4WALLS

Skrite note, Štuk, Maribor, 12. 1. 2004

Predzgodovina da bendu, nastalem po smrti zasedbe The Roof oziroma njenega čelista Toma Core, ki je podpiral streho še nad celotno newyorško downtown sceno v začetku devetdesetih let, še poseben pomen. A štiri stene, čeprav brez strehe, se z lastno preteklostjo ne ukvarjajo toliko, da bi njena teža bremenila sedanjost. Ta je za njih dovolj živa in živahna, da se je uvodni nagovor gonilne sile Skritih not, Davida Brauna, slišal kar malce preveč slovesno. A zakaj ne – saj smo navsezadnje imeli pred seboj uspelo druženje iz popolnoma različnih godbenih vetrov nabranih veteranov. 4 stene so tako že nekaj let Luc Ex, basist anarhopunkovskih, v devetdesetih letih pa precej v »instant composing« zazrtih The Ex iz Holandije, Michael Vatcher, poln lastnih zvočnih in čisto anekdotičnih domislic na bobnih, Veryan Weston za klavirjem in Phil Minton, glasovni akrobat z dolgoletnim stažem vokalnega mojstra in posebneža, ki je pri nas že gostoval v navezi z norveško nomadsko zasedbo No Spaghetti Edition. Tako zgrajena hiša je sicer res podprta s štirimi izkušenimi ter dolga leta improvizaciji predanimi glasbeniki; vendar se po drugi strani 4Walls napajajo v pesemski obliki s pomenljivim izborom besedil, tako da smo kar v zadregi, kadar jim je dodeljen opis »najboljšega jazzovskega benda našega časa« – sliši se kar malce skopo.

Prav nič klubsko prostorje mariborske študentske dvorane Štuk nam je sprva s privzdignjenim odrom in stoli za poslušalce delovalo malce sterilno; a za koncertni klavir za igro Veryana Westona se je splačalo. Hladna dvorana se je tako ali tako ogrela in zaživela v trenutku, ko so 4Walls v enem dolgem zamahu odigrali kake štiri komade brez prekinitve. Pesem je služila kot ohlapno ogrodje skupinski igri, besede pa so še najraje vzete iz zaporniških zapiskov Ho-Ši-Minha, ki sta jih v glasbo in poezijo že pred dobrim desetletjem spravila Veryan Weston in Phil Minton v projektu Songs From A Prison Diary. Poleg zaporniških dovtipov Ho-Ši-Minha so zavezani uporu vsaj še v pesmih, kot sta Anarchist Anthem ali Class Struggle, ki zgovorno pričata o usmeritvi zasedbe. »And the poet should know how to lead an attack,« je ponavljal Minton proti koncu nastopa v komadu Anthology of 1000 Poets.

Pesmi, ki sem jih poznal že iz posnetkov, pod prsti the 4Walls živijo dokaj burno glasbeno življenje; tako so se mi na koncertu kazale v novih, še neznanih oblikah. Glas je s cmokljanjem, šepetanjem, žvižganjem in drugimi vložki med petjem igral pomembno, a ne osrednjo vlogo v igri. Tej je prav vsak od članov dodajal lastne instrumentalne, pa tudi humorne vložke. Bobnar Michael Vatcher je na primer s pridom kot tolkalo uporabljal še celoten prostor okoli odra, če že ni razlagal o intimnih nagnjenjih do otroških igrač – slednje seveda ne brez mere ironije do navidezne svobode potrošništva, ki je zgolj bebavo dopolnilo k represivnim ukrepom pod pretvezo »obrambe demokracije«. O tem so nam 4Walls znali namigniti v novejši Airport Insecurity. Veteran Luc Ex (ki je na isti dan sicer praznoval obletnico) se je s sebi lastnim užitkom predajal zviranju nad basom, a to mu ni branilo, da ne bi še sam od srca zabrundal kakega verza. Kadar je posameznik izstopal iz skupinske igre ali dialogov – predvsem med Veryanom Westonom ter Philom Mintonom in bobnarjem Vatcherjem –, to nikoli ni učinkovalo kot egomansko udarjanje po prsih posameznika. Pesmi so na takih mestih le razširili ali pa uporabili kot material za predajanje svobodnemu muziciranju. Nekoliko odmaknjen je ostajal le gospod Ex. Anarhističnemu principu so tako 4Walls zavezani ne le v besedilih, pač pa tudi v igri. Igra je praksa, ki jo opisujejo v prepoznavni, himnični Anarchist Anthem: ne bomo vladali in nihče nam ne bo vladal; s privzdignjenega odra so 4Walls predvsem pripovedovali zgodbe: o svobodi ter intimi, ki pa jo očitno še najbolje ubranijo z ironijo, nikoli cinizmom.

Če morda člani 4Walls ne počnejo v zadnjih nekaj letih nič novega, kar bi pretreslo svetovno godbeno sceno, pa ostajajo zavezani principom svobodnjaške igre, kot jih izpovedujejo v izbranih poezijah. Živa izkušnja 4Walls nam bo prav zaradi tega ostala v spominu – do naslednjega »špila«, upajmo ...

Aleš Rojc