JOHN ZORN

Chimeras

Tzadik, 2003

Najboljši dokaz, da je dojemanje glasbenih fenomenov odvisno od ideoloških pozicij poslušalcev, nudi v zadnjem času pri nas »primer John Zorn«. Konec osemdesetih in začetku devetdesetih let so ga slavili kot glavnega protagonista improvizirane glasbe newyorškega Downtowna in bili osupli nad njegovimi pihalnimi eskapadami. Občudovali so radikalne zamisli, s katerimi je vodil gručo glasbenih somišljenikov, na znamko Radical Jewish Culture pa so prisegali vsi pravi alternativci, od glasbenikov do plesalcev. Ko se je navdušenje na »neodvisni« umetniški sceni pomirilo, so se oglasili na nasprotni strani, v hramih etablirane glasbene kulture. Skladatelj Pavel Mihelčič, dekan ljubljanske Akademije za glasbo in profesor kompozicije, je Zornov koncert za violino in orkester Contes de fées uvrstil med študijsko gradivo. Čeprav Mihelčič, ki je trenutno eden od najpomembnejših snovalcev sodobnega glasbenega življenja v Sloveniji, ni ravno najbolj napreden skladatelj, smo prav po njegovi zaslugi – ob otvoritvi lanskih Svetovnih glasbenih dni – koncert prvič slišali tudi pri nas.

Sami, kot dediči Adorna, takoj opazimo ločnico med t. i. sodobno resno glasbo, ki je domena glasbenih institucij, in vso drugo, ki nastaja brez »ustvarjalnih« spodbud državnih subvencij in je nazadnje vedno odvisna od glasbenega trga. Johnu Zornu za kaj takega ni mar. Komponirano komorno glasbo poleg eksperimentov v drugih glasbenih žanrih piše že od leta 1972 in morda bi nam ravno njegov primer lahko pomagal za vselej razrešiti opozicijo med ernst in untershaltungs Musik. Kot nazorno kaže delo Johna Zorna, je najmanjša razločevalna poteza med obema obstoj notne partiture, s katero skladatelj zahodne klasične glasbe predvidi potek skladbe, glasbeniki pa morajo njegovim napotkom čim zvesteje slediti. V drugih glasbenih zvrsteh notni zapis ne obstaja, glasbeniki pa igrajo po spominu in improvizirajo. Količina »nadzora« nad skladbo, ki ga zase zahteva skladatelj zahodne glasbe, je odvisna od načina notacije, ki ga izbere, razviti sistem klasičnega zapisovanja not, prilagojen zahtevam glasbe 20. stoletja, pa v glasbi omogoča določanje najmanjših podrobnosti.

Tak sistem notacije, dopolnjen z nekaj izvirnimi rešitvami, ki omogočajo vključevanje improviziranih partov, uporablja tudi John Zorn. Med njegove najbolj znane in največkrat izvajane »notirane« skladbe sodijo godalni kvarteti, na tokratni Tzadikovi izdaji pa najdemo skladbo Chimeras iz leta 2001. Zorn jo je napisal za zasedbo, ki jo je Arnold Schönberg predvidel v instrumentaciji za znameniti cikel pesmi Pierrot lunaire: pevki, flavti, klarinetu, violini, čelu in klavirju pa je Zorn, pod vodstvom dirigenta, dodal še tolkala. Zanimivo je, da Pierrot lunaire pomeni zasuk v Schönbergovem zgodnjem ustvarjanju, saj se je v njej skladatelj, po prvih atonalnih eksperimentih, vrnil k bolj čvrstemu oblikovanju in tematski zgradbi skladb. Vzrok tiči v problemu, ki ga vztrajanje pri čisti atonalnosti, kjer se skladatelj odreče tonalnemu centru skladbe in s tem pomembnemu »sidrišču« dramaturgije, povzroči pri pisanju daljših skladb. Med izenačenimi tonskimi razmerji, kjer noben dogodek po svoji vrednosti ne izstopa, je težko najti primerna mesta, na katerih bi skladbo začeli ali končali. Domnevamo lahko, da se je s podobnimi vprašanji pri pisanju Chimeras ubadal tudi John Zorn, ki je ob dolgoletni uporabi »kartotečnega« načina skladanja zagotovo naletel tudi na vprašanja glasbenega oblikoslovja. Napredek v njihovem razreševanju je morda glavni dosežek skladbe Chimeras.

Zasnovana je v dveh sklopih šestih kratkih skladb, v katerih se, tako kot v Pierrot lunaire, izbrana glasbila pojavljajo v različnih kombinacijah. Razsrediščene in fragmentarne kompozicije med seboj povezuje posebna dramaturgija, ki ne sloni le na preprostih zvočnih kontrastih, tako dobro znanih iz starejših Zornovih skladb, ampak tudi na veščini lipograma. To je stoletja stara literarna forma, ki jo je Zorn odkril pri avtorjih, zbranih v pariški skupini OuLiPo. Pisatelji, med katerimi najdemo pokojne Raymnoda Queneauja, Itala Calvina in Georgesa Pereca, so bili prepričani, da stroge zavestne omejitve in prepovedi pri pisanju avtorja izzivajo in spodbujajo njegovo ustvarjalnost. Lipogram, ki ga je v glasbeni različici pri Chimeras uporabil John Zorn, v delih besedila prepoveduje uporabo posameznih črk. Zorn je namesto tega iz vsakega od 12 stavkov Chimeras izpustil po ton dvanajsttonske kromatične letvice. Princip je svojevrsten obrat načel dodekafonije, ki jih je Arnold Schönberg dokončno začrtal okoli leta 1920: njena osnova je zaporedje dvanajstih med seboj enakovrednih poltonov, ki jih skladatelj določi vnaprej in mu služijo kot osnova skladbe. Toni se v skladbi lahko uporabljajo zaporedno kot melodija ali hkrati kot harmonija, lahko so poljubno ritmizirani, glavno pravilo je le, da mora prej nastopiti vseh dvanajst poltonov iz serije, preden se lahko katerikoli izmed njih ponovi. Pri Zornu se nasprotno lahko v posameznem stavku Chimeras pojavijo vsi poltoni, razen enega.

Ob izjemni izvedbi Chimeras, ki so jo za Tzadikovo izdajo pripravili newyorški glasbeniki, lahko opazujemo tudi novo značilnost Zornove glasbe, ki se ji v nasprotju z intuitivno navdihnjeno godbo jazzovskega izvora posveča v »notiranih« skladbah. Čutiti je njegov pomik v strukturalistično vizijo glasbe kot kompleksnega sistema zvočnih možnosti, iz katerega skladatelj z matematično natančnostjo izbira prave. Ali je to le poklon Arndolu Schönbergu?

Peter Kus