SLUTA LETA

Semi Peterson

Mego, 2003

Album Semi Peterson bo marsikaterega oboževalca švedskega dueta, ki je deloval pod imenom Sluta Leta, zelo presenetil, nedvomno pa se bodo pojavila celo tako radikalna čustva, kot je užaljenost. Ampak ne glede na kadrovske spremembe, ki so se iznenada zgodile pri švedskem fenomenu, bo občutke prevaranosti kompenzirala še vedno trdna glasbena podoba. Sedaj je že jasno, da je ploščo sestavila preverjena dunajska ekipa elektronikov, ki se sukajo predvsem okoli založbe Mego, ki je album tudi izdala. Ampak pri Sluta Leta ne smemo pričakovati običajnih zvočnih eksperimentov, ki smo se jih navadili pri paradnemu konju dunajskega eksperimenta. Pravzaprav bodo Sluta Leta z občasnimi izpadi v popularnejše glasbene formate, kičaste melodije in perverzni elektro disko pošteno razdražili vse tiste kvaziakademske godbenike, ki jim poštena tradicija dunajske samoironije in zafrkavanja ni najbolj znana. Garancija za takšno glasbeno perverzijo je na novo odkrita trojica avtorjev, ki je po prvem aktivnem obdobju Slute Lete na začetku devetdesetih let nekaj let vegetirala, potem pa iznenada posnela debutantski album, ki je nasledil izbrano vrsto malih plošč. Poglejmo, kako je potekala zlagana zgodovina Slute Lete … Ustanovljena je bila leta 1994 v majhnem mestu Umea na severu Švedske, glavna kreativca projekta sta bila Bengt Liljstad in Jonas Bergkvist. Duo sta bojda poimenovala kar po izposojevalnici skuterjev, ki sta jo v poletnih mesecih vodila na grškem otoku Krfu. Prav tam sta spoznala ustanovitelje eksperimentalne založbe Mego. Spletlo se je tesno prijateljstvo, ki je čez čas pripeljalo do prve male plošče z naslovom Fan Club. Sledila je prav tako odmevna Space is The Place pri dunajski založbi Uptight, po temeljiti spremembi glasbenih strategij leta 1997 v mutiran hip hop in inteligentno elektroniko pa še Lisa 94 pri legendarni založbi Cheap Records ter … If You Like Champagne On Ice? pri miamijski založbi Chocolate Industries. Sledi dolg premor, v katerem se v Sluti Leti zgodijo pretresljive kadrovske manipulacije. Dobesedno vsi originalni člani, vključno s kasneje pridruženima Yngwiejem Moskowitzom in Andersom Rydbergom, so namreč nenadoma in brez razlage zapustili skupino. Zamenjali so jih trije Dunajčani: ustanovitelja založbe Mego, Andi Pieper in Ramon Bauer, ter njun tesni sodelavec in vseprisotni elektro aktivist Gerhard Potuznik. Nova zasedba se je nemudoma odločila, da je treba kot znamenje zahvale ustanoviteljem skupine nemudoma posneti debutantski album. Nastane torej Semi Peterson, poimenovan po domnevnem švedskem vozniku formule ena, ki je na dirkalni stezi igral na vse ali nič, tako kot Sluta Leta v glasbi. Ampak kakorkoli že, Semi Peterson bo za ljubitelje dunajske elektronike lep kos zvočne nostalgije, ki spominja na najboljše čase založbe Cheap, s prepoznavnimi zvoki mutiranega in dislociranega hip hopa, alternativnega popa, elektra, jazza, space rocka in digitaliziranega šansona, ki tvorijo multižanrsko mešanico Slute Lete. Mogoče je še najbolj razpoznaven vložek Gerharda Potuznika, saj se na Semi Peterson vidno nadaljuje retro estetika njegovih nedavnih elektro albumov, obenem pa se ne vrača le v žanrske zgodovinske knjige, ampak tudi v lastno zvočno zakladnico, iz katere potegne nekatere od najbolj žlahtnih sestavin. Bolj avanturistični deli plošče pripadajo Bauerju in Pieperju, pozabiti pa ne smemo tudi na druge sodelavce, ki so pomagali pri snemanju albuma: Catriona Shaw na vokalih, Philipp Quehenberger na električnih orglah, Anne Laplantine na vokalih in DD Kern za bobni. Mogoče so prav različni pedigreji vseh vpletenih v projekt zagotovilo za popolno žanrsko razbitost, ki novo verzijo skupine Sluta Leta dela najmanj tako zanimivo kot staro. Največja vrlina skupine je namreč brezkompromisna nenavadnost – in prakticira jo nadvse zavzeto, rezultat pa je plošča, ki mora navdušiti v vseh pogledih.

Jure Matičič