Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Damjana Zupan

Zakulisja glasbenih odrov (9. del)

Grindeajina tehnika

“Navdihuje nas, ne le zato, ker je tako živahna oseba in ker prakticira to, kar pridiga, temveč tudi zaradi njenega neznanskega znanja in praktičnih izkušenj.”

Dr. Fiona Clarey, udeleženka tečaja za terapevte glasbene medicine pod mentorskim vodstvom Carole Grindea, leta 2003 v Londonu.

Feldenkraisova metoda in Alexandrova tehnika, ki smo ju spoznavali doslej, sta bili oblikovani za ljudi s kakršnimikoli težavami, ki so nastale zaradi nepravilne drže in stalne napetosti. Zaradi učinkovitosti sta postali tudi sestavni del življenja vse več glasbenikov. Vendar Feldenkrais in Alexander nista imela v mislih samo glasbenikov, ko sta razvijala vsak svojo metodo. Za oblikovanje take tehnike se mora najprej roditi glasbenik, to je postalo očitno z začetkom prodiranja nove tehnike, imenovane Grindea, ki sicer lahko pomaga vsakomur, a je zavestno oblikovana posebej za glasbenike.

Avtorica tehnike, Romunka Carola Grindea, je najprej študirala klavir in komorno glasbo na Akademiji za glasbo v Bukarešti. Ko je leta 1939 prišla v London, ji je slavna pianistka Myra Hess podelila štipendijo za študij z učiteljem in priznanim pedagogom, Tobiasom Matthayem. Kmalu jo je koncertna kariera popeljala po vsej Veliki Britaniji in tudi v veliko evropskih držav. Kasneje je postala profesorica klavirja na Guildhall School of Music and Drama v Londonu (GSMD, 1968–1990). Bila je ustanoviteljica in tajnica Evropskega združenja klavirskih pedagogov, EPTA – European Piano Teachers Association (1978–), kakor tudi ustanoviteljica in prva urednica revije PIANO JOURNAL (1981–1996).

Tako njen učitelj v Bukarešti kot tudi učitelj Tobias Matthay v Londonu sta jo učila tehnike, ki je temeljila na učenju nemškega teoretika Breithaupta; ta je poudarjal pomen težnostne igre (igranje s težo cele roke) in sproščenosti pri igranju. Kasneje, ob delu s študenti na GSMD, je Carola Grindea začela ugotavljati, kako študenti na odru težko izrazijo tisto, kar so se naučili doma in na urah klavirja, glavni vzrok temu pa je bila negativna napetost. Zato je načrtno začela preučevati napetost – njene negativne in pozitivne aspekte – in še posebej škodljive posledice negativnih napetosti. Korak naprej je bilo sodelovanje z znano violinistko in pedagoginjo Kato Havas, ki je prva napisala knjigo o tremi. Ko sta s študenti nekoč imeli skupno delavnico, je bila Carola Grindea zelo fascinirana, ko je opazovala kolegico, ki je, še preden so študenti vzeli v roke glasbilo, razgibavala njihove roke tako, da so na koncu obvisele brez kakršnegakoli občutka teže. To je potem prof. Grindea začela uporabljati tudi pri delu s študenti klavirja in raziskovala še naprej z opazovanjem v praksi, s spoznavanjem Alexandrove tehnike in z branjem knjig, publikacij in revij. Začela se je povezovati z drugimi podobno mislečimi kolegi in tako je nastala knjiga Tension in the performance of Music, ki je prvič izšla leta 1978 in zdaj čaka že na deveti ponatis pri založbi Kahn and Averill v Londonu. Uvod h knjigi je napisal Yehudi Menuhin, sicer pa je knjiga simpozij, ki ga je uredila Carola Grindea, v njem pa so zbrani prispevki različnih glasbenikov in psihologov, ki se ukvarjajo s “preveč napetosti, ki se pojavi ob napačnem času in na napačnem mestu”.

Knjigi je leta 1981 sledila ustanovitev Mednarodnega društva za preučevanje napetosti med nastopom – ISSTIP (International Society for the Study of Tension in Performance); ustanoviteljica in predsednica Društva je prav Carola Grindea, poleg tega je tudi urednica društvene revije ISSTIP Journal. V tem društvu je tudi soustanoviteljica in direktorica Klinike za umetnosti, ki vključuje nastope (ISSTIP Performing Arts Clinic) na London College of Music and Media (od leta 1990). Doslej se je v tej kliniki že zglasilo več kot 1000 glasbenikov z raznolikimi težavami iz Velike Britanije, drugih držav Evrope in ZDA in mnogim je v veliki meri ali celo povsem uspelo odpraviti težave. Carola Grindea misli tudi na naslednike. V akademskem letu 2002/2003 je postala direktorica prvih britanskih tečajev za pridobitev certifikata za terapevta glasbene medicine, trenutno pa pripravlja že četrti tečaj, ki bo v Londonu potekal 6 nedelj vsakih 14 dni od 26. septembra 2004 dalje.

Iskanje ključa v podaljšani hrbtenici

Še preden je Carola Grindea oblikovala svojo tehniko, se je učila tudi drugih relaksacijskih tehnik. Gospod Eeman, znan po delu z umetniki s tremo, je bil nekakšen joga guru, ki je postal zdravilec, prav tako je učil tehniko globoke relaksacije. To je potem vadila vsak večer pred spanjem in neke noči se je zbudila s čudnim občutkom, kot da bi lebdela zunaj svojega telesa. Njen učitelj ji je naslednji dan potrdil, da je to cilj te tehnike in da se tega občutka ne sme bati. Resda nikdar več ni podoživela tistega trenutka, a si ga je zapomnila in je tudi močno vplival na njeno delo z glasbeniki. Verjetno je prav zaradi tega trenutka začela preučevati izkušnjo “vrhunskega doživetja” (ang. flow, peak experience).Napisala je celo članek, v katerem je več pianistov svetovnega slovesa odgovarjalo na njena vprašanja o tem doživetju. Ob vsem tem je iskala tudi poti, ki bi nas lahko pripeljale do tega občutka:

“Ko smo globoko sproščeni, se naše telo počuti lahkotno, brez teže. Ne spominjam se, kako je prišlo do tega, toda medtem ko sem nova znanja prenašala na klavir, sem istočasno našla svojo pot – ugotovila sem, da ko mentalno podaljšujemo našo hrbtenico in sproščamo kolena ter gležnje, postane celo naše telo brez težnosti. Možno je, da Grindeajina tehnika, potem ko osvobodimo telo in mišice vseh napetosti, ustvari ravnotežje in občutek breztežnosti.”

Tehnika je zelo enostavna – hitro se je naučimo in je tudi zelo priročna, saj potrebujemo minuto do dve, da se osvobodimo napetosti v telesu. Prav zato je priročna, saj trenutek pred odhodom na oder omogoča glasbeniku, da se sprosti, pomaga pa tudi med samim nastopom.

Tehnika deluje na fizični in mentalni ravni – sprosti telo in pomaga pri zbranosti in zaupanju vase. Poteka v dveh stopnjah. Prva stopnja je osvoboditev telesa vseh fizičnih napetosti:

- Ramena dvignemo visoko do ušes in medtem počasi štejemo do dva; ramena držimo v tej poziciji – štejemo do 4 in pustimo ramena, da padejo v prvotni položaj.

Začutimo sprostitev napetosti v vratu in v ramenih. Vajo trikrat ponovimo.

- Počasi dvignemo roki v predročenje, ju dvignemo nad glavo – raztegnemo, kolikor mogoče, ju damo v odročenje in nato pustimo, da padeta ob telesu (slike 1-3).

Ramena so tako v pravem položaju in vrat je osvobojen napetosti. Vajo trikrat ponovimo.

Druga stopnja in osrednji del Grindeajine tehnike je osvoboditev telesa in uma z mentalno vajo:

- Sproščeno stojimo, z nogami rahlo narazen; pozornost usmerimo na hrbtenico, ji odredimo, da se podaljša, a se ob tem ne premikamo. Občutimo, kako se spuščena glava postopoma dviguje (s pomočjo mentalne direktive, računalnika v naših možganih) in je na koncu postavljena na zadnjem vretencu in poravnana z vratom in z vsem telesom. Telesna drža je povsem uravnotežena.

- Počasen izdih, ob tem šepetamo “haaaaaaaaa”, kolikor dolgo mogoče; zavedamo se spuščenih ramen, sproščenosti v predelu solarnega pleksusa (v katerem vsi občutimo strah in emocije), roke se podaljšujejo in postajajo težke, čutimo, kako gre teža naših rok v dlan in prste.

- Osredotočimo se na kolena in gležnje in si jih predstavljamo zelo prožne in prilagodljive. Občutimo občutek lahkotnosti, kot da bi celo telo lebdelo. To je popolno stanje ravnotežja v telesu, ki je osvobojeno vseh napetosti.

Pot k magičnim trenutkom?

Tako stanje z lahkoto dosežemo v minuti ali dveh, vendar ga je težko obdržati potem, ko smo nenehno v gibanju. Ravno zato je udeleženec lanskoletnega tečaja za terapevte glasbene medicine Peter Davies izrazil v komentarju, ki ga je napisal za Musko, nekaj dvomov o učinkovitosti tehnike:

“Precej uporabljam Grindeajino tehniko in mislim, da je učinkovita pri odpravljanju napetosti lažje do srednje stopnje “na hitro”. Prav tako sem mnenja, da je uporabna kot preventiva pred stresnimi aktivnostmi, kot je muziciranje. Vseeno pa s to tehniko verjetno ne moremo doseči tako vrhunskih rezultatov, kakor je prepričana Carola Grindea. Na daljši rok sta verjetno Feldenkraisova metoda in Alexandrova tehnika bolj uspešni.”

Toda Carola Grindea ima v odgovor svoje argumente: “Peter Davies ima prav, tehnika ne more pozdraviti vsega. Seveda ne, to dosežemo s pravilno tehniko igranja, ki jo moramo uporabljati, s pravilno ergonomijo, npr. držanjem instrumenta in vzajemnostjo z instrumentom. Tehnika je vsekakor učinkovita na nevtralni, statični stopnji, a ko vključimo gibe, mora glasbenik ves čas obdržati enako ravnotežje. Zato moramo ves čas nadzorovati NAPETOST in SPROSTITEV napetosti. Ustvarjanje tona zahteva akcijo, napetost, emocionalno intenziteto, skorajda simultano pa mora slediti sprostitev – napetost NIČ.”

Spet drugi imajo drugačne izkušnje kot Peter Davies. Dr. Fiona Clarey, zdravnica in amaterska glasbenica, se je potem, ko je spoznala Carolo Grindea in njeno tehniko, odločila, da se vpiše v študij instrumenta na šoli za odrasle: “Ne bom pozabila tistih nekaj pevcev in njihove presenečene poglede, potem ko so sprostili telo, grlo in um vseh napetosti ter zapeli s čudovitim glasom.”

Terapevti glasbene medicine, udeleženci lanskoletnih tečajev, smo začeli širiti novo pridobljena znanja. Tako potrjuje Nancy Harper iz ZDA, ki je profesorica klavirja na Universidade de Aveiro na Portugalskem:

“Ne le, da sem uporabljala in še vedno uporabljam to tehniko, z njo seznanjam tudi študente klavirja in klavirske pedagogike na Universidade de Aveiro. Ta tehnika pomaga psihološko in fizično, zaradi enostavnosti pa jo lahko uporabimo, tik preden stopimo na oder. Pravzaprav ugotavljam, da je učinkovita pri kakršnemkoli stanju anksioznosti. Koristi mi tudi pri težavi z vratom (okvara cervikalnih vretenc), saj tako lažje poravnam vrat s hrbtenico. Imam slabo navado, da se nagibam naprej in potiskam glavo navzdol, ne le kadar igram klavir, temveč tudi takrat, kadar delam za računalnikom. Druga težava je vid, saj držo telesa kljub dobri dioptriji še vedno prilagajam slabšemu vidu. Prav tako je zelo koristen izdih, ne samo takrat, kadar prakticiramo Grindeajino tehniko, temveč tudi na odru, ko nastopamo. Že to, da imamo ustnice rahlo razprte, nam preprečuje, da ne postanemo napeti. Ko se približuješ problematični ali težki pasaži, se moraš samo spomniti na to, in že dela čudeže. Ta tehnika je tudi čudovita pri odpiranju čaker. Ko odredimo hrbtenici, da se podaljša, postane izdih “sprožilec rakete”, ki poganja energijo navzgor, tako da pridemo v stik z višjim jazom in izkusimo čudovito lahkost in najdemo pravo ravnotežje. Zato, klobuk dol pred Carolo!”

Učinkovitost tehnike vse bolj priznavajo tudi dijaki Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, ki so pri individualnem pouku že spoznali to tehniko, štirinajstletna Katja Pal, učenka klavirja z Glasbene šole Trebnje in osmošolka iz Šentruperta pa si je z njo skorajda v trenutku pozdravila krč v vratu, ki jo je mučil tako, da je imela že vse mravljinčaste prste na rokah in je bila vsa napeta v ramenih:

“Priznati moram, da so te vaje name naredile pozitiven učinek. Uporabljam jih pred klavirskimi nastopi in tako postanem zbrana ter lahko odlično zaigram. Uporabljam jih tudi v šoli, pred pomembnimi tekmovanji. Vaje priporočam vsem, ki ste pred nastopi napeti in imate tremo. Po vajah se boste počutili sveže, bolj zbrane in prepričane vase.”

Zdravnica in glasbenica Karenna Caun, prav tako terapevtka glasbene medicine, je prepričana v učinkovitost tehnike, je pa na svojih treh delavnicah, ki jih je imela s študenti prvega letnika na Royal Northern College of Music v Manchestru, ugotovila, da nekateri pač potrebujejo nekoliko več časa, da tehnika začne zares učinkovati in da morajo v njeno učinkovitost tudi zaupati:

“Bolj vadiš, hitreje odreagira telo. Ugotovila sem, da se nekateri po prakticiranju tehnike počutijo “preveč sproščeni”, razen če se ne naučijo “preklopiti”. S tem mislim na to, da morajo najprej določiti, na kaj morajo misliti, da bodo bolje nastopali. Spet drugi pa tega ne potrebujejo in gredo lahko nastopat takoj zatem, ko so vadili tehniko ... to so verjetno najbolj nervozni ljudje. Sama po sebi tehnika ne zadostuje za zdravljenje resnih težav, ki trajajo že precej dolgo, je pa zelo koristen dodatek. Prav zato najdemo med ljudmi take, ki tehniko začnejo uporabljati od trenutka, ko so se je naučili, pa do tistih, ki nanjo takoj pozabijo.”

Dokaz za to, da tehnika pomaga pri težavah, najbolj resnih pa le ne more odpraviti, bi bila lahko slovenska flavtistka, ki je imela več kot leto hude težave zaradi bolečin zlasti v desni roki. Potem ko je preizkusila Grindea tehniko, se ji je stanje popravilo do te mere, da je lahko dlje igrala brez bolečine in ob vsem tem postajala vse bolj samozavestna, tako da je brez večjih težav odigrala ves program na zaključnem izpitu na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in bila za igranje celo nagrajena s pohvalami in z odlično oceno. A ko je zapustila šolo in Grindeajine tehnike ni več vadila pod strokovnim vodstvom, bolečine še vedno niso povsem odnehale, zato se je napotila v Valdoltro, kjer so zdravniki ugotovili trajno okvaro hrbtenice in ji priporočili, da preusmeri svoje poklicne želje.

Nekateri pač bolj verjamejo zdravnikom? Tako jim je dolgo verjela tudi violinistka Emma Peake, ki jih ima danes trideset, njene težave pa so se začele že pri devetnajstih letih. Močne bolečine v rokah in ramenih so ji zdravniki zdravili s steroidnimi injekcijami, tabletami proti bolečinam in protivnetnimi zdravili. Rekli so ji celo, naj odneha igrati violino, saj je še vedno lahko kje zaposlena kot tajnica (!). Nazadnje je Emma prišla do Carole Grindea, ki je najprej temeljito ocenila njeno postavo in ugotovila, da je njena drža lepa (Emma se je ukvarjala z Alexandrovo tehniko, jogo in tai-čijem), vendar je leva noga v boju z bolečino v zgornjem delu telesa nekoliko preveč obremenjena. Nato ji je z navideznim igranjem violine (brez instrumenta) pomagala odkrivati druge nepravilnosti v njeni drži – najprej napetost v desnem komolcu, potem pa je ob opazovanju v ogledalu Emma sčasoma tudi sama ugotovila, da ima glavo nekoliko nagnjeno na levo, desno rame pa je ob tem dvignjeno. Naslednji korak je bilo spoznavanje Grindeajine tehnike. Sprva se Emma nikakor ni mogla sprostiti, a potem je vendarle začela čutiti, kako so njene roke postajale tople. Pred naslednjim srečanjem je Emma veliko vadila – skoraj vso noč se je opazovala pred ogledalom, kar se je izkazalo za uspešno, ko je morala igrati violino pred profesorico Grindea.

“Potem ko sem naredila dihalne vaje, sem postavila violino na rame, vdihnila sem in ob izdihu postavila lok na strune. Ponavljala sem gib skupaj z dihanjem. Zaprla sem oči. Carola me je prosila, da hodim po sobi in igram violino. Premikala sem se in pošiljala zvoke v strop, skozi okno, proti klavirju in v tla. Teže sploh nisem čutila, lebdela sem, svobodna in brez bolečin.

Nekje od daleč sem slišala Carolin glas in prenehala igrati. Odprla sem oči in nemo sva se spogledali. Smehljala se je, imela je topel, širok nasmeh. Hotela sem jo objeti. Zrak je bil poln čustev. Oči so se mi orosile in bila sem tik pred tem, da zajokam.

Prvič v vseh teh letih sem se počutila povezano z glasbilom. Nisem bila odrezana od fizičnega občutka, to je sposobnost, ki sem se je naučila, da sem lahko prenašala vsakodnevno bolečino. Ne, bila sem tam – moje telo in duša sta igrala violino in ustvarjala glasbo. Carola je bila presrečna, jaz pa sem bila kot omamljena.”

S svojo tehniko pa Carola Grindea ni uspela pozdraviti le Emme, temveč so ji danes hvaležni vsi, ki so se lahko ponovno vrnili k igranju instrumenta in nadaljujejo z uspešno kariero, med njimi so celo taki s fokalno distonijo, ki sicer med zdravniki velja za skorajda neozdravljivo ...

Damjana Zupan

Viri in informacije:

Grindea, C. Healthy Piano Technique – To prevent Physical Problems and Injuries and to reduce Stress and Anxiety in Performance. Richard Schauer, London, 2001.

Dr. Clarey, F. ISSTIP courses to train Music Medicine Therapists. ISSTIP Journal, No. 12, januar 2004, str. 4.

Peake, E. Meeting the 'Grindea Technique' for the first time. ISSTIP Journal, No. 12, januar 2004, str. 17.

Grindea, C. In touch and in tune with your own body and mind – Grindea Technique. ISSTIP Journal, No. 12, januar 2004, str. 18.

carogrindea@yahoo.com