Letnik: 2004 | Številka: 11/12 | Avtor/ica: Marina Žlender

FESTIVAL SLOWIND 2004

Hrbtna stran postmoderne – 80 let: Hommage à Klaus Huber

Studio 14 Radia Slovenija, Ljubljana, 19.10. 2004

Gost drugega koncerta iz ciklusa festivala Slowind je bil v Nemčiji živeči skladatelj Igor Majcen, ki je koncert posvetil svojemu učitelju Klausu Huberju, v čast njegovemu jubileju. Zato je repertoar sestavil iz del Huberjevih učencev in mednje uvrstil tudi dve svoji: In Nomine II ter Battaglia.

Uvodna skladba večera je bila Ta-Ryong IV skladateljice korejskega rodu Younghi Pagh Paan, za katero sta značilna zlasti pestrost ritmičnih načinov in celostno pojmovanje zvoka. Energični posegi, pravzaprav subtilno zasnovan in razgiban ritmični repertoar je bil polno izveden, s tem pa je skladateljica dokazala, da je možno razviti bogato pestrost tudi s »preprostejšimi« glasbili ali s skromnim izborom glasbil.

Sledilo je delo Pastorale Corneliusa Schwehra, dinamično in barvno razgibano delo, ki je izzvenelo v angažiranem komuniciranju, a brez večjih vsebinskih presenečenj.

Battaglia za trobento in tolkala v izvedbi dua Contour je bila brez dvoma vrhunec večera, saj je blestela v kolažu glasbeno popestrenih humornih dialogov z instrumentalnimi vložki. Oba izvajalca sta se izkazala kot neverjetno usklajen team, v ironično šaljivih in iskrivo odigranih skečih, začinjenih z obilico ritmičnih in melodičnih vložkov. Nehote smo pomislili na humor Georgesa Aperghisa in Vinka Globokarja. Skladba si vsekakor zasluži pogostejšo uvrstitev v slovenski glasbeni repertoar.

Wolfgang Rihm je avtor skladbe Deploration za flavto, violončelo in tolkala. V njej je izstopal Aleš Kacjan, ki ji je z mojstrsko izraznostjo in pretanjeno barvitostjo zvoka dal lirično ekspresiven značaj.

Zadnje delo, Prometheus Bryana Ferneyhougha, pa je izzvenelo nekam medlo in brez pravega izraza, kot bi izvajalcem preprosto zmanjkalo časa za poglobitev vanj, čeprav vemo, da je Ferneyhoughova glasba vedno pisana zelo kompleksno, tako tehnično kot vsebinsko.

Slowindovci so si z leti kvalitetnega muziciranja prislužili sloves izvrstne samostojne in neodvisne zasedbe, ki je svoj program dejansko usmerila v moderno in sodobno glasbo, kar je za Slovenijo skrajno drzno in kaže na to, da kvintet nima težav z nastopanjem v tujini. Glede na to, da so Slowind iz kvinteta prerasli v pravo institucijo, bi jo vsaka inteligentna kulturna politika že zdavnaj spretno izkoristila in lansirala kot prestižno nacionalno znamko, zlasti v tujini. Slovenska publika pa se ne glede na to vsekakor veseli naslednjih koncertov in čim pestrejšega sodobnega repertoarja. Ciklus koncertov se bo končal 30. novembra in bo posvečen Urošu Rojku.

Marina Žlender