THE VANDERMARK FIVE

Elements of Style ... Exercises in Surprise

Atavistic, 2004

O pomenu Kena Vandermarka za sodobni »čezoceanski« jazz in z njim povezano glasbeno produkcijo ter o njegovem dosedanjem bogatem prispevku k njej nima smisla zgubljati besed. Ob številnih posrednih in neposrednih srečanjih z njegovim raznovrstnim delom smo se v minulih letih temeljito opredelili do obojega. Ob že kar nepregledni produkciji različic lastnih projektov in ansamblov ter sodelovanj so odstopanja pri presojanju rezultatov njegovega početja glede glasbene kvalitete, aktualnosti, prepričljivosti, relevantnosti in referenc minimalna. V kateri si že bodi »preobleki« se pojavi, ohranja visok skladateljski in izvedbeni standard.

Ob tem je treba vzeti za izhodišče presoje to, da Vandermark vztrajno in pretežno igra pravzaprav »čisto navaden jazz«. »Čisto navaden« seveda v pozitivnem pomenu njegove »polnokrvnosti« in njegove historične vpetosti. Da je tako, mu ne bi bilo treba vedno znova dokazovati tudi z izrecnostjo opredelitev: bodisi s pripisi, kateremu izmed ključnih osebnosti iz zgodovine jazza ali z njim povezanih drugih umetniških praks so posvečene posamezne skladbe, bodisi z uvrščanjem avtorskih priredb »jazzovskih klasik« v svoj repertoar ali vsaj referenc nanje v lastne skladbe. Vendar je v tem smislu šel še dlje, ko je vzporedno z rednim delom pričel »obdelovati« kar cele opuse posameznih jazzovskih velikanov ter izdajati priredbe zanj najbolj pomenljivih epizod iz njih. Ta skrita, vzporedna plat Vandermarkovega početja, ki se v javnosti sicer pojavlja kot nekakšen dodatek in »zadnja plat« k aktualnim izdajam v omejeni nakladi, v zadnjem času morda ponuja prav največji presežek v njegovem ustvarjanju.

Z opisanimi opažanji in shemo smo se srečevali že pri predstavljanju njegovega prejšnjega albuma z Vandermark Five, Airports for Light, in jih ob tej priložnosti, ko z njihovim zadnjim albumom pravzaprav predstavljamo nadaljevanje, samo ponavljamo. Namreč, album Elements of Style ... Exercises in Surprise vsebuje prav vse tisto, kar je ponudil njegov že omenjeni predhodnik: enako zasedbo, enak način snemanja, isto založbo, nabor samih lastnih Vandermarkovih novosti, prepoznavno skupinsko igro te zasedbe, standardno asketsko opremo albuma in v omejeni količini dodaten plošček, ki naredi album za kompletno dvojnega. Ta pod zbirnim naslovom Free Jazz Classics, tokrat z oznako Vol. 4, ponudi avtorsko introspekcijo dela enega izmed jazzovskih velikanov. Če je bil ob Airports for Light priložen Sonny Rollins, je tokrat to Roland Kirk s predelavami desetih skladb iz zgodnjega obdobja, ki so posnete na koncertu.

A bistven je vendarle sam novi album. Posnet in izdan skoraj natančno leto dni po prejšnjem (snemanje v čikaškem studiu dva julijska dneva leta 2003, izdan letos nekje pred poletjem) prinaša sedem novih Vandermarkovih skladb. Med njimi izstopa sklepna Six of One: po zasnovi, dolžini in posvetilu ter inspiraciji, saj jo je napisal z mislijo na šest zanj pomembnih evropskih prijateljev, ki so vsak tako ali drugače pomagali pri njegovi uveljavitvi v teh prostorih. Med njimi preberemo kar na prvem mestu ime Bogdana Benigarja. Drugih šest skladb je mogoče v celoti primerjati s tistim, kar so The Vandermark Five ponudili že leto prej: so kompaktne, polno odigrane, z domiselno medigro posameznih instrumentalistov, katerih vloge se ves čas dinamično menjajo, z gosto, filigransko stkano ritmično osnovo, trdno postavljene z domišljenimi zvočnimi rešitvami, suverene v poteku. A na koncu vendar prevlada vtis, kot da se nam ni zgodilo nič zares enkratnega. Vtis, ki nas napoti nazaj k Airports for Light, za katerega zdaj možna primerjava samo še potrdi takratno ugotovitev: da gre za izjemno, dovršeno, izpiljeno avtorsko stališče in s tem za enega izmed vrhuncev v Vandermarkovem dosedanjem delu.

Če ne drugega, bi bil album Elements of Style ... Exercises in Surprise že zaradi tega dragocen prispevek, vreden temeljitega poslušanja. A seveda je vreden vse pozornosti tudi kot tak. Ponuja obilen, več kot uro trajajoč zalogaj »polnokrvnega« Vandermarkovega in širše aktualnega čikaškega jazza, ki se mu lahko brez pretencioznega ukvarjanja s prej opisanimi konotacijami povsem mirno prepustimo. Trombonist Jeb Bishop, bobnar Tim Daisy, basist Kent Kessler, saksofonist Dave Rempis in seveda pihalec Ken Vandermark so vsak zase glasbeniki, ki ne morejo razočarati.

Zoran Pistotnik