Letnik: 2004 | Številka: 3/4 | Avtor/ica: Mario Batelić

FOLKESTRA

Kud Franceta Prešerna, 24. 1. 2004

»Večji del repertoarja zavzemajo skladbe in improvizacija, pa tudi skladbe, ki vsebujejo improvizacijo.« Hm, tale zafrkantska, »kakor piarovska« razlaga modusa delovanja Folkestre, ki jo kateri od časopisov kar nekritično prepiše v napovedih koncerta, je prekleto resnična in pravzaprav kaže na samo jedro poetike hrvaško-slovenskega tria. Ta pač na vsakem nastopu postreže s čim novim, njihove skladbe in odbite predelave aktualnih popevkarskih cvetk ali pa duhovito sprevračanje občih mest raznoterih žanrov nikoli ne zvenijo enako. Na koncertu v Kudu smo bili tokrat priča nečemu, kar je mnogo več od koncerta. Neugnani bobnar Kruno Levačić si je dal duška z nenehnim pokanjem šal, z duhovitimi napovedmi in besednimi kolobacijami. Tako je koncert povedel v sfere impro-teatra, kabareta in stand-up komedijanstva. Neusahljivost idej ter izjemna žilica za bravurozno besedno improvizacijo, ki se spogleduje vsaj z nadrealizmom, absurdom in dadaizmom, sta dali zasedbi nov zagon. Hkrati s tem pa je vendarle občasno trpela glasbeniška plat delovanja Folkestre, saj je precejšen delež skoraj triurnega nastopa pripadel Krunovim ad hoc domislicam in neverjetnim zgodbam.

Predvsem smo pogrešali večji angažma klaviaturista Tea Martinovića. Res je škoda, da ni bolj prišel do besede in ni imel priložnosti za več petja, saj velja za izvrstnega oponašalca različnih balkanskih in kvaziarabskih melizmov, ki se krasno ujamejo v glasbeni miš-maš jazza ter pervertiranega popa, funka in diska. Po glasbeni plati se je band bolj posvečal improviziranemu kolažu raznoterih žanrov, ki so se v skladu s Krunovim govorjenjem spretno in brezhibno izmenjavali med seboj ter v bistvu bolj služili kot ilustracija duhovitostim. Nevarnosti, da bi vse skupaj zvenelo le kot neobvezna spremljava one-man showu, se je trio vendarle izognil z nekaj presunljivimi glasbeniškimi intervencijami. V teh nista blestela le navdihnjeni Martinović ter natančen in zanesljiv kontrabasist Žiga Golob, pač pa – spet! – neuničljivi Levačić.

Vsestranski bobnar je v subtilno predelani Smetanovi Vltavi resnično dokazal, da ni le gobezdalo, temveč tudi izjemno igralo! Da ne zna obračati le jezika, pač pa ob besednem improviziranju nikoli ne pozabi na glasbo in virtuoznost, ki jo demonstrira karseda skromno. Njegov dolg, sijajno in premišljeno odigran solo v omenjeni Vltavi je bil gotovo presežek večera, potrdilo našega mnenja, da sodi v sam vrh improvizatorjev. Tudi druga dva glasbenika sta v tem komadu izkazala zavidljivo obvladovanje medsebojne komunikacije ter pretanjen občutek za spretno pregibanje in oživljanje že zlajnane klasične skladbe. Če bi slišali še kakšno takšno skladbo več, bi bil naš apetit popolnoma zadovoljén, a kaj hočemo: to, da nikoli ne vemo, kaj bomo slišali, je čar Folkestre, pravzaprav temelj njenega ustvarjanja. In hkrati zagotovilo, da bodo vedno drugačni od drugih bandov, pa seveda tudi od samih sebe.

Mario Batelić