LUOMO

The Present Lover

Forcetrax, 2003

Finec Vladislav Delay, ki se na izrazito plesni sceni že nekaj časa pojavlja tudi pod imenom Luomo, je v zadnji petih letih uspel ustvariti impresivno zbirko eksperimentalnih in ambientalnih produkcij, ki so v prvi vrsti sledile vzorcem, ki jih je postavil na zgodnjih ploščah Multila ter Entain. Legendarna albuma, ki sta izšla pri založbah Chain Reaction in Mille Plateaux, sta z mešanico počasnih tehnodubovskih ritmov in globokega ambienta postavila trdno osnovo za vse vrste zvočnih raziskovanj in priskrbela neke vrste osnovni vzorec, po katerem so narejene domala vse Delayeve plošče, pa čeprav vsaka izmed njih raziskuje lastne specifike. Luomo predstavlja bolj popularno in izrazito plesno stran njegovega studijskega dela, saj se na dosedanjih albumih povečini igra s house produkcijo, ki pomeni doslej največji prelom s siceršnjim suhim minimalizmom in tehnološko estetiko. Luomo poustvarja retrogradne diskotečne vzorce, v glasbeno produkcijo pripelje tudi očitne elemente kiča, glamurja in prikrite dekadence. Komadi se z rabo vokalov še toliko radikalneje ločijo od njegovega siceršnjega dela, čeprav celotna zvočna podoba in struktura komadov nakazujeta, da gre za istega producenta. Kljub »žmohtnim« zvokom, ki jim Delay dodaja vzorce soula in funka, je med lagodnimi house ritmi še vedno skrita dubovska produkcija, ki jo poznamo s prejšnjih plošč. Pod navidezno popularnim površjem komadov se skriva množica drobnih zvokov, trdno zasidranih v elektronskih in jazzovskih avantgardah, ki so Delayu priskrbele dobršen del glasbenih vzornikov. Morebiti bi lahko iz tega sklepali, da Luomo Delayu pomeni tudi neke vrste ironijo, čeprav ne bi smeli podvomiti tudi v iskrene zabavljaške namene. Finski producent nam čisto preprosto dokazuje, da sta si v elektroniki popularna glasba in alternativa bližje, kot bi si lahko mislili. Obstaja le vprašanje strpnosti do obeh glasbenih oblik … Sicer pa utegne biti zaradi dolgih odsekov ponavljajočih se ritmov, efektov in glasov, ki v marsičem povzemajo house klišeje, tudi Luomo zvočno nasilen. Trajanje kosov se pogosto zavleče nad osem minut, vokali pa so povečini komaj razumljivi in delujejo predvsem kot dodatno glasbilo. Sicer pa je Plošča The Present Lover, s katero se Delay drži starih zaveznikov pri založbi Forcetrax, logično nadaljevanje njegovega prvega albuma Vocalcity, ki je prav tako prisegal na daljše časovne formate komadov, ki so jih dopolnjevali posamezni ambientalni vpadi. V tem oziru The Present Lover prevzame veliko čistejšo in bolj koncentrirano obliko, skupni obema pa so vokali Delayeve življenjske sopotnice, sicer pevke pri berlinskem duetu Laub in producentke, ki pod imenom AGF izdaja plošče pri založbi Orthlong Muzak Kita Claytona. Kakorkoli že, Vladislav Delay nadaljuje inovativno produkcijo in pri vsakem izdelku naredi korak naprej; to velja tudi za njegove house produkcije, za katere si predstavljam, da delujejo tudi na plesiščih.

Jure Matičič