Incubus

Megalomanijaki

Incubus so jezni. Na ameriško politiko, na zaslepljujoči patriotizem, na medijsko cenzuro, na vojno proti terorizmu, na samooklicane odrešenike. Z eno besedo: na Busha.

Če ste imeli priložnost videti njihov videospot za Megalomaniac, prvo samostojno ploščo z novega albuma A Crow Left Of The Murder, vam je gotovo jasno, o čem govorim. Nekaj minut dolga umetnina znane video umetnice Florie Sigismondi (med drugim je sodelovala z Björk, Barryjem Adamsonom, z Jon Spencer Blues Explosion in Sigur Ros) je nekakšna protestna nota, ki z grozljivimi animiranimi podobami diktatorjev in strahovitih posledic njihovih demagoških nastopov opominja na negativnosti, o kakršnih lahko beremo in poslušamo vsak dan v informativnih in političnih oddajah, rubrikah in prilogah. Nič novega? Pač. Domiselne postmodernistične kolažne podobe skupaj z refrenom “Hey megalomaniac, you're no Jesus, you're no Elvis, you're no answer, step down, step down” so dandanes na glasbeni sceni prava redkost, ki so prav zato toliko več vredne. Takšne neposredne kritike med ameriškimi mainstreamovskimi glasbeniki že dolgo nismo imeli priložnost videti in slišati, čeprav smo jo mnogi nestrpno pričakovali. Tako lično zapakirane jezne besede Brandona Boyda mladi, hormonsko podivjani uporniški generaciji, zazrti v depresivni nihilizem, povedo veliko več kot kičaste puhlice o belih golobih miru.

Incubus s projektom Megalomaniac do popolnosti demonstrirajo moč glasbe, moč podobe in moč miroljubnega protesta, ki ga je na A Crow Left Of The Murder na pretek. Toda Boydove kritične besede niso omejene zgolj na obtoževanja. Njegova besedila so veliko bolj domiselni in izpiljeni nagovori, ki se ves čas gibljejo med osebnim in političnim, pasivnim in aktivnim. “My pen is a pistola … a patriot's weapon of choice,” poje v pesmi Pistola in s tem opisuje lastno videnje svoje vloge v družbeno-političnem boju. Dodajte k temu še inovativno glasbeno tapiserijo, v kateri ne manjka pristnih rock'n'roll kitar, tehnološkega ritma in čisto enostavnega ploskanja, pa dobite pravoverno rockovsko ploščo, ki bi jo težko umestili v novodobne že ustaljene kategorije nu metala, art metala, alt metala, mild metala, dance metala in drugih podobnih skovank.

Svežina in angažiranost albuma je po besedah članov benda posledica sproščenega ustvarjalnega studijskega dela. Po izredno uspešnem albumu Morning View, s katerim so se Incubus prebili na sam vrh popularnih lestvic, odhodu basista Alexa Katunicha (alias Dirka Lanca) in zmagoslavni sodni poravnavi z založbo Sony, so bili Brandon Boyd (vokal, tolkala), Mike Einziger (kitara) in José Pasillas (bobni) željni novih glasbenih doživetij. Ker so pogrešali basista, je Einziger k sodelovanju povabil Bena Kenneyja, nekdanjega kolega v skupini Time-Lapse Consortium, ki se je naveličal groovie ritma njegove nekdanje zasedbe The Roots in je bil zelo potreben nove doze rock'n'rolla. Posledica? Snemanje plošče je bilo po Boydovem mnenju podobno, kot “če mačko božaš v pravilni smeri. Delo za druge plošče je bilo precej bolj mučno, tale pa je bila čisto veselje,” je povedal za Rolling Stone. Še posebej zadovoljen se zdi Mike Einziger, ki ne more prehvaliti sodelovanja s Kenneyjem, še bolj pa je navdušen nad lastnim kitarskim prispevkom. Ta je na albumu več kot očiten, saj se pesmi dobesedno kopajo v kitarskih “podaljških”, ki so nastali izključno na osnovi sproščenih improvizacij, ki so se porodile iz čistega užitka. Kot je za Rolling Stone dejal Boyd, je Einzigerjev kitarski prispevek na A Crow Left Of The Murder dosegel popolnoma novo, seveda višjo mojstrsko raven, zato bo na koncertih toliko več ljubiteljev organskega, na pol preživelega kitarskega rocka, ki bodo hoteli naštudirati nove Mikove prijeme.

Album prav zaradi sproščenosti in igranja iz užitka zveni izjemno samozadostno, to bo verjetno presenetilo mnoge, ki so Incubus spoznali v njihovih najbolj populističnih letih, ki so se za fante iz Kalifornije začela leta 2001 z izidom tretje samostojne plošče Drive z njihovega sicer že tretjega albuma Make Yourself (Sony, 1999). Dotlej so namreč Incubus z rednim koncertiranjem (med drugim so bili leta 1997 predskupina zasedbi Korn na evropski turneji) okoli sebe zbrali dovolj veliko množico poslušalcev, da je Make Yourself brez posebne medijske pozornosti v dveh letih dosegel dva milijona prodanih izvodov. Tako je bilo samo vprašanje časa, kdaj bodo Incubus postali novi idoli na vrhovih ameriških lestvic in redni gosti na različnih festivalih in podelitvah glasbenih nagrad. Z Drive so dosegli ravno to in še več: z izjemno spevno pesmijo so si zagotovili ne le prvo mesto na ameriški lestvici samostojnih plošč in nominacijo za glasbene video nagrade MTV, pač pa so si pripravili tudi ploden teren za jesenski izid albuma Morning View, ki je na Billboardovi lestvici že prvi teden pristal na 2. mestu, to pomenil, da si ga je v prvih sedmih dneh kupilo kar 440.000 poslušalcev.

Glasba, ki so jo fantje ustvarili na Morning View, je bila precej drugačna od funkrockovskih vibracij, ki so jih iz glasbil privabljali še v srednješolskih časih na začetku devetdesetih let. Pod vplivom funky-rock-metal ritma Red Hot Chilli Peppers ter Rage Against The Machine in nekoliko kasneje še DJ Lyfa, ki se je leta 1995 z mešalno mizo pridružil zasedbi, so bila njihova zgodnja dela veliko bolj raznovrstna, surova in mladostniško živahna. Zaradi žanrske mešanice jih ni bilo mogoče spraviti v noben glasbeni predalček, zaradi kvalitetnega in inovativnega glasbenega izraza pa jih prav tako ni bilo moč razglasiti za praznoglave člane novodobnega rap-metalskega gibanja. Medtem ko so njihovi kolegi Korn, Limp Bizkit, Rage Against The Machine z jezo in besnimi protesti pobirali smetano z medijskega kolača, so Incubus s Fungus Amongus (izdana v samozaložbi, 1995), S.C.I.E.N.C.E. (Sony, 1997) in Make Yourself stavili na vsebinsko rahločutnost, ki jo je po eni strani zaznamovalo metalsko stresanje z glavo, po drugi pa veliko bolj plesna melodika, ki je morala šele sesti v ušesa mladinskega poslušalstva. Vztrajnost se je obrestovala. Po uspehu albuma Morning View se je izkazalo, da so Incubus s “sredinskim” pristopom zadeli v črno. Samostojni plošči I Wish You Were Here in Nice To Know You sta leta 2002 pošteno prevetrili zatohli prostor pasivnih glasbenih klišejev in odprli nova vrata alternativnega ustvarjanja, ki se v glasbi Incubus s hojo po robu še vedno uspešno upira večinskim ameriškim vzorcem in kljub neizbežnemu sestopu v mlačni mainstream išče vedno nove rešitve.

Tako so Incubus danes, dobri dve leti kasneje, z A Crow Left Of The Murder našli novo orožje za boj v postanem glasbenem labirintu. V njem se preprost apel človečnosti, kakršnega pooseblja Megalomaniac, sliši še toliko glasneje in toliko bolj prepričljivo.

Marta Pirnar