AFRICANDO

Martina

Stern's Music, 2003

Africando so zdaj že tržna znamka, z Martino pa predstavljamo enega od najuspešnejših albumov t. i. »world music« produkcije v letu 2003. Kar nekaj časa je bil lani uvrščen med izbrane, najbolj cenjene, poslušane in tudi prodajane albume na najbolj referenčnih lestvicah in drugih izborih, ki pač pokažejo takšne kvalitete. A te kvalitete še zdavnaj niso edine in bistvene za recepcijo. Martina je zadnji uspeh med sedmimi albumi s podpisom Africando. Za projektom že ves čas stojita eden od najpomembnejših in najuspešnejših producentov afriške popularne godbe, Ibrahima Sylla, ter s podobnimi atributi označen aranžer, v drugih kontekstih pa tudi producent in skladatelj Boncana Maiga. Africando so namreč producentski projekt, vnaprej zamišljen kot obujanje zgodnje zahodnoafriške popularne godbe, ki je nastala pod vplivi kubanske, v aktualnem afrolatino kontekstu. Zato so začetno jedro tega projekta predstavljali senegalski glasbeni veterani, ki so prihajali predvsem iz okolja tedaj samo še v spominu živečega Orchestra Baobab. Te so glasbeno združili s kubanskimi in portoriškimi mladci z newyorške scene. Pozneje se je koncept širil in z uvajanjem glasbenih, predvsem pevskih gostov dobival panafriški značaj. Potem se je zgodil fenomen oživljanja legendarnih zahodnoafriških orkestrov, posledica so bili seveda izidi njihovih aktualnih albumov. Tako je tudi Orchestra Baobab, čigar minulo delo je bilo navdih za nastanek projekta Africando, »vstal od mrtvih« ter ponovno zakoračil na mednarodne koncertne in festivalske odre, z novim albumom pa tudi na police trgovin. To bi lahko povzročilo, da bi se projekt Africando preprosto ukinil, saj se je z njim opravljeno in na albumih dokumentirano delo pričelo pojavljati v referenčno povsem drugače definiranem kontekstu: tisto, česar nadaljevalci naj bi bili, je oživelo in je pričelo uspešno predstavljati sebe. Zato je bila zagotovo pogumna poteza prej omenjene dvojice Sylla-Maiga, da sta se lotila še enega albuma pod to projektno oznako. In delo sta opravila nadvse uspešno. Album Martina se je lani povsem enakopravno kosal z vsemi prej omenjenimi »revival« albumi. Zagotovo tudi zato, ker sta pred njegovim nastankom in za njim stala izdelan koncept ter domišljena, obilna, profesionalno izpeljana produkcija.

Koncept: Martina je sinonim za afriško žensko; tisto s celine in tisto iz afriške diaspore na Karibih, v Srednji in Južni Ameriki ter seveda tudi v New Yorku. Vse pesmi na albumu, ki izvirajo iz različnih afriških in latinskoameriških okolij, ter jih tudi interpretirajo od tam prihajajoči protagonisti, so tako ali drugače posvečene konkretnim ženskam.

Produkcija: enajst izbranih skladb je avtorsko prispevalo devet pevcev – eden je prispeval dve, ena, uvodna, pa je predstavljena kot skupno delo. Vsak izmed njih jo je tudi vokalno interpretiral. Pred tem pa jih je Boncana Maiga obdelal in priredil za izvedbo, nekatere je tudi uglasbil. Izvedla jih je množica glasbenikov – naštetih je približno 40. Seveda niso nastopili vsi v vseh skladbah; udeležba je bila prilagojena tudi različnim snemalnim lokacijam.

Martina glasbeno sicer v ničemer ne odstopa od tistega, kar so nam ponudile že predhodnice z oznako Africando. Po svoje je torej posebej dragoceno, da plošči čisto nič ne manjka, čeprav ostaja v koloteku predvidljivega. S tem nočem reči, da so na njej samo skladbe, ki nas prepričajo. Nekaj jih je tudi solidno povprečnih. A splošni vtis je zadovoljiv; če pa ga zvedemo še na izbor, katerega akterji so pevci Sekouba Bambino iz Gvineje, Ismail Lo iz Senegala, Amadou Balake iz Burkine Faso, Medoune Diallo, originalni član senegalskih Orchestra Baobab in eden od ključnih mož projekta Africando že vse od začetkov, in pa Senegalec Adama Seka, potem lahko celo pridobi zven odličnosti. Zvočno bogat, izvedbeno brezhiben, nalezljivo plesen album, ki ga morate imeti radi.

Zoran Pistotnik