NORAH JONES

Feels Like Home

Blue Note/Dallas, 2004

Po veličastnem prvencu in uspehu, ki je pospremil z veliko glasbenimi talenti obdarovano 25-letnico, so se mnogi s kančkom strahu spraševali, če bo gdč. Jones zmogla ponoviti kvaliteto in zmagoslavje albuma Come Away With Me. Ali se ji je prvič le posrečilo ali si je njen izdelek resnično zaslužil kar osem grammyjev in 18 milijonov prodanih izvodov povsod po svetu? S takšnimi in podobnimi vprašanji se Norah očitno ni obremenjevala. Tako kot je lani februarja skromno sprejemala paleto grammyjev, se je očitno brez posebnih pritiskov z zvestim spremljevalnim bendom in producentom Arifom Mardinom lotila tudi novega izdelka. Že po nekaj poslušanjih se Feels Like Home zdi popolnoma neobremenjen z mislijo, da je treba posneti še najmanj eno pesem, kot je bila prelepa Come Away With Me ali pa albumu dodati močnejši pop prizvok, ki bi spet zadovoljil množice. Ne. Norah s skupino izjemnih glasbenikov ostaja zvesta sebi, svojemu okusu in svoji klavirski tehniki, ki še najbolj vleče na country. Njen sladkobno zapeljivi žametni glas tokrat prepeva pesmi, ki so jih poleg nje (čisto sama je napisala izjemno What Am I To You, njeno je tudi besedilo za predelano jazzovsko klasiko Melancholia Duka Ellingtona) večinoma prispevali člani njene skupine. Posebej močan pečat je na albumu pustil Lee Alexander, s katerim se Norah očitno odlično ujame ne le v zasebnem življenju, temveč tudi v umetniškem ustvarjanju. Pesmi, ki sta jih napisala skupaj, kot na primer simpatična Sunrise (prva samostojna plošča z albuma), izjemno doživeta Carnival Town in Burtonovska Toes, so po mojem mnenju vrhunci tega izjemno sanjavega albuma, vokal Norah Jones pa vseh 13 skladb ovije v posebno omamno tančico. Edina izjema je živahna country skladba Creepin' In (napisal jo je kajpak Alexander), v kateri se Norahin žametni glas odlično ujame s poskočnim glasom Dolly Parton. Kar se sodelovanj tiče, so se Norahinim stalnim glasbenikom pridružili še Levon Helm in Garth Hudson iz skupine The Band (What Am I To Do) ter Brian Blade, Rob Burger, Tony Scherr in Jesse Harris, ki je bil na prvencu »kriv« za prvo, zmagovalno samostojno ploščo Don't Know Why, tokrat pa njegovega tekstopisnega vložka ni zaznati. Norah se je z ekipo na album odločila uvrstiti tudi tri priredbe. Poleg že omenjene Melancholie Duka Ellingtona je z žensko energijo posegla tudi v Be Here To Love Me Townesa Van Zandta in The Long Way Home Toma Waitsa, ki ju – tako kot druge pesmi – Norah zapoje s suvereno interpretativno močjo, kakršne ni danes sposobno veliko pevk.

Kot pove že naslov albuma, se Norah Jones v glasbenem slogu, v katerem se mešajo jazz, blues, country in pop počuti kot doma. In to se v Feels Like Home tudi čuti. Album, ki ga je v prvem tednu kupilo kar milijon ljubiteljev dobre glasbe, bo brez dvoma ponovil uspeh prvenca. Upravičeno in zasluženo.

Marta Pirnar