BLINDMAN ELECTRIC

Cankarjev dom, Ljubljana, 17. 2. 2004

S skladbo Lié-Delié, ki je uvedla koncert belgijskega kvarteta saksofonov, se je pred petnajstimi leti začela njegova zgodba. Sprva je kvartet izvajal predvsem skladbe in pihalske eksperimente ustanovitelja Erica Sleichima, ki so se mnogokrat navdihovali tudi pri drugih umetnostih – slikarstvu, kiparstvu, gledališču in filmu. V povezavi s slednjim je kvartet poprej pri nas gostoval že dvakrat, obakrat v Slovenski kinoteki, v ciklusu koncertov Kino-uho (prvič je spremljal Kinugashijevo mojstrovino Na robu blaznosti, drugič pa slovito Keatonovo nemo komedijo Steamboat Bill Jr.).

Poleg zasedbe se je v zadnjih letih spremenil tudi repertoar kvarteta. Sleichim, ki je še vedno kvartetov umetniški vodja, je vanj poleg lastnih skladb začel uvrščati tudi dela vodilnih evropskih skladateljev in ameriških minimalistov, s projektoma Multiple voices in Blindman Plays Bach, pa je raziskal nekaj zapostavljenih področij renesančne in zgodnje baročne polifone glasbe. Novi projekt Blidman Electric, s katerim je kvartet gostoval v Cankarjevem domu, se posveča vključevanju elektronske manipulacije v saksofonsko igro ter tudi igranja »ob traku« (tega so danes zamenjali digitalni nosilci zvoka) in samplerju. Ta korak je tudi nadgradnja prefinjenih načinov ozvočevanja saksofona, ki jih je Sleichim razvijal vzporedno z raziskovanjem »mehanskih posebnosti« zgradbe saksofona in odnosov med telesom pihalca in hladno kovino glasbila. Namesto da bi saksofonski nastavek povzeli po klarinetnemu in ga očistili nepotrebnega šumenja zraka in cmokanja sline, ga pihalci kvarteta Blindman nastavijo precej »ohlapno« in obenem še ozvočijo, šume pa vključijo v kompozicijo. Podobno naredijo tudi z ropotanjem zaklopk, ki se mu klasični saksofonisti pri snemanju na vse načine izogibajo, Blidmani pa z njimi razširijo zvočno paleto saksofonskih zvokov.

Perkusivni zvok saksofona je Erich Sleichim izkoristil že pri celi vrsti skladb, na koncertu pa je kvartet Blindman odigral Strom at Low Tide, ki je izšla leta 1998 na plošči Dust Makes Damage. Nemški skladatelj Heiner Goebbels je v zadnjem desetletju postal sinonim za uporabo samplerjev v sodobni resni glasbi. Akademska glasbena okolja, kjer so v preteklih desetletjih razvijali sofisticirano tehnologijo, ki je omogočila razvoj musique concrète in elektroakustične glasbe, so zaradi nerazumljivih predsodkov skoraj povsem zavrnila uporabo samplerja kot cenene tehnologije. Morda se je prav zaradi »trmoglavosti« modernistične elite Heiner Goebbels odločil za vključenje samplerja v orkester kot enakovrednega glasbila. Taki sta tudi njegovi skladbi Črno na belem in Suita za sampler in orkester, ki ju je Goebbels po naročilu kvarteta Blindman predelal v skladbo za saksofonski kvartet in sampler ter poimenoval Stadt Land Fluss. Med staromodne skladatelje, proti katerim je »nastopil« Heiner Goebbels, bi lahko šteli tudi angleškega skladatelja Jonathana Harveyja, dolgoletnega sodelavca pariškega instituta Ircam. Njegova preprosta skladba Ricercare una Melodia, ki je bila v izvirniku napisana za trobento in kvadrofonski tape delay, igra kvartet Blindman v verziji za sopranski saksofon. Elektronski efekt delay, ki z zamikom predvaja odigrano glasbo, v skladbi povzema imitacijski ricercare – fugi podobno obliko v glasbi 16. stoletja, pri kateri so se posamezne teme v skladbi sproti ponavljale in variirale. Sopranski saksofonist tako igra predpisano partituro Johnatana Harveyja, tape delay pa odigrano za njim najprej ponavlja v pravilnem kanonu, sčasoma pa saksofonski part sproti upočasni in transponira za oktavo nižje. Posledica je zanimiva, kompleksna skladba, ki združi matematične principe renesančne glasbe s tehnologijo sodobnosti.

Če lahko govorimo o najvišji točki neizrazite dramaturgije koncerta kvarteta Blindman, potem je bila to zabavna skladba enega od najbolj uveljavljenih nizozemskih skladateljev, Jacoba Tera Veldhuisa, Grab It!. Osnova skladbe za tenorski saksofon in trak so sampli glasov mladoletnih prestopnikov, ki mladost preživljajo po južnoameriških zaporih. Ter Veldhuis je z njimi opravil nekaj intervjujev in njihove glasove povezal v »rapersko« zvočno matrico, ki ji je dodal part za tenorski saksofon. Skladba je v svoji različici na plošči Heartbrakers! zares učinkovita, hkrati z gosto in vešče oblikovano zvočno podobo pa do izraza pride tudi njena politična angažiranost. Vse to se je v sivini, v katero je bila med koncertom z lučno postavitvijo odeta Linhartova dvorana, porazgubilo.

Morda je kvartet Blindman s projektom Electric naletel na splošno težavo glasbe, ki se skuša poigravati z nasnetimi zvočnimi podlagami. Vzpostavljanje komunikacije med mrtvim zvočnim zapisom in živim glasbenim nastopom za zdaj bolje uspeva popevkaricam in popevkarjem, vajenim pačenja in »doživetega« petja ob »playbacku«, ne pa izvajalcem sodobne resne glasbe. Ti morajo ob spopadanju s težavnimi partiturami še slediti s posnetka predvajani glasbi. Posebej hud zalogaj je bila v tem pogledu za glasbenike, nevajene ritmične kompleksnosti razvite faze ameriškega minimalizma, skladba New York Counterpoint Steva Reicha, v izvirniku napisana za 12 klarinetov. Skladba se v saksofonski različici, bolj kot da bi razprla kakšno novo dimenzijo izvirnika, priključi splošnemu trendu remajkov Reichovih skladb – od drum’n’bass remiksov do novejših verzij skladb Electric Guitar Phase in Vermont Counterpoint.

Tehničnim izvajalskim zadregam navkljub, pa vidim glavno pomanjkljivost koncerta kvarteta Blindman v šibki vsebinski zasnovi programa, ki ga združuje naslov Blindman Electric. Dandanes, ko je poslušalstvo koncertov sodobne resne glasbe že dodobra vpeljano v skrivnosti rabe tehnologije, je zgolj izgovor na uporabo elektronske manipulacije zvoka prešibek razlog, da bi povezal zelo raznorodne skladbe.

Peter Kus