RACHID TAHA

Tekitoi?

Barclay/Universal/Multimedia, 2004

»Ali z ovitka gleda terorist ali Kristus?« sprašujejo. »Saj ju dandanes ne bi razlikovali,« odgovarja podoba z mučeniško avro. Česar nista opravila albuma Made in Medina ter Live, je zdaj dosegel Tekitoi (Kdo si? ali Škun enta?): Rachid Taha se je končno povečini otresel oznake rai, s katero so ga obkladali doma in v svetu od Treh sonc s Khaledom in Faudelom dalje (prej pa z beurovski punk, šaabi fusion, francoski variete, plesno podzemlje itd.). Celo več: v Angliji ga zdaj razglašajo za zadnjega in edinega rockerja. Rachid vsekakor nikoli ni bil rai (seveda je med drugimi magrebskimi stilemi že posegel tudi po tem, a le redko in povečini po pražanru, starem raiju šejkov in šejk), o tem, da je od nekdaj predvsem rocker, ni dvoma, o zadnjem in edinem pa bi lahko razpravljali ... Veseli se tudi, da zdaj končno več govorijo o njegovi glasbi, manj o njej kot sociološkem pojavu, zanimivo pa on v svojem diskurzu še kar naprej goni politiko – in kot ponavadi redko spregovori o glasbi, ki jo dela. A saj o tem govori glasba sama, mar ne?

Seveda govori glasba tudi o politiki in fenomenu Drugega (brez katerega nismo nič, saj »si ti jaz in jaz sem ti«), kakor lahko razberemo iz naslova, ovitka in besedil, ki so pohvalno v celoti prevedena. Manj razberemo o Rachidovi pretekli poetiki besed, kajti bojda je tokrat v besedovanju bolj neposreden in manj metaforičen, zato da bi ga končno razumeli. V prerezu čez vse pesmi: Kdo si ti, če nisi jaz, reci, kdo si, kdo si jaz? Rockaj kazbo! Korak za korakom, gib za gibom: pozabiti bolečino, ostati ti in iz življenja narediti pesem. Zahtevajte račune, preženite jih: morilce, tatove, poniževalce, zasužnjevalce, zatiralce ... Malo, tako malo pravic! Velikansko zatiranje! Moje srce, tvoje srce je ranjeno – odloži skrbi v mrežo: ene bodo padle, druge ostale. Kdaj bom našel mir? Kje je paradiž? Od ena do neskončnosti, čakajoč na izgubljeno sporočilo. Če bi videl, kar sem videl, bi oslepel, če bi slišal, kar sem slišal, bi oglušel. Naučil sem se pomena življenja v naključju srečanj. Poglej, to je tvoja sreča! Ali se želiš spomniti, kaj te bo doletelo?

Poroka med Severno Afriko in Evropo, med arabsko poetiko in rockersko senzibilnostjo (in nasprotno) je tudi tokrat nadvse uspela, a rahlo drugače kot ponavadi: Najprej prevladuje egipčanska klasičnoglasbena orkestracija (kanun in godala, posneta v Kairu, tolkala Hossama Ramzyja), ki barva večino pesmi, mnogo manj očitne in prisotne so sestavine magrebskih žanrov (izvzemši Mamachi), zastopanih z bendirjem in gasbo ter pogojno mandolutnjo; poleg tega se zvok razširi tudi na širše Sredozemlje, recimo Hasbuhum zadiši po Balkanu, Winta? s slovanskim melosom pa predstavi gruzijskega pevca Kaho Berija. In ne nazadnje, čeprav so arabske zvočnosti in glasbila še vedno tudi zliti, spojeni, konglomerirani z rockovskimi, so hkrati tudi v jukstapoziciji, sopostavljeni, sicer še vedno v (po)polnem dialogu, korespondenci, spletu, a z rahlo dierezo; enako velja tudi za Rachidovo hiperekspresivno rockovsko petje v odnosu do glasbe. Če parafraziram, glasbeno je Tekitoi: »Ti si res jaz in jaz sem ti, ampak hkrati si ti tudi ti in jaz sem jaz, čeprav si ti jaz in jaz ti.«

Morda zato, ker je ta album nastajal drugače kot prejšnji in v želji, da bi se približal koncertnemu zvoku? Dolgoletni družabnik in producent Steve Hillage (četudi podpisan kot soavtor že kdaj prej) je ponavadi interveniral bolj ali manj na koncu, tokrat pa je album od samega začetka nastajal v sodelovanju, med drugim je Steve odšel snemat v Egipt ter tudi v celoti poskrbel za arabsko orkestracijo, medtem ko se je Rachid ukvarjal predvsem z rockerskimi rifi in s kitarami, ki jih igra spet Steve. Plošča je bila posneta še v Londonu in Parizu, sodelujejo tudi številni drugi glasbeniki: pesem Dima je sopodpisal Brian Eno, naslovno pa Christian Olivier iz Tete Raides, ki jo tudi poje, vsi trije omenjeni zapojejo refren v Rock el Casbah.

Ko sem ocenjevala Made in Medina, sem zapisala tudi, »da bi si želeli manj razmehčanosti, ki utegne pokvariti splošni vtis, in več konstruktivne jeze«. Tekitoi popravi oboje: je hudo jezna plošča, razmehčanost pa je povsem odbrušena v ostro rockerskem in trdo arabskem zvoku. Skratka, splošni vtis je najboljši do sedaj, čeprav je tu in tam zaslediti motečo drobnarijo. A vendar vsaj zame, vsaj za zdaj ne preseže Medine. Zakaj? Francoskega rockanja uvodne in naslovne sem se prav hitro naveličala, in čeprav je na plošči sicer nekaj pravih biserov ter tudi kakšen dragulj (Safi), nobena pesem ne doseže neprekosljive Garab z Medine, pa tudi nekaterih drugih ne preseže, prej nasprotno. Sicer izvrstna in tudi pogumna priredba Rock el Casbah morda res naredi vtis, da so bili The Clash tisti, ki so prirejali, a tudi te sem se že naposlušala nekoč in danes. Skratka, morda od »besnega optimista« (kot pravi Taha o sebi zdaj, za prej pa, da je bil »radostni pesimist«) vendarle še nismo dobili vsega, kar zmore, kot sem pesimistično pričakovala, ampak moremo pričakovati več – prihodnjič (če se mu pridružim v optimizmu).

TC Lejla Bin Nur