Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Jure Matičič

ILSA GOLD

Regretten? Rien!

Mego, 2003

Ilsa Gold bo po vsej verjetnosti močno presenetila ljubitelje akademskega elektronskega eksperimenta, ki ga predstavlja založba Mego. Tovrsten prevrat je nakazala tudi plošča zasedbe Sluta Leta, katere recenzijo lahko prav tako preberete v tej številki Muske. Ilsa Gold namreč ne sodi v krog elektronske avantgarde in minimalističnih tonalnih raziskovanj, ampak naravnost v sredico raverske scene iz začetka devetdesetih let, ko so nadobudni veterani plesali na hardcorovske ritme, neumorno piskali na piščalke in sesljali obvezne dude. V ta scenarij sodi tudi stara mama z imenom Ilsa Gold: v njen obstoj so verjeli tisoči raverjev, v resnici pa se za kratko živečim projektom skrivata Christopher Just in njegov kolega Peter »DJ Pure« Votava. Tudi sam moram priznati, da me je njuna antologijska plošča Regretten? Rien! presenetila prav tako kot večino drugih zvestih sledilcev založbe Mego, na vsak način pa je še enkrat dokazala odličen smisel za humor in samoironijo, ki so jo pri založbi Mego pokazali že v preteklosti. Regretten? Rien! pa ni le pošten šok za eksperimentalce, ampak tudi pomemben prispevek k dokumentiranju glasbenega dogajanja iz začetka devetdesetih let, ki bi se sicer porazgubilo po zaprašenih in uničenih vinilkah. Dvojna plošča poleg neizdanih komadov vsebuje tudi vrsto intervjujev, ki jih je Ilsa Gold posnela v času največje slave. Sicer pa je duet nastal leta 1993, ko sta se pod tem imenom združila Christopher Just in DJ Pure, že njuna prva plošča pri dunajski založbi Mainframe je postala velik hit pri nemški rave publiki. Komadi kot so Up, Silke in Elastico so zavzeli prva mesta plesnih lestvic in Ilsa Gold je kmalu prvič nastopila na megarave zabavi Mayday. Just in DJ Pure sta nastop spremenila v antiraversko sabotažo, saj sta nastop izvedla na stroju za izdelavo jogurta, naslednje leto pa sta svoj live act začela s citatom »ecstasy pomaga pri boljšem prenašanju Maydaya« in se z občinstvom deset minut pogovarjala o problematiki mamil na rave zabavah.

Zafrkavanju navkljub je tudi njuna tretja mala plošča dosegla velik uspeh, zato je Ilsa Gold podpisala pogodbo z založbo Motor Music in zopet inscenirala serijo škandalov. Eden izmed najbolj znanih je intervju za neki nemški tabloid z milijonsko naklado, v katerem sta Just in DJ Pure izjavila, da sta homoseksualca. Ustanovila sta tudi skupino Sons Of Ilsa in uprizorila pravoverni spopad z originalno Ilso Gold, z mnogimi grdimi in ponižujočimi izjavami, ki so jih mediji vzeli smrtno resno. Leta 1996 je Ilsa Gold po treh eksplozivnih letih prenehala delovati in oba člana sta se posvetila solo projektom. DJ Pure sedaj producira temačen drum'n'bass in minimalistične eksperimente, Cristopher Just pa še vedno ostaja navihani provokator. Album Regretten? Rien! torej predstavlja večino komadov Ilse Gold: od najbolj kičastih produkcij, ki remiksajo avstrijske šlagerje, uporabljajo glas Justove babice, prirejajo pop zvezdnike Four Blondes in se nasploh norčujejo iz vsega mogočega, do hardcore in gabba komadov, ki bi bili lahko logični nasledniki happy hardcore gibanja iz začetka devetdesetih let, ko je bila Ilsa Gold resnično eden od najbolj inovativnih projektov plesne elektronike, ki se je še pred velikim bumom avstrijske elektronike ponašal s tipičnim dunajskim občutkom za zafrkavanje, ironijo in stresanje šal na lastni račun. Prav zaradi tega bi morala biti plošča Regretten? Rien! obvezno poslušanje za vse rave zgodovinarje in tehno nostalgike. Seveda ne moremo podvomiti v izjavo šefov založbe Mego, da je Ilsa Gold legendarni in najbolj moteč avstrijski prispevek v zgodovini elektronske glasbe.

Jure Matičič