Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Božidar Plesnik

Asha Bhosle

Zlati glas Bollywooda

Skorajda bi lahko rekli, da je šlo za prerokbo. Leta 1931 so v Indiji lansirali prvi doma narejeni zvočni film. Dve leti kasneje se je rodila Asha Bhosle. Njeno življenje pooseblja to, kar je široma po svetu postalo znano kot “bollywood”, filmska industrija gigantskih razsežnosti.

Na desettisoče filmov za več sto milijonov ljudi. In prav v vsakem izmed njih igra glasba dominantno vlogo. To ni samo glasba v ozadju, ki subtilno vpliva na posameznikovo doživljanje filma, temveč presenetljiva koreografirana zaušnica naravnost v obraz. Ko zgodba zabrede v nadrealizem in se dialog zaplete, nastopi čas za pesem – super nadrealistično, ki edina razkriva resnične občutke glavne junakinje. Čeprav ... v resnici glas iz pesmi ne pripada obrazu na platnu. Tu vmes stopi naša današnja junakinja Asha Bhosle – ali kot bi rekli Cornershop v uspešnici iz leta 1998: A Brimful of Asha.

Kot učenka svojega očeta je Asha prvo izkušnjo s filmom doživela pri rosnih 15 letih. Leto kasneje, pri 16, je že odigrala prvo vlogo. Mimogrede, njena sestra Lata Mangeshkar je v Guinessovo knjigo rekordov vpisana kot največkrat posneta pevka vseh časov z več kot 40.000 skladbami. Asha z nekaj manj naslovi ne caplja daleč za njo. V magičnih mitoloških svetovih indijskega filma malce previdnosti vendarle ni odveč, zato ne smemo slepo verjeti navedenim številkam. Skromnejši viri navajajo le dobrih 5000 njenih skladb v žanru “filmi”. Vseeno pa je to dosežek, ki je praktično nedosegljiv za vse druge interprete tega sveta.

In kakšni so ti filmi, ki jim je Asha Bhosle tako vdano služila in ki so tako vdano služili njej? Nikjer drugje ni filmska glasba tako intimno povezana s popularno glasbo, kakor prav v Indiji. Na tem področju so Indijci konkretno prehiteli Zahod. V severnem delu države je še pred prihodom kinematografije obstajala tradicija, po kateri se je pevec in pripovedovalec s plakati v stripovski obliki sprehajal po podeželju, jih med petjem pesmi sproti odkrival ter s prstom kazal na ustrezno podobo. Kot nekakšen naredi-sam kino je bila “chitra-pat”, kakor se je ta tradicija imenovala, odlična osnova za razvoj kasnejše indijske filmske industrije.

Radio se je v Indiji uveljavil razmeroma pozno. Šele leta 1935 je bila vzpostavljena državna mreža oddajnikov. Nacionalni radio je bil iz razumljivih razlogov (Indija je bila namreč nekdaj britanska kolonija) precej podoben staromodnemu BBC-ju. Množicam je skušal posredovati zgolj visoko umetnost. Na drugi strani indijska kinematografija ni imela tega hendikepa in je producirala prav vse, kar je privabljalo množice.

Skupinsko vstopiti v fantazijski svet in v mislih odtavati iz realnosti je nekaj, kar Indijcem pristoji kot srajca riti. Bogovi, ki so bili pred tem le subjekti versko obarvanih zgodbic, so na platnu oživeli in zasijali v vsem sijaju ali pač terorju in grozi. Preprostim ljudem, ki so zahajali v kinematografe, je to odprlo povsem nove dimenzije. Kar nekaj igralcev je postalo vplivnih politikov, potem ko so v filmih odigrali kakšnega Boga ... ali dva.

Prebivalstvo Indije je že preseglo milijardo duš in še vedno vztrajno raste. Filmi in njihove pesmi so eden izmed združitvenih faktorjev za ogromno, mnogojezično in mnogoversko prebivalstvo v veliko večji meri kot politika sama. Ko posnamejo film, naredijo tudi številne kopije v regionalnih jezikih. Čeprav televizija danes doseže že okrog 80 % indijskega prebivalstva in je MTV v Bombaju verjetno še bolj običajna kot v Ljubljani, je vendarle kinematografija tista, ki s pesmijo in plesom vlada deželi. Ena izmed najpopularnejših televizijskih oddaj je kviz, kjer ekipe tekmujejo v poznavanju filmske glasbe. To zahteva predanost in strast do medija ter pravo enciklopedično znanje. Ekipe morajo besedila pesmi nadaljevati tam, kjer je prejšnja ekipa končala. Poskusite si zamisliti kaj podobnega v našem prostoru.

Asha Bhosle je ena izmed največjih pop zvezd na zemeljski obli. Njeno ime ne povzroča čustvenih izlivov samo v Indiji, pač pa široma po svetu. V svoji karieri je sodelovala tudi z zahodnimi glasbeniki, na primer z Ornettom Colemanom, Boyem Georgem, Michaelom Stipom in mnogimi drugimi. Njene plošče so izhajale tudi v Evropi, predvsem v Veliki Britaniji, kjer je prisotna močna indijska diaspora. Kompilacije njenih skladb so izdajale založbe, kot so britanska World Music Network in ameriška Normal Records ter mnoge druge.

Večina Ashinih skladb, ki so znane zahodnemu poslušalstvu, izvira iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Indijski poliritmični vzorci na tablah in dholu se v kompleksnih aranžmajih dopolnjujejo z bogato orkestracijo filmskih razsežnosti, pri tem pa ostajajo že kar neverjetno dostopni najširšemu krogu poslušalstva. Zanimivo s stališča zahodnega poslušalca se zdi dejstvo, da se v njihovih skladbah poleg avtohtonih glasbil nemalokrat pojavljajo tudi nam bolj domača glasbila, npr. harmonika. Ker Asha še vedno poje in nastopa, tudi po svetu, bi bilo najbrž krivično ravno to obdobje razglasiti za njeno “zlato”, a vendar. Dejstvo je, da sta bili skladbi O Mera Sona iz filma Teesri Manzil iz leta 1966 in Dum Maro Dum iz filma Hare Rama Hare Krishna iz leta 1971 veliki uspešnici, katerih popularnost je dosegla že skoraj himnične razsežnosti.

Toda, kaj je tisto, kar Asho Bhosle loči od množice drugih pevk iz ozadja, katerih glasovi, da obrazov sploh ne omenjam, ostajajo Indijcem neznani? Brez dvoma je njen ekspresivni glas tisti, ki prevesi tehtnico njej v prid. Z bogatim glasom, ki obsega vse izraze človeških razpoloženj, je lahko prevzemala vloge številnih filmskih likov. V umetnosti, pa tudi osebno je bila vedno odprta do dela z različnimi ljudmi in novimi stvarmi. Nikoli se ni branila duetov z drugimi zvezdami tega zanimivega poklica. V skladbi Lekar Ham Diwana Dil je pela s Kishorejem Kumarjem, v skladbi Chura Liya Hai Tum Ne pa ji je družbo delal Mohammed Rafi. Obe skladbi sta se pojavili v izredno uspešnem filmu Yaadon Ki Baarat iz leta 1973. Glasbo za Asho Bhosle so skladali najodličnejši skladatelji filmske glasbe, Rahul Dev Burman, Kalyanji Anadji in Nayyar. Sodelovanje z R. D. Burmanom pa se je oblikovalo še v nekaj več. Asha Bhosle je v njem našla življenjskega sopotnika in je še danes poročena z njim. To je bil zlati duet v bollywoodski “filmi” produkciji, ki je odgovoren za nekaj najlepših in tudi najkvalitetnejših stvaritev. Njuno zgodbo lahko v marsičem primerjamo z življenjsko zgodbo še enega glasbenega para s povsem drugega konca sveta, perujske pevke Yme Sumac in sladatelja Moisésa Vivanca.

Za Asho Bhosle je vsestranska odprtost do sodelovanja z drugimi umetniki verjetno čisto samoumevna. Če gre za pesem, jo zapoj, če gre za skladbo, jo zaigraj, toda vsakič s potrebno strastjo, predanostjo in iskrenostjo. Njena zapuščina sicer še ni dokončna, vendar si je z vsem, kar je naredila do zdaj, nedvomno zagotovila mesto v glasbeni zgodovini. Nemogoče si je zamisliti zgodbo o indijski glasbi “filmi” brez Ashe Bhosle.

Kako se sliši, ko se na platnu zlijeta bollywoodska vizualna umetnost in glasba, lahko med 25. in 29. majem preverite v odličnem ambientu novega slovenskega filmskega festivala, ki se bo odvijal v Izoli. Kino Otok, kakor so ustvarjalci poimenovali festival, bo v obsežni kinotečni retrospektivi občinstvu predstavil nekaj filmov iz najmočnejše filmske industrije na svetu. Bodite tam.

Božidar Plesnik