FRANZ FERDINAND

Franz Ferdinand

Domino, 2004

Avstroogrski cesar, posredno kriv za začetek 1. svetovne vojne, je ponovno v prvem planu. Njegovo ime si je sposodil škotski kvartet in ime Franza Ferdinanda prenesel iz zgodovinskih knjig na strani glasbenih časopisov, v eter radijskih frekvenc in končno v domove ljubiteljev sveže novorockovske godbe široma po svetu.

Najprej je treba odmisliti ves medijski trušč, ki ga zganjajo predvsem otoški glasbeni časniki. Še preveč živ je spomin na v nebo kujoče rešitelje britanskega rocka, ki so jih še pred izidom prve plošče razstavili na naslovnici najvplivnejšega glasbenega tednik sploh (NME). Kar po vrsti: Stone Roses, Happy Mondays, Suede so resda s prvimi albumi zasijali, a potem z vsako naslednjo ploščo vodeneli do popolne prozornosti. Za njimi je ostalo bore malo.

Škotski kvartet že zaradi prave razdalje do središča (Londona) vse skupaj jemlje z rezervo. V tem, kar počnejo, neskončno uživajo. Ne obremenjujejo se ne z originalnostjo, ne s sporočili. Naravnost na glavo so se vrgli v novovalovski kič, ki ga najbolje ponazarja plehka naslovnica albuma prvenca. So pa dobro vedeli, katere dve pesmi z albuma uvrstiti na prva dva singla. Darts Of Pleasure se preprosto ni mogoče upreti, Take Me Out je nekaj težja, hitro konsumacijo preprečuje nenadna sprememba tempa po prvi kitici, a kaj, ko Franz Ferdinand razrešijo navidez zapleten položaj s sposobnostjo največjih poprockovskih skladateljev. Refren spet ponese … To je glasba, ki se uživa sedaj, prežveči, in ji ni mar, kakšen okus bo pustila nato.

Okus med žvečenjem pa je naravnost božanski. Redke rockovske plošče so me držale v takem razpoloženju; morda Nevermind ali Surfer Rosa, tudi Psychocandy ni zlahka spustila, in vse nazaj do Never Mind The Bollocks in prvenca Velvet Underground. Ne da bi imeli Franz Ferdinad z omenjenimi veliko skupnega. Imajo »le« neverjeten občutek za vokalne harmonije, ki z navdihnjenimi kitarskimi prijemi, preprostim basom in plesnim bobnom z obvezno kontro na čineli prevzame na vsej črti. Vse je brezhibno, a obenem nadvse živo ter na pravem mestu. Počasi in zanesljivo tile komadi lezejo med možganske vijuge in se nikakor nočejo izriniti iz misli. Vztrajno odmevajo že na robu bolečine.

The Strokes so sedaj v nevarnosti, da izgubijo primat med novorockovskimi revolucionarji, The Rapture zmanjka melodij in šepajo z vokali, White Stripes so brez prave širine. Vse to imajo Franz Ferdinand. Mestoma priostrijo kitare in zbrzijo v novodobnem rockovskem drncu, še večkrat pa pogledujejo nazaj. Vokalne harmonije so povzeli po skupinah iz šestdesetih let, iz zlatih let novega vala črpajo slogovno širino, saj se ne branijo ostrih funk rezov niti ne sramujejo poskočnega disco beata. Če jim ne bi The Rapture speljali naslova, bi album prvenec zlahka naslovili Echoes. Kajti na trenutke so reference tako čiste, da že kar zaslišim Deborah Harry, mladega Davida Byrna ali Devo, a po pravilu Franz Ferdinand speljejo te predloge na svoj teren. Vse sestavine zlepijo suvereno in z lahkoto, kot da bi bile njihova iznajdba.

Besedila morda niso na ravni, da bi zdržala zgolj na papirju, niti niso tako mišljena. Se pač stapljajo z uživaško naravo glasbe, so najstniško navihana, v stilu zažgimo to mesto (Burn This City), ne manjka tudi kanček dvomljivih spolnih iger (Michael) in sploh rada lezejo po robu in pogledujejo čez.

Končati moram. Plošča se izteka, nalašč nisem pritisnil tipke »repeat«. Razum namreč kliče dovolj, a telo in srce hočeta še. Bojim se, da bodo Franz Ferdinad spet zmagali. Ne morem si pomagati. Samo še enkrat, si rečem, in pritisnem »play«. Ah, saj vem, da ni zadnjič.

Janez Golič