PSYCHO-PATH

Désinvoltura

More Noise Less Music, 2004

Ena od ločnic med »underground« estetiko pogumnega stopanja in sredinskim, preračunljivim in dirigiranim tipanjem je tudi, da si pripadnik prvega lahko privošči preverjanje svežega gradiva v živo še pred objavo na nosilcu zvoka. Psycho-Path so nekaj pesmi z albuma Désinvoltura preverili že lani junija v Križankah, ko so nastopili kot predskupina Queens Of The Stone Age. Odziv na pesmi, ki jih je poslušalstvo slišalo prvič, ni bil nič slabši, kot na starejše, v ušesih že udomačene komade. To lahko pomeni dvoje; ali so sveže skladbe narejene na način hipnih uspešnic, pa čeprav rockovskega predznaka, ali pa je slog skupine že tako utrjen v zavesti poslušalstva, da različni napevi ne igrajo več pomembne vloge pri sprejemanju.

Resnica je verjetno nekje vmes. Psycho-Path tokrat izvrstno združujejo oboje: skladateljske zmožnosti in neomajne slogovne lastnosti. Na albumu je zvrhana mera izdelanih, a obenem navdahnjenih harmonij, predvsem pevka Melée je v tem slišno napredovala. Pomagajo tudi mali produkcijski posegi, barvanje in prostorsko gibanje glasu, vse to prispeva k širokemu izraznemu razponu. A še vedno v mejah, ki se jih Melée zagotovo zaveda in jih ne bo prestopila niti v trenutkih »slabosti«. Ker tega ne zna. Ker bi bilo izven njenega dojemanja sveta. Tako tu ne boste slišali posladkanih puhlic, čeprav so besedila in vokalna interpretacija nabiti s čustvi. Istočasno je njena bojevitost še vedno ranljiva, izrazito ženska, a neupogljivo načelna.

Psycho-Path ostajajo zvesti usmeritvi kitarskega rockovskega benda. Po odhodu kitarista Denisa se je spremenila dinamika skupine, kajti niso poiskali zamenjave, ampak ostajajo zasedba treh instrumentalistov in pevke. Niti se niso pretirano ukvarjali z možnostmi studia, da bi na primer obogatili osnovni zvok z glasbili, ki niso značilna za rock, raje so karseda verno prenesli koncertno energijo na ploščo. Nekateri prehodi v samih pesmih kar kličejo po nadaljnji aranžerski obdelavi, nadgradnji, spremembi, a potem vedno ostane vprašanje poštene izvedbe na odru. Še Dälek je zastopan bolj simbolno, zgolj spoštljivo recitira, daleč od običajne hiphopovske migracije v področje kitarskega rocka.

Skratka, Désinvoltura je pošten, poslušljiv in kompakten rockovski album. Nekaj najboljšega, kar lahko ponudijo Psycho-Path. Slabo tako ali tako ne znajo.

Janez Golič