Letnik: 2004 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Katarina Višnar

LE TIGRE

Mesto Žensk, Gala Hala, Metelkova mesto, Ljubljana, 6. 10. 2004

BIČARKE NA TRAVI

Mesto Žensk, Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 7. 10. 2004

Naj začnem tale zapis z legendo, ki sem jo slišala pred kakšnimi petnajstimi leti. Tisti bend je svoje nastope začenjal tako, da sta pevki v popolni temi hodili gor in dol po odru, vsaka s tamburinčkom v rokah. To brezglasno, hipnotično sprehajanje je sledilo nekemu svojemu ritmu in je trajalo in trajalo, medtem pa je temperatura pod odrom rasla. Čez kakšne četrt ure pa se je začelo zares, a do takrat so bili že vsi prisotni – na odru in pod njim – le še korak od tega, da se popolnoma »odlepijo« od realnih dimenzij prostora in časa. To se je v nadaljevanju koncerta bojda tudi zlahka zgodilo.

Le Tigre so za premierni ljubljanski nastop sicer izbrale dobro taktiko: večinoma so preigravale znane, hitre, spevne komade s prejšnjih albumov, ki jim je v tigrskih godbah dobro podkovano poslušalstvo zlahka in z veseljem sledilo. Namerna popreproščenost in skorajda diletantski pristop k muziciranju imata pri Le Tigre svojevrstno politično ozadje, ki korenini v punkovski DIY-estetiki; s tem dokazujejo, da je mogoče ustvarjati glasbo tudi brez pretirane glasbene in tehnološke podpore. Z drugimi besedami: ideje je treba pretakati v končni izdelek brez pretiranega obremenjevanja s sredstvi, ki prenašajo ideje. Le Tigre so seveda politične tudi v nekem drugem smislu: so izredno odločne zagovornice žensk v glasbi, tistega ženskega, ki pomeni enakost namesto hierarhije. Zaradi tega si članice na odru nenehno izmenjujejo vloge in instrumente, vse v korist poudarjanja te popolne enakopravnosti.

A vendar: če so se na tistem nastopu, ki ga opisuje omenjena legenda, muzikanti (in posledično poslušalstvo) res uspeli »odlepiti«, je ravno to tisto, kar smo pogrešali na ljubljanskem nastopu Le Tigre. Punce so se zabavale in koreografija je bila namerno provokativno začetniška in smešna, toda niso dajale vtisa, da jim res uspeva seči čez linearno dimenzijo časa. Morda prav zaradi tega, ker so delovale preveč razumsko, premalo iz srca; ker je bilo preveč padcev energije med posameznimi skladbami, ko so si izmenjevale glasbila. Preveč so bile rutinske; manjkal je iskren, nezaigran Eros, ki ga – roko na srce – Le Tigre tako ali tako niso hotele kazati (vsaj meni niso dajale takšnega vtisa). No, razen Kathleen Hanna, o kateri smo že prej slišali, da izžareva neverjetno karizmo. In res, nedvomno jo je bilo moč začutiti – prav ona, Kathleen, je bila še najbližja omenjeni transcendenci. Škoda, da Kathleen daje vtis, da naravno karizmo nekoliko skriva zato, da bi se »energetsko izenačila« s preostalima dvema Tigricama, JD Samson in Johanno Fateman.

Nasprotno pa so Bičarke na travi izžarevale na naših godbenih odrih redko viden Eros, ki je z lahkoto presegal vsakršne preference in delitve po ustaljenih predalčkih spolnih identitet. V duhu Camille Paglia in njene zahteve po »poganski panseksualnosti« so Bičarke na travi, morda celo nevede, odpirale vrata oranžne čakre vseh prisotnih, vse do tiste mere, ko sploh ni bilo več pomembno, kdo si in ali ti takšna glasba, konkretno hiphop, sicer v življenju sploh kaj pomeni ali ne. S kakšno lahkoto so segale čez vse te predalčke in razmejitve! Pa bistvo niti ni v prostaškem besednjaku, ki so ga njuni komadi polni, ker ta sam po sebi niti ne bi do te mere razmehčal publikuma, če ga ne bi spremljala Radost, Eros v svojem prvotnem, tako zelo življenjskem pomenu. Na ta način uspeva Uni in Mariji dati pravi pomen, pravo energijo besedam, ki bi sicer, v nekem drugem kontekstu, zlahka delovale ceneno in opolzko. Bičarki, Una in Marija, sta v svoji, morda celo nezavedni politični sporočilnosti povedali in dali mnogo, mnogo več, kot je uspelo v feminizmu odlično podkovanim Tigricam. Če bi malo poteoretizirala, bi omenila feministično zahtevo po udomačevanju (reclaiming) tistega besednjaka, ki znotraj malomeščanskih zapovedi ne pristaja fino vzgojenim ženskam (čeprav ... tega malomeščanskega je v nas mnogo več, kot bi si sprva mislili). Točno to pravico sta v svoje roke vzeli Bičarki, in to zveni tako neverjetno prav. Zato moram priznati, da sem ena tistih, ki komaj čakajo, da se Bičarki vrneta v Ljubljano.

Katarina Višnar