Vardos

Kdo zabava grofico Drakulo?

Če bi mi kdo pred dobrimi desetimi leti zatrjeval, da tri avstralske dečve igrajo madžarsko in romunsko cigansko glasbo s prav takšno strastjo, žarom, predanostjo in neukim očem prikrito profesionalnostjo kot romski glasbeniki z vzhoda, bi tako kot devetindevetdeset odstotkov drugega “folka” iz obrobja Balkana verjetno mislila, da gre za slabo šalo. K sreči me je izkušnja z lanskega edinburškega Fringa prepričala v nasprotno. Da so Vardoske “od hudiča”, namreč.

“Ciganska glasba z Balkana, ki brcne zahodno glasbo v rit!” “Star sem šestinosemdeset let – in to je nekaj najlepšega, kar sem doživel.” Takšne misli lahko beremo v t. i. spletnih pismih bralcev na domači strani skupine Vardos.

Da se po ne docela ukročenem vzhodnoevropskem glasbenem eksotizmu plemenitemu zahodu cedijo sline, vemo že dolgo. Nostalgijo po tribalnosti in prvinskem ekspresionizmu civilizirani okorno ali vešče umestijo v njim znane in domače popularnoglasbene kode, pri tem integriteta tuje glasbene modulacije le malokrat ostane neokrnjena.

K sreči pa se najdejo tudi takšni, ki jih namesto konjičkarskega modelarstva in kleparstva, mendlovskega cepljenja in križanja, izzivajo muzike v avtohtonem okolju – kot na primer violinistko Alano Hunt in harmonikarko Sofio Chapman. Obe dekleti sta se v vzhodnoevropsko tradicijo v rodni domovini kot članici avstralskih “gypsy bendov” iniciirali že v začetku devetdesetih let, kot Vardos pa sta nekaj let kasneje večkrat prevandrali Romunijo in Bolgarijo podolgem in počez. Igrali sta vse od Transilvanije, Moldavije, Banata do Bukarešte, od zanikrnih gostiln do festivalskih odrov, z vaškimi goslači in velikimi mojstri.

Glasba, ki jo Vardos na svetovnih odrih ponujajo nam v zakup je, kot bi rekel Milan Kundera, tako neznosno lahka kot bivanje samo. Takšna, ki valuje še dolgo potem, ko kovinski jeziček zapre meh in zmanjka kolofonije.

O vsem drugem pa naj spregovorita Alana in Sofia.

Ali mi lahko poveste, kaj pomeni beseda Vardos in zakaj ste si jo izbrale za ime skupine?

Sofia: Beseda Vardos pomeni pokrit ciganski voz. Ta beseda mi je dobro zvenela v romščini, všeč mi je tudi, kako besedo izgovarjajo Avstralci. In kot pokrit voz bi rade zaobjele vso glasbo, ki jo igramo v skupini.

Avstralija ni znana po ciganski glasbi, ali se morda motim? Kako in kdaj ste se začele zanimati za vzhodnoevropsko cigansko glasbo, kaj vas je pritegnilo k takšni muziki?

Alana: Prvič sem madžarsko kavarniško cigansko glasbo slišala na posnetku, ki ga je imela naša prva kontrabasistka, in to pred več kot desetimi leti. Od takrat sem večkrat obiskala Madžarsko in Romunijo, kjer sem odkrila, da je takšna glasba zanimiva tudi zame kot violinistko – ker je pravi izziv in ker ima edinstven zvok, ki ga obožujem.

Sofia: Slišala sem nekaj harmonikarjev iz tistih krajev in zvok mi je bil resnično všeč. Takrat sem spoznala, da mi je vzhodnoevropska harmonika pravzaprav najbolj všeč, hkrati pa sem si želela sodelovati z violinistko. Na nekem festivalu sem slišala igrati Transylvaniacs – z njimi je takrat igral tudi basist iz skupine Xenos. To je bil delni povod za mojo prvo pot na Madžarsko leta 1996. Prek omenjene skupine sem spoznala tudi Alano. Takrat sem študirala tudi kontro – tristrunsko violo – na Madžarskem in tudi pri madžarskih glasbenikih, ki so po Avstraliji igrali transilvansko podeželsko muziko. Vedno je lepo potovati tja (na Madžarsko, v Romunijo) in tamkajšnji fantastični glasbeniki so pravi vir navdiha.

Kate (Hosking – nekdanja kontrabasistka; op. p.) mi je povedala, da je v Avstraliji danes kar nekaj skupin, ki igrajo cigansko glasbo. Ste torej ve začele ta trend?

Alana: Hm, mogoče. Naša skupina sedaj obstaja že 10 let in v zadnjih letih so filmi, kot so Podzemlje, Črna mačka bel mačkon, Gadjo Dilo, Avstralcem razkrili fantastično glasbo vzhodne Evrope in navdušili nekatere skupine, da so začele v repertoar vključevati takšno glasbo. Vseeno pa večina teh skupin – vsaj kolikor nam je znano – ni odšla v vzhodno Evropo študirat to glasbo. Največkrat skušajo spojiti vzhodnoevropske glasbene teme z jazzom ali drugimi slogi, ne ostajajo pri tradicionalni glasbi. Na festivalih je veliko skupin, ki se promovirajo kot “ciganske”, to pogosto pomeni, da se imajo za potujoče cigane, saj si zmotno predstavljajo, da so cigani potovali srečni in svobodni zato, ker so to sami želeli. Poleg nas že več kot desetletje obstaja tudi sidneyjska skupina Transylvaniacs in njihovi člani pogosto odhajajo na študij v tujino. Fantje so naši prijatelji in nekajkrat smo se že srečali na Madžarskem in v Transilvaniji. Sofia je pred Vardos igrala v skupini Xenos, ki so veliko potovali po Balkanu, se učili jezikov in v repertoar vključevali tudi balkanske “trubače”.

Poleg vsega tega je v Avstraliji tudi nekaj odličnih glasbenikov iz Madžarske, Rusije, Makedonije in drugih vzhodnoevropskih držav. Nekaj je tudi Romov, ki večinoma igrajo na porokah in krstih zgolj znotraj lastnih skupnosti, nekateri pa igrajo tudi na večjih festivalih, saj je ta zvrst glasbe postala bolj popularna. Njihov repertoar vsebuje cigansko glasbo in včasih takšno zasedbo sestavljajo bolj moderni instrumenti, denimo klaviature, saksofoni in električni bas – podobno kot dandanes v vzhodni Evropi.

Če prav razumem, torej avstralski bendi, ki vključujejo cigansko glasbo v repertoar, radi romantizirajo ciganski način življenja. Kako se ta percepcija spremeni, ko se na lastne oči prepričaš o realnosti romskega življenja?

Sofia: Dejstvo je, da Romi na splošno nimajo lahkega življenja, navadno morajo trdo delati, poleg tega pa se srečujejo z veliko rasizma. Romski glasbeniki morajo veliko igrati, če hočejo vztrajati pri visokem standardu, hkrati pa morajo biti izkušeni v igranju mnogih glasbenih stilov, kar vključuje tudi zahodno popularno glasbo – predvsem zimzelene popevke, vse do glasbe muzikalov, kot so Cats, in filmske, kot je Titanic. Poleg tega morajo za igranje na porokah poznati vso novejšo romunsko pop muziko.

Na vaši spletni strani sem brala o nepozabnih potovanjih po Madžarskem in Romuniji. Mi lahko poveste kaj več o tem?

Sofia: Nekoč sva igrali v tretjerazredni restavraciji v Cluju v Transilvaniji, kjer so igrali tudi najini takratni učitelji in so naju povabili zraven. Novica o avstralskih dekletih se je hitro razširila in tako se je pojavilo veliko domačinov, oblečenih v zeleno. Že ob sedmih zvečer so bili vsi zelo pijani in začeli so naju škropiti z vodo in parfumom, tako da sva se prav kmalu pobrali. Kasneje sva izvedeli, da so zelena oblačila in oblivanje žensk z vodo in parfumom del romunske velikonočne tradicije. Poleg tega so ravno takrat končali post, zato so začeli piti že ob tako zgodnji uri.

Alana: Že ko smo se začele ukvarjati s to glasbo, smo vedele, da moramo iti k virom in se naučiti njihove avtentične oblike. Bivanje v teh deželah nam je odprlo povsem nov svet, pa tudi naš pogled na glasbo je postal drugačen. Tako smo se lahko prepričale, kateri ples sodi h kateri muziki, kje in kdaj se uporabljajo določeni glasbeni deli, prav tako smo se podučile o mnogovrstnih stilih ciganske glasbe. Tako na primer isto melodijo v eni vasi igrajo tako, v vasi, ki je oddaljena le 15 kilometrov, pa popolnoma drugače. Prav zaradi razlik v ornamentaciji in poudarkih je ta glasba še posebej zanimiva in količina vsega, kar bi se lahko še naučile, se zdi neskončna. V teh deželah imamo veliko prijateljev, med njimi tudi veliko fantastičnih glasbenikov. Mislim, da so ti ljudje veseli, če se tujci zanimajo za njihovo kulturo in glasbo. Večina naših učiteljev je bila moških – nekaterim se je zdelo nenavadno, da ženske potujejo brez mož in se preživljajo kot glasbenice.

S pomočjo tamkajšnjih glasbenikov ste na Madžarskem posnele prvi album. Kakšna je bila izkušnja?

Alana: Zanimivo je bilo delati z madžarskimi gosti, ki so se med drugim učili od najboljše madžarske skupine Meta. Moj učitelj iz te skupine mi je zelo pomagal pri organizaciji snemanja plošče. Igrati z ljudmi, ki tako dobro poznajo to glasbo, je bilo naravnost sanjsko.

Vaša druga zgoščenka (Entertaining Countess Dracula; op. p.) je polnokrvna mešanica ciganskih glasbenih stilov iz različnih dežel. Ampak zakaj ste se raje kot za eksperimentiranje odločile ostati pri tradicionalnih oblikah? Samo zato, ker to delajo vsi drugi?

Alana: No, deloma zato, ker mislimo, da veliko skupin spreminja glasbo, ne da bi jo pravzaprav zares poznale, hkrati pa imamo rade glasbo takšno, kot je. Zakaj bi jo spreminjale, čudovita je takšna, kot je.

Ali ste se srečale tudi s cigansko glasbo iz bivših jugoslovanskih republik?

Alana: Poznamo delo Gorana Bregovića in obožujemo jugoslovansko “pleh godbo”. Pravzaprav smo podoben ansambel, s katerim sodeluje Bregović, spoznale v Moldaviji, kjer smo na njihovo glasbo tudi plesale in se odlično zabavale. Imeli so medeninaste instrumente in bobne in trobentači so med pavzami trobili na cigarete. Bile smo tudi v Banatu v zahodni Romuniji, ki je blizu srbske meje. Tam smo prisostvovale poroki s totalno norimi “trubači”. Nekatere znane ciganske pesmi, kot sta Caje Sukarije ali Ciocarila, igrajo v mnogo državah – v vsaki pokrajini igrajo drugačno različico. Včasih so med našo publiko tudi ljudje iz teh dežel. Takrat skušamo igrati kaj, kar poznajo in na kar lahko plešejo.

Menite, da madžarski in romunski glasbeniki ohranjajo svojo tradicionalno glasbo pri življenju zato, ker hočejo ohraniti svojo kulturo, ali morda eden od razlogov tiči v tem, da je ta glasba čedalje bolj popularna tudi na globalnem glasbenem trgu? Konec koncev se s tem odprejo boljše možnosti za nastopanje, zaslužek in svetovno prepoznavnost, kar je že uspelo skupinam Muzsikas, Meta, Taraf de Haidouks, violinistu Ionescu in podobnim.

Alana: Mislim, da je na Madžarskem celotna tradicionalna glasbena in plesna scena, v katero so vključeni tudi mladi entuziasti, del vsakdanjega življenja. V Romuniji si danes nekaj mladih prizadeva ohraniti stare tradicije, vendar večino bolj zanima zahodna popularna glasba. Vse skupine na zahodu pač niso tako popularne, kot so Taraf de Haidouks. Vedno bodo obstajali glasbeniki, ki bodo igrali tisto glasbo, ki jo imajo najraje, ne glede na to, kaj je popularno in kaj prinaša denar, in seveda takšni, ki igrajo tisto, kar poznajo in kar plača račune.

Kako pa je kaj s koncerti pri vas? Kje vse nastopate? Glede na dejstvo, da je ciganska glasba na Balkanu znana tudi kot glasba za poroke in pogrebe, me zanima, če tudi ve počnete kaj podobnega?

Alana: Tu v Avstraliji igramo tudi na porokah, ki pa ne trajajo po nekaj dni skupaj, kot na primer v Transilvaniji. Pri nas nas najamejo za največ kake štiri ure. Igramo tudi na večjih in manjših festivalih, v restavracijah, po koncertih in poslovnih zabavah. V zadnjih nekaj letih sodelujemo tudi z romunskimi in madžarskimi skupnostmi v Avstraliji, tako da igramo tudi na njihovih radijskih postajah, konzulatih, ambasadah in spremljamo nekatere madžarske plesne skupine.

Ali je v Avstraliji dovolj zanimanja za tri mlada dekleta, ki igrajo cigansko glasbo? Glede na odziv vašega občinstva bi rekla, da ste z entuziazmom in profesionalnim muziciranjem nanje, pa tudi na kritike, naredile velik vtis.

Alana: Ljudje imajo radi način, na katerega jim predstavimo to glasbo. Smo energične, zato tudi v glasbo vlagamo veliko energije. Interakcija ne poteka samo med nami na odru, ampak tudi z občinstvom pod odrom, ki ga zabavamo z norimi zgodbicami iz Madžarske in Romunije. Nisem prepričana, če dejstvo, da smo ženske, to kaj spremeni, saj je v Avstraliji veliko glasbenic. Verjetno je prednost v tem, da smo mlade.

Igrate zgolj tradicionalne skladbe ali tudi same pišete glasbo?

Sofia: Večine glasbe, ki jo igramo, smo se med našimi potovanji po vzhodni Evropi naučile neposredno od glasbenikov – v njihovih domovih, na glasbenih taborih na Madžarskem in v Transilvaniji, Alana pa je v Budimpešti obiskovala tudi glasbeno šolo. Gradivo prirejamo na podlagi stila, ki je značilen za kako pokrajino, same tudi sestavljamo solo vložke, s tem, da skušamo ostati zveste izvirnemu slogu.

Ali je bilo po odhodu prejšnje basistke težko najti novo dekle, ki bi jo zanimala takšna zvrst glasbe?

Alana: Zanimivo je, da je v Melbournu veliko število kontrabasistk, seveda po večini igrajo jazz ali klasično glasbo. Imele smo veliko srečo, da smo našle odlično Melindo McCarthy, ki je madžarskega rodu in je bila pripravljena poprijeti za kontrabas. Tako imamo zdaj končno skupino, ki se lahko popolnoma posveča glasbi.

Načrti za prihodnost, skrite želje ...?

Alana: Upam, da bomo igrale, dokler ne bomo stare sto let!

Katarina J.

Diskografija:

Vardos (Vardos, 1999)

Entertaining Countess Dracula (Vardos, 2002)

Domača spletna stran skupine:

http://www.vardos.com.au