Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Katarina J.

TOLOVAJ MATAJ

Stare in bradate

Založba Sanje, 2003

Izid nove plošče kakega »obskurnega« domačega benda ali izvajalca, izvajalke, ki ne zapade v predalček slaboumnega saharinskega popevkarstva, naklepanega na matrico še bolj duhamornega ponavljanja že davno prežvečenih instant melodij morja in sonca, je še vedno – reci in piši – dogodek, vreden omembe. Takim se z največjim veseljem posvečamo vaši vdani glasbeni vohljači, ki domujemo v reviji. Albume, ki jih zadnja leta pridno kujejo v kovačnici novodobne slovenske folk scene, pričakujemo še toliko bolj nestrpno. Ker jih je še vedno manj kot svetlih zvezd na hudo oblačnem nebu in ker jih še vedno (glede na trditev sodeč) radi družimo z dokaj radikalno »alter« pozicijo. Ker je tovrstna niša na slovenskem popularnoglasbenem tržišču še vedno slabo raziskana, in vsaj kar se kvantitativnih parametrov tiče, razmeroma lahko obvladljiva, o njih lahko razpredamo dokaj koncizno, z veliko mero tolerance in zaupanja.

Vseeno pa smo se v dobrih petnajstih letih, odkar so se takšne in podobne nove ljudske zasedbe tudi po zaslugi odmika od folklornih skupin pričele rojevati v večjih količinah, kar malo razvadili, tako da s končnimi izdelki ne moremo biti prehitro in kar vsevprek zadovoljni.

Konec prejšnjega leta nam je knjižno-glasbena založba Sanje, ki se ponaša z ušesom všečnimi in očesom ličnimi produkti, podarila novo ploščo ljubljanskega Tolovaja Mataja. Sedem dolgih let je minilo, odkar so Mataji s prvencem Stari grehi, nova sramota redefinirali godčevsko glasbo, namenjeno predvsem plesu – takšnemu, na katerega smemo plesati vsi trdopeteži, ki koreografije korakov, zasukov in obratov po šoli, faksu ali službi nismo gulili pri folklori.

Medtem se je postava skupine dodobra premenjala. Istrska mojstrska godbenika in aranžerja Marino Kranjac in Dario Marušić sta se kmalu po izidu plošče posvetila drugim glasbenim projektom, Roman Ravnič – oče legendarnega Trinajstega praseta – pa je Mataje obudil skupaj z Jernejem Pečakom; pred tremi leti se je uradno pridružil še klarinetist Peter Kus.

S starimi in bradatimi je tako urbani ubrani godčevski trio obeležil drugo, ali če v ta koš prištejemo še 13. prase, tretje dejanje zgodbe o ljudskemu plesu v sodobnem slovenskem glasbenem prostoru. To je že samo po sebi odgovorna in sila težka naloga. Ali si smemo torej konzumenti dovoliti tancanje »prosto po Prešernu« ali pa so plesno-gibalne sposobnosti povprečnega slovenskega življa že preveč zakrnele, da bi se zmogle spopasti s preteklostjo, ki je nikoli nismo zares (do)živeli? Kaj storiti, če povabilo na ples ne doseže prejemnika? Kdo je potemtakem šibki člen v verigi oddajanja in sprejemanja zvočno-gibnih signalov?

Vprašanj je veliko, nekaj odgovorov še vedno brusijo leta. Čas bo pokazal, kako se bodo plesne viže, ki nam jih na ploščah, koncertih in v plesnih hišah ponuja Tolovaj Mataj, usidrale v percepcijo slovenskega ljudstva, ki povečini (in gotovo ne brez razloga) še vedno miga na narodnozabavno polko.

Ob večkratnem poslušanju novega ploščka se namreč ne morem znebiti občutka, da želi biti današnji trio po funkciji in po učinku nekakšen podaljšek Trinajstega praseta, zato najbrž ni naključje, da so si za producenta zbrali ravno Tomaža Raucha, člana omenjene pionirske skupine.

Stare in bradate od prvenca Matajev loči drugačno izhodišče; izbira repertoarja ni bila vezana toliko na plesno izročilo, temveč bolj na smelo predstavitev godčevske in večglasne moške pevske tradicije iz bogate zakladnice viž, ki so jih v praksi povečini izvajali na najbolj pretočnih poljih slovenskega etničnega prostora – na obrobjih.

Zvestoba do groba napevom in pesmim (predvsem) geografskih obrobij ostaja eden od temeljnih kriterijev sodobne ljudske poustvarjalnosti, ki pa počasi že prerašča v stereotip, cvetober »odstopajočih od normativov mainstreama«, pa naj to pomeni karkoli že – najlepših, najreprezentativnejših, najbolj nenavadnih, diskantnih, pentatonskih, disonantnih ipd. Takšnih, ki ustrezajo estetskim normam tistih, ki jih odbirajo in servirajo potencialnemu občinstvu. Takšnih, kot jih danes najdemo na večini izdelkov z oznako izvirno ljudsko ali folk revival. V vseh možnih različicah, ki so bile vedno že a priori (zaradi ustnega prenosa) kratkodobne in izrazito lokalno omejene. Imele so le to srečo, da so se pred pozabo ohranile na nekem mediju, ki je omogočal večkratno reprodukcijo, s tem pa tudi večkratno rabo istega vira ali iste različice, ki jo je uporabila večina interpretov.

In če se odmaknemo od obrobja, se zdi, kot da se je zvočna identiteta kake Dolenjske, vzhodne Štajerske, južne Gorenjske, Notranjskega, Zasavja, ki so morda bliže t. i. »kulturnemu jedru«, že zdavnaj utopila v talilnem loncu raznolikih godb in iz njega štrlijo le še posamezni osamelci, vredni oživitve. To je seveda daleč od resnice. Upam, da od intenzivnejše ter drznejše inkorporacije v repertoarje poustvarjalcev in poustvarjalk malo manj. Seveda pa vse našteto za skupino Tolovaj Mataj ne velja nič bolj in nič manj kot za vse druge.

Končni glasbeni produkti – kot je seveda tudi opisani – so seštevki mnogoterih želja in pričakovanj, akumulacija znanja, spretnosti, občutka za estetiko in manipulacijo, utelešeno v izvajalskih veščinah ter aranžerskih coprnijah nekega kolektiva, ki mu po domače pravimo bend. Pravo konstelacijo vsega naštetega navadno zaznajo tudi naša čutila, saj se dobro voha že na daleč.

Nedvomno so Stare in bradate precej igrive, pa tudi »ples-oidne«. Med njimi posebna pozornost velja prikupni priredbi Adamičeve priredbe več štajerskih polk pod skupnim imenom Polka za debelo repo.

Na lahkotnost ukročene improvizacije nas ves čas potiho opominja klarinet Petra Kusa, ki sicer nikoli neposredno ne uide z vajeti. Roman Ravnič – »pater familia« – pa nasprotno, k plošči prispeva občutek za tradicijo in njeno zvestejšo aplikacijo v praksi. To je razvidno iz njegovega precej manj napetega igranja in spontanega petja, ki se tepe z naučenim in rahlo kričavim tonom obeh mladcev. Želja po zvočni koheziji tako ostaja ne docela uresničena, čeravno jo do neke mere osmišlja dobro domišljeno »venčkanje« drobcev različnih plesnih melodij, med katerimi sta sloviti Marko skače v kombinaciji z Lidje mi pravijo gotovo ljubša favorita. Da gre za dva najstarejša tonska posnetka ljudske pesmi na ozemlju Slovenije, zabeležena že konec 19. stoletja, je zgolj naključje.

Če vas torej štirideset minut godenja ne uspe popolnoma prepričati, lahko občudujete estetiko vizualne podobe albuma, kvaliteten uvodni oris prehojene poti sodobne slovenske ljudske glasbe ter vlogo in pomen Tolovaja Mataja v tem procesu (kakopak izpod peresa dr. Rajka Muršiča) in končno izčrpno navedbo virov, ki bi ji lahko zavidala vsaka še tako študiozna ekspertiza.

Mataji natančno vedo, od kod izhajajo.Tega jim zagotovo ne more očitati prav nihče.

Katarina J.