Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jane Weber (po zapiskih Stephena Calta)

Kozmična Amerika

Glasba Henryja Thomasa

Številčnost Thomasovih posnetkov kaže na to, da je bila njegova glasba dobro zabeležena. Ostaja pa vprašanje, kaj beleži njegova glasba? Četudi štiriindvajset Thomasovih posnetkov predstavlja čudovit utrinek črnske glasbe 19. stoletja, je njihova dokumentarna vrednost vprašljiva, saj bi težko trdili, da je Thomas predstavnik tiste generacije. Pri določanju dokumentarne vrednosti Thomasove glasbe je treba upoštevati posebnosti, ki naj bi bile značilne za obdobje, v katerem je deloval, in naj bi izhajale iz njegovega repertoarja in njegove poklicne poti; v njih naj bi se izražale Thomasove edinstvene glasbene sposobnosti.

Sedemnajst od Thomasovih dvaindvajsetih posnetih posvetnih pesmi je plesnih skladb; te imajo povsem običajne besedne zveze, ponavljajoče naglasne vzorce, stalen ritem in poln, energičen zvok. Prevladovanje teh elementov v njegovem repertoarju dokazuje, da je Thomas v prvih letih glasbene poti igral izključno plesno glasbo. Pesmi odlikuje hiter ritem, zaradi katerega je verjetno tudi dobil vzdevek Ragtime Texas, saj je beseda 'ragtime' glasbenikom, kot je Skip James, pomenila isto kot 'hiter'.

Deset Thomasovih plesnih skladb je bilo napisanih za ples štirih parov, ki tvorijo kvadrat. Samo štiri posnete skladbe bi lahko brez oklevanja uvrstili v blues, tri izmed njih so bile posnete na tretjem snemanju, to pomeni, da je Thomas do takrat že posnel najljubše pesmi. Tako malo bluesovskih pesmi pri Thomasu preseneča, saj je snemalni direktor J. Mayo Williams, s katerim je takrat delal, odkrito dajal prednost snemanju bluesa; šel je celo tako daleč, da je glasbenike prepričeval, naj ne snemajo ničesar drugega. Tako je več kot očitno, da Thomas, kljub svojim letom, ni bil bluesovski pionir, saj je blues igral le redko ali pa se je k njemu vrnil v poznejših letih, morda ker si je želel povečati prodajo plošč.

Mogoče je nepriljubljenost bluesa na začetku Thomasove kariere (verjetno okrog leta 1890) vzrok za majhno število njegovih bluesovskih posnetkov, še bolj verjetno pa je, da je za obrobno mesto, ki ga zaseda blues v njegovem repertoarju, krivo to, da je Thomas sprva igral le pred belskim občinstvom. Na to kaže očitna razlika med načinom, kako je igral bluesovsko spremljavo, in manj izpopolnjenim udarjanjem ali brenkanjem po strunah, ki zaznamuje njegovo plesno glasbo. Če bi Thomas igral blues na začetku svoje kariere, bi na posnetkih zelo verjetno slišali udarjanje po strunah, ne ubiranja.

Njegova glasba tudi v drugih pogledih kaže vplive belske glasbe. Bolj kot katerikoli črnski glasbenik, ki je snemal v dvajsetih letih 20. stoletja, je Thomas uporabljal petstopenjsko tonovsko lestvico (četrti in sedmi ton sedemstopenjske, diatonične lestvice sta izpuščena), ki je bila osnova za belsko countryjevsko glasbo. Pesmi kot so Lovin' Babe, Red River, Fishin' Blues in Old Country Stomp so v celoti petstopenjske, medtem ko pri Run Mollie Run in Texas Easy Street Thomas petstopenjsko lestvico popestri še s tretjim tonom v molu. Ali so te tonovske lestvice in zanimanje za plesno glasbo četvork posledica igranja pred belskim občinstvom ali pa zgolj izražajo rasno nedoločljive značilnosti črnske glasbe 19. stoletja, ostaja nepojasnjeno. "Čeprav je W. E. Barton, ameriški zbiralec črnske duhovne glasbe, nastale med letoma 1880 in 1887, trdil, da so bile številne črnske pesmi napisane v petstopenjski tonovski lestvici, ohranjeni posnetki črnske posvetne glasbe tega ne potrjujejo," še piše Stephen Calt v spremni besedi k albumu Texas Worried Blues, ki jo povzemamo v tem članku.

Thomasov pristop h glasbi kaže, da so črnci razvili glasovne sposobnosti pred instrumentalnimi. Imel je odličen tresoč glas, ki ga je spretno uporabljal. Kot vešči pevci bluesa poznejših obdobij, je Thomas na nastopih navadno svoj glasovni razpon razširil še za vsaj eno oktavo in je osnovni glas v pesmi še opazno znižal. Njegovo ubrano igranje na kitaro je bilo povečini omejeno na petstopenjsko tonovsko lestvico, sedemstopenjske praktično ni uporabljal, čeprav bi precej obogatila njegovo igranje. Kitarskega vratu ni nikoli dojel kot linearnega zaporedja tonov: da bi podaljšal košček melodične spremljave, je navadno zaigral posamezne note v sklopu glavnega ali toničnega akorda. Zaradi takšnih prepletanj so njegove spremljave zanimive, tudi če v igranju akordov Thomas ne sodi med najspretnejše glasbenike. Sicer pa je Thomas kitaro večkrat uporabljal kot tolkalo, zato je zlahka priredil vrsto različnih pesmi, saj se mu ni bilo treba naučiti melodije za spremljavo igrane pesmi.

Thomas je poznal dva osnovna načina igranja pesmi, ki jih ne moremo uvrstiti v blues. Ob igranju enega ali dveh akordov je dobesedno potrkaval ali brenkal na strune, in sicer dva udarca na takt pri pesmih, kot sta Lovin' Babe in Red River Blues. Verjetno je Thomas uporabljal tak način, zaradi katerega so bile njegove spremljave precej nemelodične, ko se je šele učil igranja kitare, saj je bil prisoten pri vseh črncih, ki so se s tem glasbilom šele spoznavali. Morda pa je bil tak način le preživeta oblika igranja na bendžo, kot samostojen način igranja pa je izzvenel v dvajsetih letih 20. stoletja.

Čeprav je brenkanje lahko uporabljal pri vseh pesmih z eno ali dvema ritmičnima enotama, je bilo Thomasovo poznavanje akordov preveč omejeno, da bi lahko izvajal vse svoje pesmi na tak način. Ko se je spopadel z glasbo, ki je ni znal prevesti v akorde, kot se je zgodilo pri pesmih Bob McKinney in Honey Won't You 'Low Me One More Chance?, je zamenjal brenkanje z igranjem po eni sami basovski struni, kar je pogosto zvenelo kot zamolklo brenčanje. Slabo poznavanje akordov, ki je vodilo Thomasa k odkrivanju basovske spremljave, je bilo verjetno značilno tudi za druge tedanje glasbenike. Nedvomno pa je prispevalo k temu, da so pospešeno odkrivali blues: poleg toničnega akorda, ki so ga zaigrali ob koncu vsake enote, ni bilo treba bluesa spremljati z nobenimi dodatnimi akordi.

Po Caltovem mnenju lahko o drugih starinskih prijemih v Thomasovi glasbi le domnevamo. Venčki pesmi, ki jih je uporabljal na nastopih, kot na primer pri pesmi Bob McKinney, so bili verjetno značilnost starejših glasbenikov; edini tak venček, ki se je ohranil na posnetku, je Cannonova pesem Poor Boy Long Ways From Home iz leta 1900. Thomas je uporabljal trikratno ponovitev enovrstične bluesovske kitice, kar ga je povezovalo s črnskimi pevci s preloma stoletja. Thomasovo igranje na pastirsko piščal je bilo za občinstvo po vsej verjetnosti novost, saj sta bili nepogrešljivi glasbili črnske plesne glasbe 19. stoletja bendžo in gosli. Thomas je gosli nadomestil s piščaljo in tako dobil glasbilo, na katerega je lahko igral melodijo in samostojno nastopal.

Te drobne novosti, ki jih ponuja Thomasovo igranje na kitaro, jasno kažejo, da so črnski glasbeniki njegovih let stremeli prav tako za prepoznavnostjo kot tisti, ki so jim sledili. Njegovo najočitnejše odstopanje od klasičnega igranja se kaže v pestrosti prijemov in dinamičnosti igranja na basovske strune.

Thomas je na nastopih pokazal največ profesionalnosti za tisti čas, saj je bil sposoben gladko odigrati tudi skladbe, ki jih ni najbolje poznal. Kadar je pozabil del besedila ali zaporedje akordov, je to prikril tako spretno, kot znajo le najboljši glasbeniki. Najverjetneje je bil eden od boljših glasbenikov tistega časa; sam si je namreč znal uglasiti kitaro, česar številni Teksačani, ki so mu sledili, niso znali (med slednje sodita tudi Funny Paper Smith in Otis Harris). Njegova različica pesmi Pallet On The Floor je bila instrumentalno bolj dovršena kot tista, ki jo je posnel leta 1941 skoraj trideset let mlajši Willie Brown. Njegov neposreden blues ga prav tako uvršča med odlične kitariste.

Zelo verjetno sta se Thomasov način igranja in njegov repertoar izoblikovala do izteka stoletja in sta do začetka dvajsetih let 20. stoletja že precej zastarela in se izpela. Vsaj delno je za to kriv blues, ki je postajal vedno bolj priljubljen, in pesmi, ki so tedaj kraljevale: Out And Down, Ella Speed, Take Me Back in See See Rider, o katerih je Tom Shaw dejal, da se je njih glasno petje slišalo vsepovsod. Namesto da bi Thomas igral pred plešočim občinstvom, kot na začetku kariere, se je v dvajsetih letih s pesmimi preselil na vogale ulic.

Plesne pesmi

Plesne pesmi so bile napisane v naglasnem vzorcu 1-2 in so bile v začetku 20. stoletja še vedno priljubljene med kmečkim črnskim prebivalstvom; prve pesmi, ki sta se jih naučila Skip James in Booker White, so bile pesmi za ples četvork. Thomasove plesne pesmi težko uvrstimo v katerokoli obstoječo glasbeno zvrst: so zelo hitre ter podobne tistim, ki jih je igral Leadbelly.

John Henry je pesem z enim samim akordom in dvema taktoma. Thomas je pripoved o Henryju pogosto spreminjal, saj je bilo poslušalstvo bolj pozorno na ritem kot na samo besedilo pesmi. Thomasova spremljava je zanimiva zato, ker so basi glasnejši od visokih tonov.

The Fox And Hounds je bila priljubljena melodija v sedemdesetih in osemdesetih letih 19. stoletja, ko je bil W. C. Handy še otrok. Thomas je pesem razdelil na enotaktne enote, saj so tako lažje prišli v ospredje zvočni učinki; med drugim lahko slišimo Thomasa oponašati tudi zvok roga. Glasovno je pesem podobna pesmi Old Country Stomp: petje pokriva prva dva takta, pastirska piščal, na katero igra osnovni glas, zaznamuje tretjega, zadnji takt pa Thomas sklene z brenkanjem na kitaro.

Pesem Little Red Caboose je prvotno verjetno delo belca, ki je uporabil prvih šest tonov diatonične durove lestvice in pesem zapel v belskem slogu, se pravi, da je najnižji glas hkrati tudi osnovni glas. Načeloma ima melodija samo en akord, to je D, in glasbenik brenka po 'oompah' vzorcu, kar pomeni dva udarca na takt. Spremljava je tako glasovna kot instrumentalna, to je precej nenavadno pri tako utišanem načinu igranja.

Run Mollie Run je razposajena osemtaktna pesem, katere prvi štirje takti so novo besedilo in drugi štirje refren. V kiticah se prepletata dve različni melodiji. Pesem je razdeljena na enake enote, kar spominja na belsko glasbo, saj je bil to nekdaj očitno najpogostejši vzorec belske countryjevske glasbe: Vance Randolph je našel takšno različico z naslovom Liza Jane v mestu Galena v Misuriju okrog leta 1900. Thomas igra spremljavo v prijemu C, s kapodastrom osem prečk višje, v A-ju. Pri tem ohranja desno roko prosto, z njo občasno zaduši zvok in zabriše višje tone. Njegovo občasno oponašanje poudarjenega petja, pa daje njegovemu igranju bluesovski pridih.

Pesem Fishin' Blues ima šestindvajset časovnih enot, to pomeni, da lahko iščemo njen izvor v vodvilu ali Tin Pan Alley. Pesem je sestavljena iz dveh vrst taktnih enot. Besedilu, ki pokriva osem časovnih enot, sledi refren, ki jih pokriva osemnajst. Nato Thomas zaigra prehode bodisi na pastirsko piščal bodisi na kitaro (šestnajst časovnih enot) in zapoje zadnji del besedila v štirih namesto v osmih časovnih enotah. Spremljavo igra v položaju D s kapodastrom osem prečk višje v A-ju in pri tem igra dva akorda in uporablja različne načine brenkanja.

Old Country Stomp nima stalne dolžine enot, pač pa dva ritma z utišano 'oompah' spremljavo, kar pomeni dva udarca na takt. Potem ko Thomas odigra instrumentalni uvod dvanajstih časovnih enot, se začne cela vrsta pozivov k plesu četvork. Spremljavo z enim akordom odigra v položaju D in s kapodastrom osem prečk višje.

Charming Betsy je Gus Cannon odigral na bendžo, pesmi pa se je naučil v poznih devetdesetih letih 19. stoletja na območju delte reke Misisipi. Spremljava, tako kot pri pesmi Railroadin' Some (brez kapodastra), ima en sam akord v položaju D in temelji na utišanih 'oompah' udarcih.

Ragtime pesmi

Ragtime pesmi so bile verjetno neposredne predhodnice in na začetku tudi tekmice bluesa. Sprva so jih igrali vsi, zato jih niso povezovali z nobenim posameznim glasbenikom. Kot zvrst kažejo vplive duhovnih pesmi, saj so prav tako zgrajene iz dveh enot, zadnji dve ali zadnja dva takta sta instrumentalna, pesmi pa imajo praviloma štiri melodične enote.

Lovin' Babe, ki jo Thomas odigra kot plesno pesem z naglasnim vzorcem 1-2, je različica dobro znane teksaške pesmi Out and Down. Melodično precej spominja na Pallet On The Floor, pesem, ki jo je W. C. Handy slišal leta 1892. Thomasova spremljava z enim akordom je praktično povsem enaka kot pri pesmi Charmin' Betsy.

Red River Blues ima osem časovnih enot in je nenavadna zaradi prenosa poudarka v taktu s težke na lahko dobo v vzorcu 1-2, to jo oddaljuje od tipične ragtime pesmi in je v nasprotju z 'oompah' kitarsko spremljavo, ki tega prenosa nima. Calt piše, da je bila pesem verjetno uspešnica, ki pa je že utonila v pozabo, ko jo je leta 1936 posnel Robert Johnson z naslovom Last Fair Deal Gone Down. Melodično je podobna pesmi Comin' Round The Mountain (ki je bila natisnjena leta 1889 in naj bi bila prepesnjena iz duhovne pesmi), hkrati pa spominja tudi na duhovno pesem Charleyja Pattona, I've Been 'Buked and Scorned, ki ima enake enote in enak melodični vzorec ABCD. Thomas odigra pesem v položaju D, s kapodastrom sedem prečk višje in igra praktično en sam akord.

Bob McKinney ima šest časovnih enot, refren se nenadoma začne z zadnjim taktom četrte enote. Thomas jo odigra v položaju C in s kapodastrom v G, kar je nenavadno za njegovo basovsko igranje, ki ga zaznamujeta dva utišana udarca na takt. Konča se z venčkom pesmi Take Me Back (štiri časovne enote), teksaško uspešnico iz prve svetovne vojne z naglasnim vzorcem 1-2-3-4 in Lookin' For The Bully Of The Town, različico pesmi Pallet On The Floor, ki je zaslovela kot refren uspešnice Tin Pan Alley iz leta 1895, The New Bully. Thomasova sposobnost, da gladko prehaja iz ene pesmi v drugo, je vsaj delno posledica dejstva, da nobena od njih ni pretirano zahtevna: v Take Me Back so prvi štirje intervali z durove diatonične lestvice, medtem ko štirinotna Bob McKinney predstavlja petega.

Don't Ease Me je Thomasova različica pesmi Alabama Bound, priljubljene črnske popevke, ki je postala moderna v prvem desetletju 20. stoletja; njeno besedilo je bilo prvič objavljeno leta 1909. Pesem ima le eno vrsto ritmičnih enot (četrta in osma sta instrumentalni) in jo Thomas zapoje s prenašanjem poudarka s težke na lahko dobo v vzorcu 1-2. Thomas petju z visokim in nizkim glasom spretno sledi z zapleteno kitarsko spremljavo v položaju G, ki ima dva akorda, in pri igranju uporablja enako ubiranje basovskih strun s palcem kot pri igranju bluesa. Don't Leave Me Here je malo manj znana različica iste pesmi, le da ima pri njej Thomas kapodaster na osmi, ne več na deveti prečki kot prej.

Blues

Thomas vse svoje bluesovske pesmi igra v naglasnem vzorcu 1-2 in v zelo hitrem tempu. Večinoma gre za pesmi, dolge dvanajst časovnih taktov, ki se po zgradbi ne razlikujejo od bluesovskih pesmi, nastalih v dvajsetih letih 20. stoletja. Kolikor je znano, jih po Thomasu ni prevzel nihče, kajti če bi te pesmi nastale istočasno z njegovimi plesnimi pesmimi, bi bile gotovo bolj znane in razširjene.

Pesem Cottonfield Blues, ki jo igra v D-ju brez kapodastra, se začne z instrumentalnim uvodom (dvanajst taktov) in ob njej Thomas igra zelo zahtevno spremljavo z brnečim D-basom. Delno gre za spontano šesttonsko melodijo s tretjim in sedmim tonom molove lestvice, kar je značilno za blues, in ima tako večji razpon kot večina Thomasovih nebluesovskih poskusov, saj vključuje celo oktavo in še molov tretji ton, ki ga je lahko zadel z nižanjem glasu.

Bull Doze Blues Thomas igra v položaju D in s kapodastrom sedem prečk višje, na Bb. Thomasovo igranje na kitaro spominja na igranje Franka Stokesa v enakem položaju. V sredini šestdesetih let 20. stoletja je ta pesem postala rockovska uspešnica skupine Canned Heat z naslovom Goin' Up The Country.

Texas Easy Street Blues se uvršča med najboljše posnete plesne bluesovske pesmi. Thomas jo igra v položaju E, s kapodastrom sedem prečk višje v B, in skoraj vsakem taktu doda še brneč zvok šeste basovske strune. Zapleteno sočasno ubiranje višjih strun in brnenje basovskih bi pomenilo izziv vsakemu kitaristu bluesa, ne glede na obdobje.

Texas Worried Blues igra Thomas v položaju G, s kapodastrom osem prečk višje. Pri tej pesmi slišimo prosto ubiranje strun in brenkanje, kar spominja na igro visokih in basovskih tonov v pesmih Easy Street in Don't Ease Me In.

Pesmi minstrelov in vodvilsko gradivo

To niso pesmi za ples, temveč skladbe, ki so jih napisali člani poklicnih potujočih umetniških skupin. Thomas se je pesmi naučil bodisi, ko je igral za te skupine, bodisi ko jih je priredil za poulično nastopanje.

Arkansas je venček štirih pesmi, ki imajo vse po dve vrsti ritmičnih enot. Naglasni vzorec je 1-2-3-4. Prvi del venčka je nedoločena melodija osemindvajsetih enot. Pesem Arkansas, ki je znana kot The State Of Arkansas, je bila tipična uspešnica s konca devetnajstega stoletja: Vance Randolph je našel belsko različico v Zvezni državi Misuri blizu kraja West Plains in se jo naučil v poznih devetdesetih letih 19. stoletja. Thomasovo igranje s prosto desno roko, ki posnema njegovo glasovno naglaševanje in je tudi sicer zelo razgibano, je pravo nasprotje njegovemu belskemu tenorju. Spremljavo igra v položaju C, s kapodastrom sedem prečk višje v G, in se melodično težko prilagaja petju, zato ostaja skoraj ves čas v osnovnem akordnem položaju, ki zahteva veliko igranja po prosti zgornji struni.

Honey, Won't You Allow Me One More Chance? je verjetno nastala v času razcveta črnskih pesmi v devetdesetih letih 19. stoletja. Ima dvaintrideset enot, tako kot pesmi Tin Pan Alley, šestnajst za kitično besedilo in šestnajst za refren. Thomas doda še štiri za prehod med petjem in prvim refrenom. V nasprotju z večino Thomasovih pesmi je pri petju te moč slišati tudi subdominanto [četrti ton durove ali molove lestvice]. Glavna novost je prenos poudarka v taktu s težke na lahko dobo [sinkopa] v 1-2 naglaševanju, kar je prava redkost v popularni glasbi. Thomas igra spremljavo v položaju C s kapodastrom osem prečk višje na Ab.

Woodhouse Blues je očitno zgoden, neopazen vodvilski blues. Pesem, ki se začne kot melodija osmih časovnih enot in se podaljša na dvanajst, ima v osnovi durove diatonične intervale brez bluesovske tonalitete. V instrumentalnem uvodu, ki ga Thomas igra v položaju G, uporablja tri akorde; v spremljavi se izmenjujeta dva, prevladujočega Thomas pogosto odigra na nepravih mestih v pesmi. Pri spremljavi ima Thomas prosto desno roko in z njo poskuša oponašati ritem glasu.

Razno

Ta ponesrečen poskus sodi v blues samo, če vzamemo za merilo besedilo in tonaliteto, ki se močno opira na tretji ton molove tonovske lestvice in nima durovega tretjega tona, ki ga navadno najdemo v Thomasovih pesmih. Pesem Shanty Blues ima štiri enote in navaden naglasni vzorec (1-2-3-4). Thomasov napev, ki ima štiri glasovne tone, je skrajšana različica hribovske pesmi, ki jo je Fiddlin' John Carson posnel leta 1927 kot The Smoke Goes Out The Chimney Just The Same in je nastala leta 1901.

Zbrani posnetki iz let od 1927 do 1929.

Jane Weber

(po zapiskih Stephena Calta)