Letnik: 2004 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Bogdan Benigar

LYTTON/VANDERMARK/WACHSMAN

Klub Narodnega doma, Maribor, Klub Gromka, Metelkova mesto, Ljubljana, 10. in 12. 10. 2004

Manjša evropska turneja tria Lytton/Vandermark/Wachsman je bila plod zdaj že petletnega poznanstva in sodelovanja Paula Lyttona in Kena Vandermarka; pričelo se je s turnejama tega dueta v ZDA in Evropi leta 1999, iz katerih je zrasel dvojni album English Suites za založbo Wobbly Rail iz Severne Karoline. Sodelovanje se je nadaljevalo leta 2002 z 12-dnevno ameriško turnejo tria Lovens/Lytton/Vandermark, vmes pa je Paul Lytton še »nadomeščal« Paala-Nilssena Lova in Hamida Draka v Territorry Bandu in triu DKV, v katerih ima Vandermark vlogo vodje. Paul Lytton je seveda tudi »kriv«, da se je v novem triu pojavil Phil Wachsman, s katerim Vandermark doslej še ni sodeloval, je pa seveda Lyttonov dolgoletni glasbeni in življenjski družabnik.

Po ogledu dveh koncertov lahko za mariborskega ugotovim, da je njegovo energijo, tempo, dinamiko in še kaj omejevalo pomanjkanje časa za pripravo koncerta, tehnično in morda tudi psihološko. Koncert sam po sebi ni bil niti slučajno slab, vendar zelo drugačen od ljubljanskega. Uživati je bilo moč predvsem v izjemnih duetih znotraj tria, le redko pa je improvizacijska spretnost vseh treh prešla v glasbeno izraznost tria. To se je zgodilo le takrat, ko je Vandermark igral na klarinet in delno na baritonski saksofon, medtem ko tenorski saksofon, ki ga praviloma uporablja na začetku setov, ni našel prave glasbene povezave. S koncertom v Gromki se je tudi izkazalo, da je bil Wachsman v Mariboru v nekakšnem tehničnem hendikepu pri uporabi elektronike – ali pa je bil to le dan, ko niso prišle na dan njegova lucidnost in vragolije izkušenega improvizatorja, ki so začinile ljubljanski koncert in ga dvignile na nadstandardno raven. Pravzaprav je bil v vseh glasbenih elementih ljubljanski špil boljši, le kvaliteta spremljanja koncerta je bila v Mariboru bistveno boljša (izdihovanje cigaretnega dima med koncertom, in to pihalcu naravnost v obraz, ne govori niti najmanj v prid kulturni ravni publike Gromke). Gre pa zato pohvaliti izjemno udeležbo na ljubljanskem koncertu. To je zagotovo navdihnilo vsaj Vandermarka, ki mu je družabna ali demografska plat koncertov pomembnejša kot stari gardi evropskih improvizatorjev. Vendar so se na tem večeru stvari poklopile, kot se le redko na impro koncertih. Miselna povezanost na odru je bila enkratna, posamezna instrumentalna izvedba vrhunska in celotna glasbena slika gotovo nepozabna, kot kaže za vse tiste, ki smo v polni Gromki ostali do konca dodatka. Soočenje z impro koncertom, v katerem bobnar in violinist uporabljata svoje glasbilo netipično celo za tipične improvizatorje in kjer ameriški »sodobni tradicionalist« na pihalih vse to pospremi z največjo možno dojemljivostjo za končni produkt improvizacije, ki postane poslušljiva v maniri sredinskega jazza, je zagotovo nevsakdanje doživetje, če ne še kaj drugega.

Morda pa bomo lahko nadaljevanje te zgodbe nekoč slišali tudi na nosilcu zvoka.

Bogdan Benigar