Daniel Barenboim

Obseden z glasbo

Daniel Barenboim je že več kot pol stoletja prisoten v evropskem in ameriškem glasbenem življenju kot ena najmarkantnejših osebnosti dobe. Nekdanji pianistični “wunderkind” (prvi recital je izvedel s sedmimi leti!) je kmalu našel nov umetniški izziv: dirigiranje. S slednjim si je v zadnjih tridesetih letih pridobil ugled ene od največjih avtoritet v tolmačenju Wagnerjevega glasbeno-scenskega opusa ter tudi drugega opernega in simfoničnega repertoarja, še zlasti avtorjev 19. in 20. stoletja.

Barenboimova dirigentska kariera je v enaki meri rezultat nadarjenosti, volje in prepleta življenjskih okoliščin. Moč volje je sploh ena bistvenih značilnosti njegove umetniške osebnosti. Gotovo ne sodi k tipu dirigentov matematičnega uma kakega Pierra Bouleza, pa tudi ne aristokratske spoštljivosti in prefinjenosti grandseigneura za dirigentskim pultom, kakršen je bil Carlo Maria Giuliani. Skrivnost Barenboimovega dirigentskega uspeha leži v intelektualni moči, velikanski sposobnosti koncentracije in močni volji, s tem od vsakega orkestra uspe dobiti tisto, kar želi. Glede tega so poučne njegove interpretacije Mahlerjevih simfonij, pa tudi že omenjene produkcije Wagnerjevih glasbenih dram, ne le v Bayreuthu, ampak tudi v berlinski operni hiši Unter den Linden.

Življenjska in umetniška pot Daniela Barenboima se je začela v Buenos Airesu, kjer se je leta 1942 rodil v družini ruskih Židov. V obdobju njegove prve mladosti je bil Buenos Aires veliko kulturno središče s precej bogatim glasbenim življenjem. Tja so prihajali Toscanini in Furtwängler, mladi Herbert von Karajan, in še pred njimi Richard Strauss, Wilhelm Backhaus, Walter Gieseking, Artur Rubinstein, Erich Kleiber, Claudio Arrau … Barenboim je izvedel prvi pianistični recital leta 1950, leto pozneje je prvič nastopil s simfoničnim orkestrom kot solist v Mozartovem klavirskem koncertu v A-duru. Kmalu zatem se je družina odločila, da se preseli v novoustanovljeno državo Izrael. Barenboimovo nadaljnje glasbeno šolanje je bilo povezano z novim obdobjem njegovega življenja, ki mu je odprlo nove možnosti. V Salzburgu se je udeležil tečajev dirigiranja pri Igorju Markeviču, v Parizu pa se je učil kompozicije pri Nadii Boulanger. Njegova umetniška biografija do srede šestdesetih je vendarle izrazito obrnjena k pianizmu. V tem času se Barenboim prvič predstavlja javnosti z integralno izvedbo Beethovnovih klavirskih sonat. Njegov pianistični repertoar se je zelo razširil, toda vzporedno s tem je vse bolj dejaven tudi kot dirigent. Za začetek njegove mednarodne pianistične kariere lahko štejemo koncerte na Dunaju in v Rimu, dirigentski debut v Londonu pa je bil rezultat sodelovanja z Angleškim komornim orkestrom. Na festivalu v Edinburghu leta 1973 Barenboim vodi svojo prvo operno izvedbo, Don Giovannija W. A. Mozarta. Nov člen v nizu mednarodnih dirigentskih uspehov bo zanj Bayreuth, kjer je leta 1981 pričel umetniško sodelovanje, ki traja do današnjih dni in ki mu je prineslo slavo vélikega interpreta Wagnerjeve glasbe. Neponovljivo izkušnjo je doživel med letoma 1975 in 1989 kot umetniški ravnatelj Orchestre de Paris, leta 1992 pa tudi nemara največji življenjski izziv, imenovanje za glasbenega ravnatelja ene najprestižnejših svetovnih opernih hiš, Berlinske državne opere Unter den Linden; na tej funkciji je še danes. Vzporedno s tem vodi tudi Čikaški simfonični orkester, sodeluje na vseh pomembnejših evropskih festivalih in ima status gosta dirigenta najuglednejših svetovnih orkestrov, kot sta Berlinska in Izraelska filharmonija. Sodelovanje s pevci in instrumentalisti na opernem in koncertnem podiju dopolnjuje njegovo široko razvejano mednarodno dejavnost, s tem je postal povsod navzoča glasbena veličina.

Barenboimova vsestranska osebnost se ne da zvesti samo na njegove dirigentske in pianistične dejavnosti. Predmet njegovega zanimanja in akcij so mnoge v svetu navzoče težave, še zlasti tiste s področja kulture. To pa zato, ker umetnik Barenboimove senzibilnosti razume potrebe današnjega človeka veliko bolj stvarno kot marsikdo, ki se profesionalno ukvarja s politiko, ekonomijo in različnimi družbenimi težavami. Splošno je znano njegovo strogo mnenje o današnjih politikih. “Obstaja razlika med politiki in državniki. Pravi državniki so mešanica idealov in pragmatičnosti. Takšni so bili De Gaulle, Churchill, Ben Gurion. Ampak takšni ne obstajajo več. Današnjim politikom primanjkuje poguma. Bojijo se, da ne bi ostali brez oblasti, in prizadevajo si le, da ob vsaki priliki in za vsako ceno pridobijo priljubljenost. Prehitro sklepajo kompromise in ne razmišljajo o posledicah svojih dejanj.”

Prepričanje, da z umetnostjo lahko spreminjamo svet na boljše in ga tudi moramo, ter željo po dejavni prisotnosti v političnem prostoru je Barenboim – in pri tem ga ni vodila le senzibilnost umetnika, temveč tudi občutenje odgovornega intelektualca in prepričanega humanista – usmeril v konkretne akcije, denimo za zbližanje ljudi, ki jih politična in verska nestrpnost silita v nenehne spopade. Tukaj so pomembni njegova iniciativa za ustanovitev orkestra mladih iz Izraela, Palestine in drugih arabskih dežel ter organiziranje seminarjev in skupnih srečanj z nesporno najuglednejšim palestinskim književnikom, dolgoletnim profesorjem književnosti v ZDA, lani septembra preminulim Edwardom Saidom (v slovenščino je prevedeno njegovo temeljno delo Orientalizem, op. pr.). Srečanja in seminarji, ki so se začeli poleti 1999 v Weimarju, so omogočili mnogim mladim glasbenikom, da podnevi skupaj vadijo in muzicirajo, zvečer pa sodelujejo v pogovorih in diskusijah z Edwardom Saidom, ki ga je Barenboim ob več priložnostih označil kot “človeka z velikansko kulturo in razumevanjem” ter tudi kot “enega najbolj spiritualnih ljudi današnjega sveta”. Redko kateri ta čas slavni glasbenik se, tako kot Daniel Barenboim, jasno zaveda potrebe po spreminjanju odnosa povprečnega človeka do kulture, umetnosti, še posebej do klasične glasbe. Nezadostna glasbena izobrazba v osnovnih šolah v večini evropskih dežel globoko skrbi Barenboima, v tem vidi trend nepojmljivo škodljivih posledic. Osebni angažma na tem področju, kakršnega denimo predstavlja projekt ustanovitve centra za edukacijo fenomenologije zvoka v Chicagu, je le eden izmed Barenboimovih odgovorov na nezadovoljive razmere v glasbenem šolstvu.

Pravi čudež je, da tako raznoliki angažmaji puščajo Barenboimu dovolj časa za njegove primarne dejavnosti: dirigiranje in igranje klavirja. Njegov pianizem je bil leta in leta vendarle malo v senci dirigentskih projektov in s tem povezanih velikih diskografskih produkcij. A prav v tej sezoni se Barenboim v velikem slogu vrača na koncertni podij. V ciklusu osmih koncertov, ki jih bo izvedel v dunajskem Musikvereinu med 16. aprilom in 2. majem, bo ponovil véliki projekt iz mladostniških dni – integralno izvedbo 32 Beethovnovih klavirskih sonat. Čeprav ciklus začenja s prvo sonato (f-mol, op. 2, št. 1) ter končuje z zadnjo (c-mol, op. 111), programi posamičnih koncertnih večerov ne bodo sledili zaporedju po opusih, marveč jih je Barenboim koncipiral po lastni presoji in za vsak programski sklop izbral po eno posebno privlačno Beethovnovo sonatno stvaritev. Tako bo že prvega večera, 16. aprila, izvedel veliko sonato v B-duru, op. 106 (Hammerklavier), na sporedu koncerta 18. aprila je tudi sonata v Es-duru, op. 81 a (Les Adieux), medtem ko sonato v f-molu, op. 57, Appassionato, igra v sklopu programa 24. aprila. Z vrnitvijo h klavirju s ciklusom koncertov, ki nedvomno sodijo med najprivlačnejše evropske glasbene projekte sezone, nas Daniel Barenboim ponovno opozarja na izjemnost svoje umetniške osebnosti.

V leta 1991 objavljeni avtobiografiji Glasba – moje življenje Barenboim pravi: “Poskusil sem opisati, kako je videti, če si obseden z glasbo …” “Obsedenost z glasbo” je najkrajša definicija usodnosti, ki je določila njegovo celotno življenje. Na to on, v odgovoru na ponavljajoča se novinarska vprašanja o razcepljenosti med pianizmom in dirigiranjem, ne brez ironije pravi: “Sem zdrav shizofrenik.”

Bosiljka Perić Kempf

Prevod Mario Batelić