Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Zakulisja glasbenih odrov (8. del)

Alexandrova tehnika in glasbeniki

Med lanskim Imagom Slovenije je v mojem domačem kraju nastopil tudi Opus Cuatro, glede na čas nastanka in repertoar tako rekoč argentinski “dvojček” našega New Swing Quarteta. Njihov koncert si bom zapomnila tudi po izjemni energiji, sproščenosti in prodornem glasu enega izmed pevcev. Zakaj je tako izstopal – četudi med pevci ni imel glavne vloge –, mi je postalo jasno po koncertu, ko sem se z njim pogovarjala o svojih opažanjih: že nekaj let se ukvarja z Alexandrovo tehniko.

Velika večina profesionalnih glasbenikov bi potrdila, da se s svojim glasbilom družijo že od rane mladosti. Vadba instrumenta je že v otroštvu – najprej zaradi radovednosti in želje po odkrivanju novega – postala kompenzacija za mnoge igre, ki so se jih igrali njihovi vrstniki. Kasneje vadba postane potreba – zaradi pričakovanj učiteljev in staršev, okolja, pritiskov študija in nazadnje še zaradi visokih profesionalnih standardov. Mnogokrat pa druženje z glasbilom postane tudi navada, saj si brez njega, stalnega spremljevalca, glasbenik že kar težko predstavlja življenje.

Poleg navade in potrebe, da nenehno igra na glasbilo, si glasbenik prisvoji še nekaj drugega: glasbilo postane tako močno del njega, da ga izraža skozi linijo telesa tudi takrat, ko nanj ne igra. Tako flavtisti, ki morajo imeti med igranjem roke dvignjene v višini ramen, dajejo vtis, kot da lebdijo v zraku. Nasprotno pa so “prizemljeni” nekateri trobilci, ki že z močnejšo postavo izražajo zahteve svojega glasbila, da močneje pihajo. Kitaristov ne bomo prepoznali le po dolgih nohtih desne roke; nekateri bodo imeli morda tudi težave z vratom, ki mora biti med igranjem nenehno sklonjen; drugače je s pianisti (pa ne zaradi pristriženih nohtov!), ki imajo pokončno držo, a velikokrat vrat stegnjen nekoliko naprej; predvsem znajo s telesom tako izražati svoj poklic korepetitorji, ki so vezani na pogosto branje z lista in imajo (podzavestno) čisto neutemeljen občutek, da bodo note prej “letele” izpod prstov, če bodo bliže njihovim očem. Tako tudi sopranistke in tenoristi hodijo s pokončno glavo, ker imajo tako ob petju občutek, da bodo lažje peli visoke note; nasprotno pa altistke in basisti spuščajo svoje glave, ker pričakujejo, da bodo tako nizki toni še lepše zazveneli.

Zaradi specifične drže pri igranju glasbila, ki je lahko večji del dneva v nasprotju z naravnimi silami ravnotežja telesa, imajo mnogi glasbeniki težave, o katerih smo že brali. Osnovna težava vseh glasbenikov pa ni le specifična drža, temveč tudi to, da za igranje potrebujejo vrsto gibov, ki jih je zaradi zapletenosti komajda najti še v katerem drugem poklicu; poleg tega se ti gibi nenehno ponavljajo. Zatorej ni čudno, da se glasbeniki oglašajo v zdravstvenih domovih in iščejo pomoč pri raznih terapevtih zaradi poškodb, nastalih zaradi ponavljajočih se gibov (Repetitive Strain Injury). Take glasbenike poznajo tudi učitelji Alexandrove tehnike, čeprav poudarjajo, da bi glasbeniki morali spoznati to tehniko že mnogo prej, saj bi jim preprečila mnoge težave, hkrati pa izjemno olajšala poti tudi do njihovih najbolj ambicioznih ciljev.

Moč pravilne koordinacije

Učitelji Alexandrove tehnike običajno ne opredeljujejo težav glasbenikov glede na glasbilo, ki ga igrajo, četudi se bo kak vzorec drže telesa verjetno bolj izražal v eni skupini instrumentalistov kot pa v drugi skupini. Pri skupinskem pouku začnejo delati z vsemi enako, posamezniki pa potem prepoznavajo napetosti in nepravilnosti v koordinaciji telesnih gibov in jih postopoma nadomeščajo s pravilnimi, sproščenimi gibi. Osnova lekcij je prepoznavanje prvinske kontrole – dinamične povezave vratu z glavo in s torzom; s pomočjo učiteljevega polaganja rok na vrat učenec spozna pravilen odnos med glavo in vratom in potrebo, da dovoli preostalemu delu hrbtenice, da se iz svojega korena podaljša do vrha glave; obenem učenec sproščeno sedi, kolena so razširjena v razmerju s širino ramen, stopala pa so prilepljena na tla. Tako je gravitacijska sila, ki teži navzdol, uravnotežena z gravitacijsko silo, ki sega navzgor.

Glasbeniki so še posebej dovzetni za učenje Alexandrove tehnike – ne le zaradi mnogih koristi, ki jim jih lahko ta tehnika prinese, temveč tudi zaradi pogostnosti težav z vratom, ki je bil za Alexandra osnovno izhodišče reševanja težav. Težave glasbenikov z vratom potrjuje tudi raziskava iz leta 1987, v katero je bilo vključenih 2212 orkestrskih glasbenikov. Največ (34 %) glasbenikov je priznalo, da imajo težave z vratom, od tega 13 % resne težave v desnem delu, 12 % pa resne težave v levem delu vratu. Podobni so tudi rezultati za težave v spodnjem delu hrbtenice in nekoliko manj v ramenih.

Te težave lahko ob vztrajnem učenju Alexandrove tehnike tudi izginejo, toda ponavadi traja več potrpežljivih let, da se posameznik nauči pravilnih gibov in jih zna nato uporabljati tudi pri igranju glasbila. Vsak gib namreč potrebuje okrog 10.000 ponavljanj, da se usidra v našo podzavest. In ker je v podzavesti usidranih nešteto napačnih gibov, utegnejo biti prve lekcije Alexandrove tehnike povezane tudi z neprijetnimi občutki – gibi in drža telesa, ki naj bi sicer ustrezali naravni potrebi telesa po ravnotežju, se zdijo neudobni. Tudi zato se glasbeniki zatečejo k Alexandrovi tehniki šele takrat, ko jih zares boli in ne pomagajo več niti tablete niti masaže niti injekcije. Zavedati se namreč začnejo, da njihove bolečine niso nastale zaradi stalnih in ponavljajočih se gibov. Karkoli muči glasbenika – dihanje, embažura, roke, vrat, hrbtenica – vse težave so nastale predvsem zato, ker so bili ti gibi nepravilni, zato bolečine povsem izginejo šele takrat, ko nepravilne gibe nadomestijo koordinirani gibi.

Psihofizične dimenzije Alexandrove tehnike

Alexander je teorijo o prvinski kontroli začel uveljavljati leta 1912. Zanimivo je, da sta skoraj istočasno o pomenu vratu in njegovem odnosu do glave in celega telesa razpravljala še dva znanstvenika. Ameriški biolog George Coghill je v začetku dvajsetega stoletja raziskoval razvoj gibov pri primitivnih vretenčarjih in njegovi eksperimenti so pokazali, da je “gib nadzorovan in integriran na osnovi vzorca glave, vratu in torza, ki je dominanten v primerjavi z udi”. Na univerzi v Utrechtu pa je profesor Rudolph Magnus (1873–1927) dognal, da “celoten telesni mehanizem reagira tako, da glava vodi, telo pa sledi”. Znano je tudi, da so živali najbolj občutljive v predelu vratu – terier napade podgano pri vratu, prav tako podgana napade miš. Tudi ležeči konj ne more vstati, če ga držimo za vrat.

Leta 1976 je Alexandrov privrženec, profesor Frank Pierce Jones na univerzi v Tuftsu blizu Bostona, predstavil tako imenovani startle reflex. Vsak šok, ki ga zaradi presenečenja ali (nenadnega) občutka nevarnosti doživi telo, se pojavi z reakcijo v telesu, ki se najprej izraža z napetostjo v mišicah vratu, pol sekunde kasneje pa doseže še druge organe telesa.

Pri glasbenikih se napetosti v telesu velikokrat pojavljajo zaradi občutka strahu, da ne bodo zmogli zaigrati kakšne pasaže, da se bodo na nastopu motili ali kako drugače ne bodo zadovoljili svojih pričakovanj in pričakovanj publike. Lahko se zgodi, da pred delom, za katerega glasbenik misli, da ga ne bo zmogel zaigrati, njegovo telo reagira podobno, kot reagira ob šoku. Tako glasbenik ni zmožen odigrati delčka pred tem težkim mestom ter samega mesta, povsem osvobodi se lahko šele nekaj trenutkov kasneje, ko je tisto mesto že mimo. Alexandrovi učitelji imajo recept za take težave, izhaja pa iz Alexandrovega učenja, da se je vsak trenutek pomembno koncentrirati le na eno stvar in njen pozitivni rezultat. Zato je treba že v procesu vadbe ugotoviti, kaj delamo narobe, da ne obvladamo težkega mesta, in najti takšno kombinacijo gibov, ki nam bo omogočila, da mesto pravilno odigramo ne le enkrat, temveč ga prepričljivo zaigramo v vsakem trenutku. Pravilna koordinacija gibov, kakršno učijo Alexandrovi učitelji, namreč ne prinaša le dobrega fizičnega počutja, temveč je tudi osnova za dobro psihično počutje, občutek miru, sposobnosti reševanja najtežjih nalog in soočanja z življenjskimi preizkušnjami. Predstavljajte si koga, ki je visok 180 centimetrov, njegovo telo pa je stalno napeto: deloval bo manjši in veliko bolj negotovo kot kdo z enako višino, a s sproščenim, samozavestnim nastopom. Telo, ki se dobro počuti, je tudi prva osnova za ustvarjalno delo.

Razbijanje mitov

Glasbeniki imajo tudi veliko težav z dihanjem. Ob dolgih frazah se pihalci in trobilci bojijo, da ne bodo zdržali diha. In prav zaradi tega strahu pokrčijo mišice hrbta in s tem zmanjšajo prsni koš, hkrati pa tudi skrajšajo dih. Ko ojačijo hrbet in pustijo rokam, da sproščeno objamejo glasbilo, postane dihanje dosti lažje. Včasih se pihalcem tudi zgodi, da jim zrak mimo jezička nekontrolirano uhaja skozi usta, ob tem neprijetno šumi: a to se zgodi le, če pretiravajo z dihom in je v njih preveč zraka, ki hoče na prostost. Vsakdo, ne le glasbeniki, bi se moral naučiti pravilnega dihanja: ne hitrega in plitkega, značilnega za današnji čas, pač pa globokega vdiha in počasnega, dolgega izdiha. Alexandrovi učitelji priporočajo vadbo dihanja z nasmeškom (mnogi pevci in pihalci uporabljajo tehniko, pri kateri mišice zgornje čeljusti potegnejo v rahel nasmeh) ter po globokem vdihu dolg izdih, ob katerem šepetamo hhaaa. Sicer pa, nasmeh še nikomur ni škodil, mar ne?

Suma sumarum: bistvo Alexandrove tehnike je zavedanje – zavedanje telesa in njegovih zakonitosti ter obenem zavedanje, kakšne so naše misli in emocije v danem trenutku. Tako lahko rešimo marsikatero težavo, ne da bi jo morali stalno ponavljati. Da je ponavljanje mati modrosti, tega Alexander pač ni priznal. To lahko potrdimo tudi sami, če poslušamo glasbenike, ki za štirimi zidovi nestrpno ponavljajo razne odlomke in se nenehno motijo, ne vidijo pa celote in tega, da se morajo najprej umiriti, poiskati rešitev za težavo in šele potem pravilno zaigrati. Prav zato je pomembno, da se pred vsako vadbo glasbenik najprej umiri in nato koncentrirano ter učinkovito dela, med vadbo pa se večkrat spočije, da si ponovno osveži misli. Ob tem naj ga vedno vodi dejstvo, da za igranje niso potrebne mišice: če bo pihalec preveč pihal ali pevec močno potiskal zrak iz pljuč, bo njegov ton rezek, in če bo pianist preveč pritiskal v dno tipke, bo ton njegovega klavirja zadušen. Ko začnemo sebe opazovati kot celoto in poslušati, ne pa gledati to, kar počnemo, lahko z gotovostjo pričakujemo, da bomo igrali z lepim tonom in v prepričljivih interpretacijah.

(prihodnjič: o tehniki Grindea)

Damjana Zupan

Viri:

- Arnold, J. Poise in Performance – Alexander Technique for Musicians. http://alexandertech.net/poise_in_perf.html

- Bedford, R. A Musician's Juorney into Wellness. www.bedford-alexander-prof.com

- Brooke Lieb, N. Working with Musicians and The Alexander Technique. http://dwp.bigplanet.com/brookelieb/html/

- Care, E. V. A Sound Technique? An appraisal of the benefits of the Alexander Technique principles for students of singing. (Diplomska naloga za Welsh College of Music and Drama, 1998.); http://www.alexandertec.u-net.com/sound.htm

- Collins, P. The Violinist's Guide to the Alexander Technique (The Strand). http://violinplaying.netfirms.com/

- Fishbein Adams, D. An Introduction to the Alexander Technique for Pianists and their Teachers. The ATI Journal, Vol. 3, No. 2, 1995. http://www.ati-net.com/debiadam.htm

- Head, S. Singers, Singing Teachers and the Alexander Technique. http://www.alexandertechnique.com/singers/

- Hunter, J. S. The Alexander Technique and Musicians. http://www.alextech.demon.co.uk/wac202.htm

- Langstroth, D. The Alexander Technique: the skill to make music. http://www.alexandertec.u-net.com/music.htm

- Mackie, V. The Alexander Technique and Professional Musician. Interlude, Journal of the Boston Musician's Association, Local 9-535, July-August, 1990.

- Mars, A. Some Talk of Alexander ... http://www.ati-net.com/a_mars.htm

- Nausbaum, N. An Introduction to the Alexander Technique. http://www.musicstaff.com./lounge/article14.asp

- Pierce Jones, F. The Alexander Technique. Predavanje na Indiana University School of Music, Bloomington, Indiana, 10. marec 1975; http://www.alexandercenter.com/pa/musicjonesi.html

- Pierce Jones, F. The Alexander Technique – A Technique for Musicians. http://www.alexandertechnique.com/articles/jones2

- Paull B. and Harrison, C. The Athletic Musician – A guide to Playing without Pain. London, The Scarecrow Press, Inc., Lanham, Md. and 1997.

- Rugg-Gunn, A. F. Matthias Alexander and the Problem of the Animal Behaviour. http://www.mouritz.co.uk/arc.Gunn.Problem.1940.pdf

- Sly, M. Playing the Piano with Alexander. http://www.marcus-sly.info

- Stein, C. J. The Alexander Technique for Musicians. http://www.alexandertechnique.com/articles/stein

- Three Musicians talk about the Alexander Technique. Double Reed News, No. 24, August 1993, str. 4-10; http://www.bdrs.org.uk/drn/1993/24/talkat.html

- Three Musicians Continue their Discussion of the Alexander Technique. Double Reed News, No. 25, November 1993, str. 36-41; http://www.bdrs.org.uk/drn/1993/25/talkat2.html

- Three Musicians Conclude their Discussion of the Alexander Technique. Double Reed news, No. 26, February 1994, str. 16-21; http://www.bdrs.org.uk/drn/1994/26/talkat3.html

- Waterhouse, E. Alexander Technique and the Musician; Sample Article From The Sydney Congress Papers. http://www.directionjournal.com/congress/sc/waterhouse.html