MANOLO YGLESIAS

Destino Flamenco

Opus 3, 2004 (SACD)

Flamenko je izjemno težka in zahtevna glasba. Vodilno vlogo ima po navadi pevec, spremlja pa ga kitarist, in to v zelo zapletenem in doživetem slogu, ki zahteva veliko kitarskega znanja, to kajpak pomeni veliko vaje in tudi veliko mero občutij. Obstaja veliko slogov flamenka, ta izdaja pa prinaša zelo eklektičen izbor, ki konec koncev zveni presenetljivo celovito, kar ni ravno odlika novejšega flamenka. Manolo Yglesias se je rodil v Madridu in se s starši kmalu preselil v Buenos Aires. Mama ga je poslala v šolo flamenka, vendar si je sam želel postati nogometaš in je kar nekaj let kitaro vadil z odporom. Nekega dne pa je v šolo prišla očitno prepričljiva učiteljica in ga popolnoma prevzela s kitarskim mojstrstvom. Pravi, da od tistega dne vadi kot obseden. Žal je tudi s flamenkom podobno kot z drugimi glasbenimi zvrstmi. Po eni strani še vedno živi v dokaj izvirni obliki – v Španiji obstajajo vasi in naselja, kjer lahko slišite neprekosljive mojstre, ki verjetno nikoli ne bodo posneli plošče –, po drugi plati pa živi svoje življenje in se razvija v različne smeri. Napaja se ob drugih glasbenih zvrsteh in se velikokrat zaradi prilagajanja trgu tudi oddalji od svojega bistva; to je normalno, saj glasba ni in ne more biti imuna proti slabim in dobrim vplivom. Kolikor poznam flamenko in zapuščine najbolj znanih kitaristov te glasbe – plošče flamenka so razmeroma težko dosegljive, kitaristi flamenka pa so izjemno lepo predstavljeni v knjigi The Flamenco Guitar Davida Georgea –, se mi zdi plošča Destino Flamenco presenetljivo dobra in prepričljiva. Yglesias je ognjevit kitarist s pravim dotikom kitarskih strun. Njegove skladbe in posebno aranžmaji so zelo prezentni in samosvoji, hkrati pa zvenijo razmeroma starinsko, zato so privlačni za vsakega ljubitelja akustične kitarske glasbe z občutkom za lepo. Poglavje zase je odličen posnetek, ki zelo naravno pričara zven akustične kitare v okolju cerkve. Jan-Eric Persson je tokrat uporabil stereo mikrofon AKG C-426, snemal pa je na analogni trak BASF SM-468. Plošča Destino Flamenco je prava mala šola ognjevitega in s čustvi nabitega flamenka in jo toplo priporočam predvsem študentom akustične kitare. Kaj takšnega preprosto ni moč slišati vsak dan in moram zapisati, da je to definitivno najbolje posneta plošča flamenka v moji zbirki te glasbe. Za boljše razumevanje kakovosti Yglesiasove umetnosti vam priporočam sprotno poslušanje kake dobre antologije kitare flamenka ali pa kakšne plošče Carlosa Montoye. V pomoč vam bo tudi spremna beseda k albumu.

Jane Weber