FIREWATER

The Man On The Burning Tightrope

JetSet, 2004

FIREWATER

Songs We Should Have Written

JetSet, 2004

Večplastna je simbolika v naslovu 4. rednega albuma Toda A. in njegove druščine, tokrat preobražene v glasbeno-cirkuško povorko, ki nas vodi skozi ohlapno konceptualno predstavo The Man On The Burning Tightrope. Hoja po napeti, goreči vrvi je nevarna zadeva, a obenem dražljiva, vrvohodec mora biti nadvse pazljiv, zbran, le en napačen korak je usoden. Zato pa je za uspešen prehod na drugo stran nagrajen z navdušenim aplavzom občinstva.

Torej, vzporednice. Tod je očitno previden, pazljivo krmari med dvema stranema; artistično, samozadovoljujočo, in drugo, realnim stanjem preživetja in nujnih kompromisov. Tako bi lahko opisali tudi glasbo na albumu. Po malem se vrača k prvencu Get Off The Cross, predvsem z razširjeno orkestracijo z nagibom k ciganskemu smehu skozi solze, na drugi strani Tod ostaja dovolj prepoznaven z grlenimi poudarki in petjem nekoga, ki je pred »dogodkom« za pogum naredil krepak požirek ognjene vode.

Cikel uvede (Fanfare) in sklene (Descent) instrumentalna tema, vmes se pojavi celo odmev s Ponzi's Scheme, kot da Tod dela rezime. Je pripovednik, napovedovalec in nastopajoči. Ne sramuje se spevnosti (The Song That Saved My Life), ne plesnosti (Too Much), niti – skoraj šokantno, vrv nevarno zaniha – akustične spremljave (Secret), a ohranja ravnotežje; z izvrstno Too Many Angels, ki jo podloži s cirkuškimi orglami na način The Carny Nicka Cava, in z rockovsko na »prvo žogo« Don't Make It Stop. Vmes pravzaprav ni slabih pesmi, a večina je lepo urejenih, predvidljivih, spisanih malodane po že pošteno utr(u)jeni formuli s prejšnjih plošč. Konec koncev, tudi vrvohodec ponavlja svojo točko večer za večerom …

Zato je treba vsake toliko časa izskočiti. Tod je izskočil s skoraj istočasno izdanim albumom priredb, Songs We Should Have Written – pesmi, ki bi jih morali mi napisati – a jih niso. Torej naj bi bil izbor natanko tak, kot bi več kot ustrezal početju Firewater.

Veliko vode je preteklo pod brooklynskim mostom od časa, ko je Tod iz vsega grla zapovedoval smash retro, še ob spremljavi industrijskega ansambla Cop Shoot Cop. Lahko je zapovedoval, a skozi interpretacijo je vedno pronicala nezavedna naklonjenost tisti tradiciji, ki se ni ne želela ne mogla prilagoditi sredinskemu toku. Cop Shoot Cop so že davna zgodovina, Tod ni po razhodu nikoli izvajal teh starih pesmi, in zanimivo, vse do Songs We Should Have Written ni posnel niti ene priredbe. Tudi s temi se ni pretirano obremenjeval, od zamisli do izvedbe je preteklo le nekaj mesecev.

The Beat Goes On je posrečen uvod; včasih je dobro pogledati nazaj, da bi našli pot naprej. Cher v priredbi z zvonkim glasom nadomešča Britta Phillips, ki se oglasi še v Hazlewoodovi Some Velvet Morning. Prav tako Hazlewoodova je This Town, sicer znana v interpretaciji Franka Sinatre, a Firewater jo spet izvedejo na način zgodnjega Nicka Cava. Diamond And Gold je praktično preslikava originala Toma Waitsa, Folson Prison ostaja zvesta nekje na pol, saj Johnnyja Casha ni mogoče prekopirati, razliko pa ustvari tudi poln ritem. The Beatles bi bili še pred petimi leti presenečenje, po slišanem na prejšnjem rednem albumu Psychopharmacology pač ne. Sicer pa Hey Bulldog ne sodi med njihove No. 1 uspešnice, zato je uvrstitev na Songs We Should Have Written že napol opravičljiva. Če ne manjkajo The Beatles, ne morejo manjkati niti The Rolling Stones. Predvidevam, da je Tod, osramočen, ker je državljan Busheve Amerike, izbral Paint It Black zaradi verza »I see the whitehouse and I want to paint it black« … A vzhodnjaški prizvok, s katerim je obarvana pesem, mu nekako ne leži. Težko se spoprime tudi s pripovedno Is That All There Is, saj je izvirno napisana za Peggy Lee, ki jo izvede v slogu v ljubezni razočarane najstnice. To se je precej bolje posrečilo, na primer, Polly Jean Harvey. Zato pa, začuda, Tod brez napora, povsem prepričljivo izvede I Often Dream Of Trains Robina Hitchcocka, in če je to melanholično izvedbo postavil na konec albuma kot verjetno iztočnico za avtorske pesmi, bodo te še močneje vezane na tradicijo, še bolj odkrite in samoizpovedne.

Priredbe za album Songs We Should Have Written so narejene brez velikega razmisleka. So poklon avtorjem in izvajalcem, ki jih Tod nadvse ceni, zato se jih je lotil s spoštovanjem. Ker pa je tudi sam dovolj izrazit avtor, večina priredb nosi Todov pečat. Saj zato pri priredbah tudi gre, kajne?

Janez Golič