LE CHAUFFEUR EST DANS LE PRÉ

Adrar des Iforas

Le chant du monde/Harmonia Mundi, 2002

Naslov albuma je nekoliko zavajajoč, saj plošča ne predstavlja le glasbenega popotovanja po deželi Tuaregov, kljub vsemu pa je delež njihove glasbe na posnetkih močno prevladujoč. Če smo bolj natančni, je pred nami projekt sodelovanja med zelo aktivno južnofrancosko skupino Le chauffeur est dans la pré ter različnimi tuareškimi glasbeniki, živečimi v odročnih vaseh in nomadskih taborih na obrobju saharskega gorovja Adrar des Iforas na severovzhodu Malija, blizu alžirske meje. Glasbeno potovanje, ki nas vseskozi vodi vzdolž t. i. tanezrouftske ceste, nas v zadnjih dveh pesmih pripelje v staro songhajsko prestolnico Gao na vzhodu države.

O Tuaregih, njihovi glasbi in kulturi nasploh, se v zadnjih nekaj letih v zahodni javnosti sliši nekoliko več kot le romantične podobe o saharskem ljudstvu »v modrem«. S samostojnimi albumi in kompilacijami, koncerti na tujem ter z vse bolj znanim Festivalom v puščavi, ki se januarja vsako leto odvija v eni od saharskih oaz na severu Malija, so se uveljavile že številne tuareške skupine, na primer Awza, Tartit in Tinariwen. Slednji so bili pred dvema letoma tudi naši prvi tuareški koncertni znanci. Album Adrar des Iforas je projekt, ki predstavlja različne lokalne glasbenike iz federacije Kel Adrar in Ifora (dobesedno »ljudje iz Adrarja in Ifore«) ter njihove stvaritve, zaigrane v živo ob večernem ognju, ko se zbere prebivalstvo vse vasi ali tabora. Pesmi so v glavnem zapete v jeziku tamašek, z nekaj izjemami, kjer se vplete tudi francoščina. Med izvajalci izstopajo zlasti trije kitaristi in pevci: Moussa ag Sarit, Yaya Samaké in Kerdou. Morda je najbolj zanimiv ravno slednji, saj je profesionalni glasbenik in tudi eden od pobudnikov tuareškega glasbenega preporoda v tem delu Malija. Hkrati pa je eden od herojev upora Tuaregov proti malijski vladi, ki je na severu države potekal več let sredi prejšnjega desetletja. Glasba je raznolika: od večinoma akustičnega kitarskega »puščavskega bluesa«, ki ga spremlja samo enostavna ritmika tolkal, zlasti darabuk, do pesmi, ki jih zapojejo številni otroci, ki ob ponavljajočih se »trans« ritmih tolkal tindé improvizirajo variacije melodij ali enostavnih besedil. Ob tem se v mnogo skladbah pojavlja še žensko spremljevalno petje s ploskanjem in vzklikanjem. Na plošči lahko slišimo, poleg vse bolj uveljavljenih kitar, tudi nekaj značilnih glasbil Tuaregov, kot so enostrunske gosli imzad (v nekaterih virih znane tudi kot amzad ali emzad) in flavto taranift. Pri tem je treba seveda upoštevati, da so vloge pri Tuaregih ob igranju in petju razdeljene po spolih. Tako ženske igrajo na imzad, tradicionalna tolkala, ploskajo in pojejo zlasti v zboru, moški pa igrajo na lutnjo ali kitaro, taranift in darabuko ter pojejo večinoma solo.

Vloga francoskih instrumentalistov je bila pri tem projektu v pozitivnem smislu precej neopazna. V približno polovici vseh pesmi so skupaj z domačini igrali kot dodatna glasbena spremljava z enim ali več glasbili hkrati. Zlasti zanimive so pesmi s spremljavo tube in klarineta, ob tem pa je omembe vredno, da so se z zvenom tuareških glasbenikov popolnoma zlili. Na koncu plošče nas čaka kar precejšen glasbeni in tudi geografski preskok v mesto Gao, kjer sta z lokalnimi hiphoperji nastala dva odlična posnetka. Domače zvezde MC champion et les Star Boys prispevajo vokale s hitro, eksplozivno mešanico songhajščine in francoščine, francoski glasbeniki pa samo asketsko tolkalno spremljavo skupaj s kitaro, občasno začinjeno še s trobento ali celo harmoniko.

Plošča ponuja izredno zanimiv pogled v nam manj znani del velike malijske glasbene pestrosti. Glasbeni projekt, posnet s skromnimi sredstvi, je potekal večinoma spontano in se kot tak izkazal za zelo plodovitega. Posledično se je lani zgodila »izmenjava« z nekaj gostujočimi tuareškimi ustvarjalci: krajša in zelo uspešna koncertna turneja v Franciji, posnetke z nje bo Le Chauffeur v času objave te kritike izdal tudi na novi plošči. Glavni pečat in čar albumu dajejo živi posnetki na samih prizoriščih, ki izkazujejo veliko ustvarjalno ter improvizacijsko sposobnost in energijo izvajalcev, ki v studiih ponavadi ne pride tako čutno do izraza.

Janez Pirc