Dave Marsh

BRUCE SPRINGSTEEN: TWO HEARTS, A DEFINITIVE BIOGRAPHY, 1972-2003

Routeledge, 2004

Vse svoje misli o tej knjigi bi lahko strnil v en sam stavek: preveč pričakoval in premalo dobil. Knjiga je pravzaprav hibrid dveh poprejšnjih Marshevih biografij: Born To Run, ki je pokrivala sedemdeseta leta in začetek osemdesetih, in Glory Days, ki se je ukvarjala s Springsteenovo kariero v osemdesetih letih. Dobre strani knjige so predvsem v natančnih opisih nastankov zgodnjih albumov, čeprav bi pri prvih treh imel kaj povedati tudi prvi Springsteenov manager Mike Appell; ta je na začetku devetdesetih let sicer dal napisati svojo plat zgodbe, ki je vsaj na začetku precej drugačna od Marsheve, vendar jo je zdaj zelo težko dobiti, gre pa za knjigo Down Thunder Road, Plexus London, 1992. Marsh je sredi sedemdesetih let s prvo različico knjige Born To Run, ki ni nikoli izšla, ker Appel ni dovolil citiranja besedil, spretno vstopil v ožji Springsteenov tabor. Rezultat je seveda ta, da je knjiga precej bolj avtentična od drugih podobnih, to je dobro in slabo, slabo predvsem zato, ker do Springsteena kot osebe pristopa včasih prav fanatično oboževalsko, do njegove glasbe pa večkrat s precej čudaškimi metodami (intimni vpogledi v njegova druženja s Springsteenom včasih kvarijo želeni znanstveni pristop k obdelavi Springsteenovega dela). Obdobje med albumi Human Touch/Lucky Town in The Rising je Marsh na hitro odpisal v enem samem poglavju. Zaradi izjemne natančnosti opisov nastanka prejšnjih plošč bi mu slednje še odpustili, čeprav tudi album Tunnel Of Love jemlje bolj z levo roko in v razglabljanju o njem sploh ne omenja bistva te plošče, namreč razočaranja nad ohladitvijo medsebojnih odnosov in vse, kar taka ohladitev prinaša s seboj, še posebej, če si poročen, neodpustljivo pa je, da morda najpretresljivejšo podobo razkopane ljubezni, ki je nastala v rocku osemdesetih let, odpiše z besedo »sloppy« (gre za pesem Downbound Train z albuma Born In The USA). Zanimivo bi bilo prebrati kaj poglobljenega izpod peresa samega Springsteena, vendar je on skoraj vse izčrpno pojasnil že v številnih pogovorih in monologih na koncertih, zato nuja po avtobiografiji skoraj odpade. Marsheva knjiga ostaja ena boljših biografij, predvsem zaradi temeljitih obdelav zgodnjega dela, vendar je za tako uglednega pisca žal malce preveč pristranska.

Matej Krajnc