THE DIRTBOMBS

Dangerous Magical Noise

In The Red, 2003

Pred dvema letoma izdana Ultraglide In Black je z izrazitimi avtorskimi priredbami soulovskih in rockovskih klasik pustila globok vtis in nas kar dve leti žgečkala med čakanjem na novi album detroitskih The Dirtbombs. Težko pričakovana plošča Dangerous Magical Noise ni uresničila napovedi frontmana skupine Micka Collinsa, saj ni prinesla nadaljevanke pronicljivih in vročih priredb, zato pa ponovno izstopa neusahljiva ustvarjalnost Collinsa in ekipe. Na pladnju prinašajo odmev Detroita, urbano mešanico zapuščine Motowna in rockerskih upornikov The Stooges in MC5, ter presegajo retrogradne poskuse posnemanja detroitskega zvoka. Izvirna interpretacija daje njihovemu rock and rollu svežo kri in se loči od povprečne množice sodobnih rockovskih bendov. Nežnost in urbanost apokaliptičnega Detroita se odpirata skozi celoten album, ki je združil neotesanost prvenca Horndog Fest in markantnost drugega albuma. Izrazito avtorske obdelave Stevieja Wonderja, Marvina Gaya, Curtisa Mayfileda, Thin Lizzy so tokrat The Dirtbombs nadmodrili z neverjetnim občutkom in odlično spisanimi skladbami, ki razkrivajo razpoznaven avtorski utrip Micka Collinsa. Že z The Gories je zlival skupaj punkovsko nabritost in toplino soula ter se tako pogostokrat gibal na meji sprejemljivega. Zvest rockovski tradiciji melje še naprej in pretvarja njene ostanke v zelo svežo gmoto: premetava nas z detroitskim groovom od hommagea The Stooges do poklona generalom Stax, poklanja seksapilne balade in se ne pretvarja s surovostjo. Ob Collinsu stoji preverjeno moštvo detroitske garažne rockovske scene, zato ni čudno, da jim tako z lahkoto uspeva nadaljevati pot, začeto konec devetdesetih let. Od takrat je ob Micku Collinsu le še Jim Diamond, človek, ki je že skoraj tako soodgovoren za detroitski preporod kot Mick Collins. Kot prodoren snemalec in kasneje tudi producent je v lastnem studiu Ghetto zapečatil večino izdaj sodobnih detroitskih bendov, med njimi tudi White Stripes. Z neukrotljivim raziskovanjem zvoka nadaljuje tudi na novem albumu The Dirtbombs, na katerem se poigrava z zvokom albumov šestdesetih let. Z garažno in umazano produkcijo zapeljuje in razgalja rock sodobnega časa. Obenem ne moremo preslišati občutka za ritem in melodijo; The Dirtbombs se izogibajo zapletanju in konstruktivno gradijo retrorockovske elemente. Naredili so poslušljiv in zelo plesen album: v eno celoto se zlivajo toplina soula, razgibanost boogieja, udarnost punka in umazanost rocka. Naslov pove vse: Dangerous Magical Noise.

BIGor