KORA JAZZ TRIO

Celluloid/Melodie, 2003

Ne ravno množično, a dovolj vztrajno so se že do sedaj dogajali glasbeni poskusi združevanja evropskih in afriških glasbenih praks v nove organizme. Kadar so jemali za izhodišče raznorodnost zvočnega gradiva ali izraznih prijemov, smo dobivali nove, bolj ali manj prepričljive stvaritve jazza, sodobne komponirane glasbe ali vsaj fuzij v t. i. svetovne godbe. Kadar se je zgodilo druženje izvajalca in glasbila, ki sta tipična za glasbeno ustvarjanje kakega okolja, smo dobili bolj ali manj uspele medigre dveh različnih glasbenih svetov ter poskuse približevanja ali vstopanja enega v drugega. Prvih poznamo kar nekaj, drugi so že redkejši, najredkejši pa so tisti avtorski projekti, v katerih je uporabljeno glasbilo iz povsem drugega kulturnega konteksta, a povsem suvereno vstopi v zvočno okolje, za katerega se zdi, da nima tam kaj iskati. In če gre še za tako arhetipsko glasbilo, kot je evropski klavir, potem lahko pričakujemo zanimiva zvočna soočenja.

To se je zgodilo s Kora Jazz Triom; ker pa stoji za odločitvijo o tej kombinaciji še prepoznaven koncept, je sad še toliko bolj zanimiv. Kora Jazz Trio namreč očitno simulirajo instrumentalno zasedbo in pristop, ki ju sicer prepoznavamo kot značilna za evropsko komorno glasbo in klasični jazz: klavirski trio in njemu ustrezna delitev vlog med izvajalci. Vendar v tem klavirskem triu ostaja samo klavirju približno enaka vloga, medtem ko na mesto znanih glasbil stopijo povsem druga, tradicionalna afriška glasbila, skupaj z vlogo, ki jo igrajo v matičnem kulturnem okolju. To so tradicionalna afriška tolkala in kora. In tako sestavljen klavirski trio potem vstopi tudi v zahodnoafriške glasbene tradicije; torej v svet, ki klavirja sicer ne pozna.

Kora Jazz Trio sestavljajo vrhunski zahodnoafriški glasbeniki. Tolkalec je Moussa Cissoko iz Senegala. Koro igra eden največjih živečih mojstrov tega glasbila, Djeli Moussa Diawara iz Gvineje. Pianist je Abdoulaye Diabate, po rodu sicer iz Malija, a že vrsto let menda živi in igra v Parizu ter po Franciji; "menda" zato, ker nam je med trojico najmanj znan, čeprav je ena izmed dveh osrednjih osebnosti tega projekta. Oprema albuma, žal, praktično ne vsebuje nobenih podatkov, s tem dodaja celotnemu projektu še dodatno skrivnostnost.

Sicer pa za zdaj govorimo o projektu, ne skupini, zato ker ima po pristopu in načinu realizacije vse značilnosti projekta in ker je njegov rezultat za zdaj le lani izdani prvenec brez posebnega naslova; po dobrem odzivu nanj se bo trojka to pomlad potrjevala tudi na koncertnih odrih. Ob Diabateju je drugo osišče Djeli Moussa Diawara - tako po vlogi, ki jo igra, saj je glasbeno dogajanje vpeto predvsem v medigre kore in klavirja, kakor tudi po avtorskem prispevku. Za album sta namreč izmed desetih prispevala prvi 5 in drugi 4 skladbe, medtem ko je preostala priredba jazzovskega standarda Charlieja Parkerja s pomenljivim naslovom Now is the Time. Sicer pa so vse avtorske skladbe trdno vpete v prepoznavne obrazce mandinške glasbene tradicije in dosledno izvedene. Tudi takrat, ko se bolj po zaslugi klavirskega zvoka kot pa same igre pianista zdi, da so gospodje "zadžezirali", ostajajo korenine z omenjeno tradicijo nepretrgane in dosledno varovane vsaj v ritmih in zvočnosti tolkal Mousse Cissokoja. Ponudba albuma je zaokrožena v enoten lok, njegovo zvočnost v nekaterih skladbah obogati glas Diaware, takrat postane ozračje še bolj značilno griotsko baladno, celo otožno, a to ne pomeni, da glasbeniki tudi ne "zaswingajo". Izjemno užiten album s pomenom, ki presega neposredno vsebino.

Zoran Pistotnik