam. Nekoliko neumestno bi bilo od zasedbe, ki svojo podobo gradi na trdih enoličnih ritmih, pričakovati, da bodo skupaj spacali na primer kakšno lahkotno plesno skladbo. Veliko bolj logično bi seveda bilo, če bi se vsaj malce otresli standardnih matric in si upali nekoliko bolj eksperimentalno zavihati rokave. In Rammstein so storili prav to! Po njihovih besedah so tokrat svoje ege in pričakovanja pustili pred vrati studia v španski Malagi in se neobremenjeno lotili skladanja novih pesmi. Pri tem so se ves čas zavedali, da morajo nekoliko iztiriti iz dolgočasnih tirnic monotonega muziciranja in nabijanja ter sebe in svoje poslušalce razvedriti in presenetiti z nekoliko bolj pisano paleto zvočnih eksperimentov. Rezultat? Reise, Reise je še vedno poln tipičnih rammsteinovskih pesmi, v katerih se izjemni pevec Til kot pisec besedil uspešno loteva aktualnih družbeno-političnih tem. V Mein Teil tako izjemno enostavno in učinkovito obdela ljudožerski škandal, ki je pred kratkim buril Nemčijo in polnil strani črne kronike (mimogrede, gre za prvo samostojno ploščo z albuma, za katerega so dva remiksa prispevali tudi – ne boste verjeli – Pet Shop Boys), v uspešnici Amerika se osredotočajo na pozitivne in negativne plati ameriške svetovne prevlade (videospot si enostavno morate ogledati!), v Moskau pa izjemno posrečeno združijo rusko socialistično preteklost (»Pionirji tam gredo, pesmi Leninu pojo«) in stereotipni pogled na Rusijo kot deželo kurb. Polomljena ameriška izgovorjava v Ameriki in ženski glas, ki se v ruščini pridruži Tilu v Moskau, samo še podkrepijo pikrost in neposrednost, od katere Rammstein ne odstopajo. In obenem še dodatno okrepijo prednost, ki jo imajo pred drugimi podobnimi zasedbami, namreč svojo nemškost, ki se ji Rammstein ne bodo nikoli odpovedali, tudi za to, da bi se zavlekli v zvočnike ameriških radiev, ne. Kar se tiče rezultatov studijskega eksperimentiranja je vsekakor treba omeniti pesem Los, ki so ji Rammstein odvzeli vse žagarsko ozadje in jo namesto tega raje zapakirali v minimalistično zvočno obleko, in Mein Teil, ki v nasprotju z Los posega po nekoliko hitrejših metalskih ritmičnih vzorcih. Aranžmajska novost je predvsem Dalai Lama, v kateri se Rammstein oddaljijo od tipičnega pop aranžmaja (kitarski rif, verz, kitarski rif, refren) in posežejo po bolj hiphoparskem aranžmaju, ki z dvema skorajda različnima refrenoma kar traja in traja – celih 5 minut in 39 sekund. Vrhunci? Rammsteini so po moje še vedno najmočnejši v himničnih refrenih (odlična Reise, reise), hudomušnosti (Amerika, Moskau) in seveda v trenutkih, ko razkrivajo najbolj surova čustva (Ohne Dich in Amour). Odlično!

Marta Pirnar