Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Janez Golič

EINSTÜRZENDE NEUBAUTEN

Perpetuum Mobile

Mute, 2004

V odločitvah, skreganih z nepisanimi načeli, mora biti posebna draž. Blixa rad preseneča, izskoči, naredi natanko to, kar načelno ne bi, saj bi vztrajanje pomenilo zgolj varno stagnacijo.

Einstürzende Neubauten so se namreč po dolgoletni trdni zvezi z založbo Mute od te poslovili in zastavili povsem neodvisno. Izkoristili so možnosti svetovnega medmrežja, pozvali ljubitelje, da za nov projekt vnaprej prispevajo 35 ameriških dolarjev, za kar so si ti zagotovili spremljanje nastajanja novega albuma, torej so po svetovnem spletu opazovali skupino pri delu v vadbenem prostoru in studiu, imeli pripombe na vse, kar je nastalo in bili sploh interaktivno na zvezi. Na koncu je vsak podpornik dobil ekskluziven izvod albuma, s katerim se je lahko bahal pred manj zagrizenimi ljubitelji.

Do sem vse v redu. Podporniki so res imeli pripombe, Neubautni so jih, ali pa tudi ne, upoštevali, podporniki so res dobili izvod albuma v strogo omejeni nakladi brez založniškega posredništva. Vendarle, nekaj mesecev kasneje so Neubautni vseeno popustili tržnim zakonitostim, posnetke še enkrat premotrili, jih posneli tako, kot so si jih zamislili sami, založniško skrb in distribucijo je ponovno prevzela založba Mute. In podporniki so morali kupiti še en album.

To je Perpetuum Mobile, še eno samozavedajoče se priznanje, da tu velikega napredka ne bo več, da se njihov stroj vrti po znanih tirnicah, brez pomoči zunanje sile. Ni jim treba iskati novih izraznih sredstev, saj imajo izdelan in dovolj odprt zvok, s katerim Blixa ovija vse bolj nezemeljske blodnje. Njegovi pogledi tavajo iz mikro pozicije daleč ven, tja v vesoljska prostranstva, med planete in zvezde.

Album je logično nadaljevanje prejšnjega Silence Is Sexy, tišina že postaja prevladujoč element zvoka. Vmesni stadij so šumi, prasketanja in odmevi raznovrstnih, doma narejenih tolkal, zvočni ekvivalenti gibanja zraka, vode, planetov, misli … Prav zvoki raznoraznega gibanja so povezovalna nit albuma, popotnica namišljenih potovanj in pogledov nazaj, že z razdalje, iz katere se zdi, da se jih stvari neposredno ne dotikajo.

Uvodna Ich gehe jetzt (Odhajam) je koda, napotek in opravičilo. Nekolikanj trpko, a neizbežno. Blixa že več let ne živi v Berlinu, mestu, iz katerega se je usodno napajal. Z njegovim odhodom iz Berlina in Muftijevim odhodom iz Einstürzende Neubauten se je izgubila eksperimentalna ostrina, definitivno jo je zamenjala zavest o nemoči stalnega prevrata.

Kar ostane, so izredno kompleksne skladbe, tako po zvočni strukturi kot po obliki sami. Ni si jih lahko priklicati v spomin. Pa vendarle so melodične in ritmične, a notranje razgibane in nepredvidljive, podvržene Blixovim vizijam. Zanimivo, le najizrazitejše odlomke zapoje v angleškem jeziku, večinoma uporablja trdo, malodane srhljivo nemščino, pošten dokaz, da se v ključnih izpovedih ne bo predal potrebam širšega poslušalstva.

Naslovna skladba je vrhunska vaja v repeticiji z vsemi sredstvi, zastane in spet požene v skladu s skrivnimi znaki. Ponuja že pravo redkost, hrupne zasuke, ki se hitro potopijo v meditativno ritmično omamo. Še znameniti Blixovi rezgeti ostajajo zadržani, zgolj sestavina so, brez funkcije šoka. 14 minut je povsem dovolj, da poslušalec otopi, se preda, in potem ga Einstürzende Neubauten le še nemočnega vozijo s seboj. In ko se približajo znanim obrazcem (kabaret, celo jazz-rockovsko zavijajoč bas), se vsemu spretno izognejo, speljejo na svoje.

Revolucije tu ni več pričakovati. Brez teh pričakovanj pa je Perpetuum Mobile še en izvrsten album, povsem odprt, zračen in poln izhodišč za nova, neubautnovska popotovanja.

Janez Golič