Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

VÄRTTINÄ

Iki

BMG Finland, 2003

Tako kot je s posebnim odnosom do ljudske godbe, ki jo poučujejo tudi na glasbenih akademijah ter neobremenjeno združujejo z drugimi žanri in sodobnimi glasbili, skandinavska etno scena nekaj posebnega v primerjavi z drugimi žarišči sodobnega etna, tako je tudi finska zasedba Värttinä nekaj posebnega znotraj skandinavske scene. Za to je več razlogov, na prvem mestu moram omeniti izjemno dolgoživost in fleksibilnost zasedbe. Värttinä so tudi eden redkih skandinavskih bandov, katerih priljubljenost in znanost ni omejena le na rodno grudo, saj njihovi albumi licenčno izhajajo v mnogih deželah od Japonske do Španije, o tem, kakšen status imajo na mednarodni sceni, pa najbrž zgovorno priča podatek, da so poleg številnih etnofestivalov gostovali tudi na festivalu Rock In Rio. Začetki spreminjajoče se druščine Värttinä segajo v leto 1983, ko je takratna zasedba štela enaindvajset članov, med katerimi je bilo kar petnajst pevk. Z leti se je skupina krčila in širila, glasbeniki in pevke so odhajali, prihajali, zapuščali zasedbo in se znova vračali. Danes so v zasedbi tri pevke in šest instrumentalistov, od izvirnih članov pa v njej najdemo pevko Mari Kaasinen ter Janneja Lappalainena, ki velja za glavnega aranžerja in skladatelja v skupini. Skladatelja, boste porekli? Ja, tukaj je še ena posebnost raznolikih Fink in Fincev! Če so sprva le povzemali tradicionalne viže in napeve, so kaj kmalu začenjali sami pisati pesmi in melodije v duhu izročila. To se je nemara izkazalo za njihov največji prispevek k sodobni etnosceni ter je gotovo vplivalo tudi na dolgoživost zasedbe.

Värttinä (kar v prevodu pomeni »vreteno«) je eksemplaričen primer banda, ki se vseskozi prenavlja in obnavlja, ne da bi pri tem izgubil trohico samosvojosti in prepoznavnosti. Iki, njen deseti album (če štejemo tudi koncertnega), pa je primer godbe zrele zasedbe z jasno idejo in sposobnostjo, da to idejo uresniči. Album ponuja visoko konsistentno paleto novodobne finske ljudske godbe, ki nas očara takoj in že z uvodnim, a capella zapetim komadom popelje v nenavadne ritmične in vokalne rešitve, v svet, ki nam hkrati vzbuja občutek starodavnosti in modernosti. Komadi so tako melodično kot ritmično večinoma precej zapleteni, z bogatimi aranžmaji, ki do popolnosti izkoriščajo instrumentalno pestrost glasbene spremljave in raznolikost treh izjemno verziranih pevk. Kljub tej zapletenosti komadi nikoli ne zaidejo v jalovi larpurlartizem ali golo razkazovanje znanja. Naslov albuma Iki pomeni »prvinski, večni dih«, to je lahko asociacija na funkcijo glasbe, ki jo je imela v starih časih. Tukaj merimo na njeno zdravilno in obujevalno funkcijo, hkrati pa naslov aludira na iskanje čistosti, pristnosti, ki je v veliki meri izginila iz današnje zlagane, preproducirane in umetno fabricirane popularne glasbe.

Delovanje zasedbe Värttinä dobi v taki prizmi popolnoma drugačne odtenke. Njihove avtorske novotradicionalistične pesmi kažejo na tvoren odnos do tradicije. Värttinä nikakor niso le preporoditelji in obujevalci tradicije, pač pa aktivni udeleženci nenehne prenove. Še več, s populariziranjem dediščine, ki se je prijela v finski kulturi tako tujih deželah, kot sta denimo Japonska in Brazilija, so dali nov pomen izprijenemu poimenovanju »popularna glasba«, ki je spet dobilo nazaj vsaj delček prvotnega pomena, to je »ljudska glasba«. Ali se bo takšna formula – »folk za folk!«, kot bi rekel kolega Kreč – prijela tudi v dolini Šentflorjanski, pa se bomo prepričali 15. marca (na dan izida revije, ki jo pravkar berete), ko bodo Värttinä nastopili v Ljubljani.

Mario Batelić