EUGENE FODOR

Witches Brew

Clarity, 2003 (SACD)

Violina je eno najlepše zvenečih glasbil in je v zgodovini glasbe odigrala pomembnejšo vlogo, kot se zdi na prvi pogled. Če se ljubitelji klasične glasbe (posebno tiste, ki jo je napisal Nicolo Paganini) njene vloge še dovolj zavedajo, pa so jo v popularni glasbi neupravičeno izpodrinila kitara in druga glasbila. Violina je na primer najpomembnejše glasbilo v countryju. Prvi zvezdniki ameriškega countryja so bili violinisti (Eck Robertson, Fiddlin' John Carson in drugi), številni mojstri countryja pa so to obrt razvili do te mere, da so začeli nastopati s simfoničnimi orkestri. Takšen mojster je Mark O'Connor. O O'Connorjevih novejših izdelkih smo že pisali, tokrat pa vam podrobneje predstavljamo ploščo Witches Brew. Njen avtor Eugene Fodor je demonski violinist, ki že tri desetletja navdušuje najzahtevnejše občinstvo po vsem svetu. Že kot sedemnajstletnik je zmagal na številnih tekmovanjih violinistov v Ameriki, leta 1972 je osvojil prvo nagrado na znamenitem tekmovanju The International Paganini Competition v Italiji. Fodorjeva diskografija med drugim prinaša šest albumov za založbo RCA, med njegove bolj kakovostno posnete izdelke pa sodi prav plošča Witches Brew, ki jo je posnela in izdala prizadevna ekipa kalifornijske družbe Clarity z Edwardom Woodsom na čelu. Koncept dela te založbe je v vseh pogledih tehnično preprost. Woods namreč snema z dvema naravno balansiranima mikrofonoma brez uporabe limiterjev, kompresije in ekvilizacije. Na plošči so dela Brahmsa, Paganinija, Ravela in drugih skladateljev. Fodor jih obvlada do zadnje note in iz njih iztisne tudi tista najbolj skrita glasbena občutja, ki jih zmorejo slišati, začutiti in na koncu tudi zaigrati samo največji mojstri in poznavalci te glasbe. Violina pride še toliko bolj do izraza zaradi majhne zasedbe (klavir igra Kiyoshi Tomagawa) in drugačne uglasitve, ki jo Fodor včasih uporablja in zven violine naredi še bolj nenavaden. Plošča Witches Brew bo torej dobrodošla osvežitev v zbirkah ljubiteljev resne glasbe, zelo toplo jo priporočam ljubiteljem violine sploh, pa naj gre za oboževalce irskega folka, countryja ali ciganske glasbe. Ploščo spremlja zelo poučna spremna beseda, ki bo to glasbo naredila razumljivo tudi poslušalcu, ki mogoče nima ravno akademske glasbene izobrazbe. Pa še ta zanimivost. Ali veste, kakšna je razlika med violino in goslimi (fiddle)? Praviloma nobene! V Ameriki so klasično izobraženi glasbeniki svojemu glasbilu rekli violina, ljudski pa gosli, podobno izrazoslovje je značilno tudi za Evropo. Kaj takšnega res ne slišite vsak dan!

Jane Weber