SUR

Na jug

Samozaložba/distribucija Dallas

Zahvaljujoč Videospotnicam je na slovenski sceni v zadnjih letih zraslo toliko novih bendov kot gob po obilnem deževju. Med seboj jih je počasi že kar težko ločiti, še težje pa predvideti, kdo bo »preživel« in kdo bo zamrl ter končal nekje v videospotovskih arhivih na Kolodvorski. No, sodeč po albumu z izjemno poetičnim naslovom Na jug, Sur gotovo ne spadajo v pozabljivo povprečje. Njihova eterična, ambientalna, enostavna in izjemno melodična glasba v poslušalcu spodbuja notranja raziskovanja in deluje kot glasbena zavesa, v družbi katere se lahko vsakdo sprosti in umiri misli. Če bo 14 pesmi koga spominjalo na gledališko kuliso, to gotovo ni naključje: osnova za večino pesmi je namreč nastala iz glasbenega sodelovanja pri različnih gledaliških predstavah, zato je album prej kot tipičen projekt neke zasedbe nekakšen soundtrack za moderno gledališko predstavo z elementi izraznega plesa. Inteligentna, na trenutke mistična besedila, spisana v slovenščini, se brez težav zlivajo z večplastno glasbeno opremo, ki vztraja v monotonem tonu, od katerega ne odstopa niti mehki glas Neže Trobec Teropšič, v kateri se gotovo skriva nekoliko večji razpon, kot ga je slišati na albumu. Album je po vsem sodeč namerno uspavalen in brez posebnega energetskega naboja, ki ga osebno vendarle malce pogrešam. Zato je še toliko bolj dobrodošel duet z Matevžem Šaleharjem (pesem Neizbežen dan), ob katerem sem se osebno zavedla, kako zelo v Sloveniji manjka pevcev njegovega kova, ki v glasu ter pojavi združujejo talent, seksapil, čutnost, izraznost in karizmatičnost, s katerimi iz sivega povprečja izstopi še tako povprečen »štikelc«. Seveda nočem reči, da je Neizbežen dan povprečna pesem. Daleč od tega. Lahko te čutim, Zadnji klic na Mars, Predinova priredba Naj ti poljub nariše ustnice (mimogrede, eden izmed sodelujočih na albumu je tudi Zoranov sin Rok), Ne premorem besed in seveda Neizbežen dan so biseri, ki si jih boste po napornem dnevu zvečer rade volje vrteli po domačem radiu. Prav zato je škoda, da je album Na jug (izdan v samozaložbi!) še eden od tistih dobrih izdelkov »made in Slovenia«, ki brez prave promocije zaokrožijo le v ozkem, večinoma ljubljanskem krogu sladokuscev. Pa ne bomo iskali krivca, a ne.

Marta Pirnar