THALIA ZEDEK

Trust Not Those In Whom Without Some Touch Of Madness

Thrill Jockey, 2004

Majhni imajo vsaj eno prednost pred velikimi; ni jih strah sprememb, tveganja, izzivov. Thalia Zedek bi se lahko po več kot 20 letih glasbenega delovanja počasi umirila in zanaprej ponujala predvidljivo glasbo, »primerno njenim letom«. Po slišanem na novem albumu jo predvidljivost ne zadovolji, niti vrnitev na že doseženo in izraženo.

Po udinjanjih v skupinah, kjer pravzaprav nikoli ni imela glavne besede, se je pred tremi leti odločila za solo pot. Album prvenec Been There And Gone je dolgo visel v zraku; bilo je le vprašanje časa, kdaj bo posnela napol akustično, globoko izpovedno ploščo. Šele na takšni plošči sta njen glas in besedilo prišla do izraza, medtem ko se je v prejšnjih skupinah (Come, Uzi, Live Skull) prehitro izgubila med glasnimi električnimi kitarami.

Če štejemo še vmesni mini album You're A Big Girl, Now, je Trust Not Those njen tretji dolgometražni izdelek in je, pomenljivo, spet objavljen pri drugi založbi, čikaški Thrill Jockey. To pomeni le, da se niti v neodvisnem okolju ne želi usidrati, da ji položaj brez zavezujoče snemalne pogodbe nadvse ustreza. Potem lahko vsakič posname točno takšno ploščo, kakor želi.

Tokrat jo je posnela hitro, v enajstih dneh. Spremljevalna zasedba se je utrdila in uigrala, saj šteje le violinista Davida Curryja (Willart Grant Conspiracy) in bobnarja Daniela Coughlina. Zaradi hitrega dela v studiu posnetki zvenijo kakor prepis koncertnega zvoka, grobo, neobrušeno, in čeprav brez basovske kitare, tudi nenavadno polno, predvsem po zaslugi poudarjene vloge bobnov. Kar prevečkrat le v ozadju se vije stokajoč zvok violine, nikoli formalen, vedno gibek plete melodije okrog Thalijinih kitarskih akordov. Ker kitara in gostujoči klavir igrata le spremljevalno vlogo, se Thalia lahko posveti petju. V tem je prodornejša kot kdaj prej, tudi drznejša. Ne pusti, da bi se skozi trpke stihe v ospredje prebila melanholija, njen glas je spet odločen in odkrit. In skoraj praviloma tudi razborit. Pesmi tokrat nimajo enotnega toka, temveč hudo valovijo, le da se Thalia zaveda lastnih omejitev in kritične trenutke prepušča fizični moči in elektriki. Simbioza med temi sestavinami je tokrat blizu popolnosti. Pravzaprav ravno prav blizu, da se zdi, da vsi vedo, kaj narediti (odigrati) v kakem trenutku, čeprav za to ni nobenega vnaprejšnjega namiga.

Za tolikšno razgaljenje, kot ga kaže Thalia Zedek na novi plošči, je res treba biti malo nor. In brez trohice norosti ni dobre glasbe. Thalia to ve, se temu prepušča in dela vedno boljše plošče. Kako daleč sploh še lahko gre?

Janez Golič