Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Katarina J.

OD RIBNICE DO RAKITNICE

Ljudska pesem in glasba v Ribniški dolini

ZRC SAZU, Škrabčeva domačija Hrovača, Miklova hiša Ribnica, 2003

SLOVENSKE LJUDSKE PLESNE VIŽE

Koroška

ZRC SAZU, 2003

Etnomuzikologi so navadno, kot ste lahko razbrali iz pogovora z dr. Anthonijem Seegerjem v prejšnjih številkah Muske, do skupnosti, ki jih preučujejo, zelo zaščitniški. Še posebej kadar gre za izdajo posnetkov njihove etnične glasbe. Takrat naj bi se idealno razmerje moči enakomerno porazdelilo med člane skupnosti in tiste, ki poskrbijo za tehnične priprave in moralne dolžnosti – pridobitve dovoljenja za snemanje, sam dogodek snemanja, iskanje založnikov, podpis pogodb o avtorskih pravicah in v končni fazi izid (včasih celo distribucijo) posnetkov. Šele ko je zadoščeno vsem omenjenim kriterijem, si lahko tudi mi, navadni smrtniki, privoščimo dodobra okleščen in vseh spornosti ter tehničnih pomanjkljivosti očiščen objekt poželenja.

Tako nekako se rojevajo ploščki z glasovi in glasbo ljudstev sveta. Tudi našega. Slednji so še dragocenejši, saj zanje navadno ni dovolj ne zanimanja, ne časa, ne denarja. Zato je še toliko bolj razveseljivo, če pobuda pride od samih naturščikov, in že skorajda neverjetno se zdi, če tudi lokalni veljaki razvežejo svoj mošnjiček, kot se je zgodilo v primeru Od Ribnice do Rakitnice. Sedaj je seveda že jasno, da tokrat ne propagiram novih etnomuzikoloških zvočnih publikacij iz kakega tujega terena, ampak kompilacijo péte besede in glasbenih ocvirkov iz domorodnega ozemlja, ki so se v arhivih Glasbenonarodopisnega inštituta (GNI) nabrali predvsem v času intenzivnih terenskih snemanj v prvi polovici 60. let, nekaj posnetkov pa so sodelavci inštituta na tem koncu zabeležili še pred kratkim.

Samo nekaj deset kilometrov jugovzhodno iz Ljubljane, do Ribnice, nas zapelje ta zvočna monografija štiridesetih enot, in po dobri uri, kolikor traja potovanje skozi prostor in čas, se nam družbeno-glasbeni mikrokozmos ribniške doline prikaže v vsej raznolikosti in pestrosti, pa naj gre za izjemno bogato dediščino pripovednih pesemskih motivov, glasbenih oblik, pri katerih dominirata polka in valček, pritrkovalskih melodičnih obrazcev ali pa zagovorov pred hudo uro in boleznimi.

Seveda ta album ni prvi poskus zaobjetja kar najširše podobe tradicionalne »duhovne kulture« nekega konkretnega geografskega prostora v času, ko predvojne generacije ljudskih pevcev, pevk, godcev in godk, zabeleženih na magnetofonskih trakovih, polagoma, a vztrajno izginjajo iz sedanjosti. Podobne monografske zvočne dokumentarce je pred 20 in več leti skupaj z GNI izdajala že nekdanja mariborska založba Helidon (Koroška, Porabje, Pritrkovanje), vendar do zdaj še nobena ni dosegla takšnega večdimenzijskega učinka predstavljenega gradiva, niti ni pri sami zasnovi ali izvedbi takšnih zahtevnih projektov sodelovala z okoljem, v katerem je bilo gradivo posneto. Tako simbolično, kot je bila narejena Ribnica, se matrica kulturnega kapitala preteklosti vrača na kraj rojstva – in samo od vas, dragi poslušalci, je odvisno, ali bodo zabeležene pesmi in viže s posredovanjem medijev, ki je neskončno bolj intenzivno in večplastno kot tedaj, ko so se Lepe Vide in Svete Krstince širile še od ust do ust po ribniški dolini, našle novo življenje v nekem drugem času in prostoru.

Druge zgoščenke, bolje rečeno prve iz serije Slovenske ljudske plesne viže, katero so nam ob koncu lanskega leta postregli na institutu, se bodo razveselili predvsem ljubitelji plesne folklore, saj temelji, kot je moč razbrati iz naslova, izključno na plesnih (to je instrumentalnih) vižah s Koroškega.

Tako kot njena najprej obdelana sorojenka je opremljena z bogato ilustrirano knjižico, v kateri poleg natančnega popisa inventarja (kraj, leto posnetka, osnovni podatki o izvajalcih, načinu izvajanja, etimologiji imen ter razširjenosti posameznih plesov) izvemo še nekaj o metodah dela in tehničnih težavah, na katere folkloristi naletijo na terenu, kjer je – jasno, vse manj dobrih godcev, da o kroničnem pomanjkanju »izvirnih« plesalcev ne izgubljamo besed.

Kljub temu pa gre pri Koroški za drugačen koncept, ki prav tako predstavlja metodološko inovacijo v načrtovanju in realizaciji končnega izdelka.

Čeprav gre v prvi vrsti za glasbeno ilustracijo k znanim plesom, ki jih je etnokoreolog Mirko Ramovš objavil v knjigi Polka je ukazana. Plesno izročilo na Slovenskem – Koroška in zahodna Štajerska (2000), pa so že same tehnične pomanjkljivosti nekaterih arhivskih posnetkov avtorje zgoščenke dobesedno prisilile v ponovno revizijo terena »tukaj in zdaj« (leta 2002 so se h koroškim godcem povabili trikrat). Tam so odkrili, da je med domačimi godbeniki, ki izvajajo ljudsko plesno glasbo, še vedno moč odkriti kak prezrt biser ter obnoviti hreščave in za javno predvajanje neuporabne arhivske trakove.

Tako je celotna zvočna slika izbranih koroških plesnih viž mešanica starega in novega, kjer ni najbolj važno to, kdo in kako »zašuštra«, niti to, ali kje »zašajta«. Veliko bolj kot vse našteto je v vseh fazah nastajanja in tudi za končno podobo ključnega pomena intenzivno sodelovanje s terenom. Ker je nenazadnje slednji vedno samopodoba tistega, ki raziskuje, tistega, ki je raziskan, in tistega, ki takšno godbo odjema.

Katarina J.