Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: LukaZ

MOTORPSYCHO and JAGA JAZZIST HORNS

In The Fishtank

Konkurrent, 2003

Nizozemska serija improviziranih srečevanj različnih bendov, posameznih ustvarjalcev in glasbenih žanrov nam v deseti izdaji ponuja severnjaško kreativo v objemu rockerske psihedelije zasedbe Motorpsycho in pihalne sekcije elektrificiranih jazzistov Jaga Jazzist. Nastala je plošča, ki se v trenutkih lovi, a na koncu izbruhne v fantastični fuziji, ki glorificira preteklost tudi prek klasik, kot je Theme De Yoyo Art Ensembla Of Chicago, ter kreira zvočno sodobnost pararockerske godbe …

Ta se v petih zvočnih kosih bolj ali manj spretno ogiba pretirani predvidljivosti, iz katere črpa morje ustvarjalcev, ki se skrivajo za zmedeno zvočno definicijo post rocka. Ko se ta ogiba primitivnim analognim modulacijam zvočne tvarine in ekscesom zeljarskega rocka in pokuka v jazz, se skoraj vedno zazre v »zapohana« sedemdeseta, ko je Miles Davis zatrl jazzovske snobovske puriste, še enkrat ostal zvest ustvarjalni viziji, se po rockersko elektrificiral in nam ponudil serijo izvrstnih »lizerkovih tripancij« na albumih Bitches Brew, Dark Magus in In The Silent Way. Nastala je fuzija funka, soula, rocka in jazza na krilih Jamesa Browna in hendrixijad. In še veliko več. Studijske seanse so namreč trajale več ur, na plošče pa je Miles s producentom Teom Macerom nalepil le nekaj impozantnih kosov spontanega muziciranja. To pomeni, da so plošče nastale kot cut and paste, vodilni postulat sodobnih zvočnih estetik, v katerih se pretežno napaja post rock. Skandinavci pa jo uberejo drugače. Navkljub fuziji zvočnih elementov, ki jih v srečanju spajajo skupaj, namreč ohranijo prvine, punkrockerske, psihedelične in jazzovske, ob tem pa jim uspe tvoriti tudi osupljive novatorske forme.

Deseta izdaja In The Fishtank je zopet družna seansa. Čeprav so v seriji izdali tudi nekaj posamičnih izdaj, denimo No Means No, Snuff, duberske Tassilli Players in June Of 44, so najbolj intrigantne izdaje prav bratenje zasedb različnih zvočnih estetik. Te so vedno vznemirljive, a to še ne pomeni, da so tudi vedno uspešne. Ob njih smo z ušesi strigli in pozorno poslušali bratenja Tortoise in The Ex, Low in Dirty Three, Telefunk in Willard Grant Conspiracy ter nenazadnje Sonic Youth, The Ex in kultne nizozemske bratovščine instantnih skladateljev Instant Composer's Pool. Marca pa lahko pričakujemo The Black Heart Procession v družbi z nizozemskimi progresivnimi rockerji Solbakken.

Tokrat govorimo o zasedbi Motorpsycho iz Trondheima: nastali so leta 1989, v desetletju in več obstoja postali kultna skandinavska rockerska tvarina, ki se ne boji podati v sfere izven okvirov bazičnega punkrockerskega žanra. Ta se nikoli ni bal koketirati z jazzovsko godbo ali z radikalnejšimi elektronskimi diverzijami, v njihovi najbolj famozni izdaji Demon Box se jim je pridružil tudi elektrofonski diverzant Helge Steen, znanec iz Supersilent in projekta Deathprod. Kasneje je njihova glasba nihala med jamrajočim punk rockom kakšnega Louja Barlowa in njegovih Sebadoh ter dediščino progresivnega rocka v opoziciji. Skladba Pills, powders and passion plays je točno to, nežnejša rockerska skladba z barvitimi, krhkimi pihalnimi vložki treh gostujočih pihalcev iz malce mlajše zasedbe Jaga Jazzists iz Tonsberga. Gre za desetčlanski kolektiv, ki pluži jazz v sodobni obliki z obilico elektronike, hkrati pa ohranja vez s preteklostjo jazzovskih fuzij. Presenetljivo, in slišno tudi na izdaji In The Fishtank, bolj evropskega izvora iz poznih šestdesetih let. Skladba Bombay Brassiere tako v liričnih pihalnih linijah z rockerskim ritmaštvom spomni na zgodnje in sredinske umotvore cantenburyjevskih herojev Soft Machine. Obe omenjeni skladbi sta le bežna uvertura v poznejše zvočno dogajanje na plošči, ki ni plod bežnega improvizacijskega srečanja, da ne bo pomote. Pihalna sekcija Jaga Jazzist namreč gostuje na dveh ploščah Motorpsycho: Phanerothyme iz leta 2001 in zadnji It's A Love Cult iz leta 2002. Benda sta lani družno drgnila odre rockerskih in jazzovskih festivalov ter na njih kot novodobna verzija preroditeljskih MC 5 raziskovali vesoljne širjave Suna Raja, Art Ensembla Of Chicago in Coltranove univerzalne poeme A Love Supreme, ki so jo v rockerski srenji obdelovali že Gun Club. Na plošči se je znašlo le odlično branje Art Ensembla Of Chicago, njihove ekspresivne funkijade Theme De Yoyo, delčka zvočne podlage k francoskemu eksperimentalnemu filmu Les Stances A Sophie iz leta 1970. Severnjaško pleme raztrosi elemente rhythm and bluesa na prafaktorje, ga prenese v robatost rockerskega ritma, čudaškega vokaliziranja in dodatnega poudarka dekonstrucije v nosilni pihalni temi skladbe, v kateri se pojavi celo dostojen trdorockerski kitarski solo. Gre za dosti bolj vešč prenos Theme De Yoyo, kot je uspel britanskemu big bandu Cinematic Orchestra, navkljub sodelovanju Fontelle Bass. Cinematic Orchestra domujejo pri britanski založbi Ninja Tune, kjer so zadnjo ploščo The Styx licenčno objavili tudi Jaga Jazzist.

Pihalni trojec Jaga Jazzist se tokrat v manjši formaciji lahko razpusti in poleg skupnih pasaž v unisonu pokaže tudi solistične bravure, ki se lenobno, počasi, z dolgimi toni, a z občutkom in smislom za liričen melodijski lok lepijo na trše rockerske prijeme kolegov iz Motorpsycho. Plošča v tej maniri vzleti s krajšo skladbo Doffen Ah Um, ki se ozira k boperski preteklosti, nas pohujšljivo pripravi k plesu z že omenjeno Theme De Yoyo ter nas na koncu umiri in nas ponese v omamne razsežnosti zvočnih širjav monumentalnega, ambientalnega posvetila Lenniju Tristanu, ki v dvajsetminutni spontani epopeji pripelje ploščo In The Fishtank k vrhuncu. Občutljiva zvočna gmota se počasi gradi na ponavljanju melodičnih vzorcev daljših, lebdečih pihalnih in kitarskih in klavirskih tonov, znotraj katerih se skriva barviti, senzibilni, krhki zvočni univerzum, ki ga razteleša in dograjuje cel kup manjših tolkal v maniri daljših uvertur že omenjenih čikaških mojstrov Art Ensemble Of Chicago. Zadnja skladba navzlic navidezni monotoni strukturi ponuja najbolj intenzivno zvočno izkušnjo skandinavskega pobratenja Motorpsycho in Jaga Jazzist.

Čeprav se tudi v naših medijih veliko govori o mlajši skandinavski godbeni kreativi, ki jo včasih brez prave kritične distance hvalijo v nebesa, je zadnja avantura iz zvočnega akvarija resnično uspel izdelek …

LukaZ