Brina

Na mehkih krilih ljudskih pesmi

Med preletom čez pesemsko krajino, kjer valujejo breze Mladega leta in kjer nemirna Graščakinja išče Šišensko bajko, da bi jo rešila uroka večnega hrepenenja po tistem, “kar-je-bilo-in-kar-še-pride”, najdemo dušo, ki poplesuje. Brina je njeno ime.

Predstavitev mlade vsestranske umetnice Brine Vogelnik Saje ne potrebuje kake dolge in izčrpne uverture. V Muski jo namreč, tako kot vse druge ustvarjalne in eksperimentalne domače godbe, spremljamo že od časov Šišenske bajke. Trenutno našo pozornost in svojo energijo usmerja v skupino Brina, s katero se bo 4. junija predstavila tudi na letošnji Drugi godbi.

Vsega pa kljub vsemu ne vemo. Kako Brina čuti to, kar poje? Kako se je pesem dotika in kako jo premika skozi čas in prostor? S kom vse je že sodelovala in kaj vse se je naučila? Vse to in še veliko več vam kanijo razkriti naslednje vrstice.

Začniva s kratkim sprehodom po tvoji glasbeni poti, odkrivanju zvočnosti slovenske ljudske pesmi, s katero si se srečala že doma. Kdaj te je najprej nagovorila in zakaj?

Verjetno me je nagovarjala in božala že od ranega otroštva, pa se tega takrat nisem niti zavedala. Mama Eka je rada prepevala in kovala pesmi. Jaz pa sem jo rada poslušala in jih tudi sama prepevala. Težava je bila le, da noben drug teh pesmi ni poznal. Vsi so poznali le popularne pesmi, o katerih pa jaz nisem imela pojma, da sploh obstajajo. Večinoma sem poznala le Ekine avtorske pesmi ali prevode kakih dobrih šansonov.

Nekoč si mi povedala, da je pradedova zbirka Slovenskih narodnih pesmi romala iz rok in ust tvoje babice k tvoji mami in tako prišla tudi do tebe. Ali si čutila kakšno dolžnost do nadaljevanja “družinske tradicije” ali je odločitev pomladiti pesemsko gradivo nekaj, kar je raslo in se kalilo razmeroma neodvisno od vpliva družine?

Res je, da se je kar nekaj generacij v naši družini ukvarjalo s podobnim materialom – raziskovanjem ljudskih vsebin. Vendar že moja mama dolgo ni vedela, preden ni nekje prebrala, da se je njen ded Ivan Grafenauer veliko zanimal za ljudske motive. Bil je slavist in iz tega vidika jih je tudi raziskoval. Mislim, da se je vez iz roda v rod popolnoma prekinila, ko so se ljudje preseljevali iz vasi v mesto in so zaničevali nemeščanske navade. To je nesreča zaradi prekinitve tradicije in tudi sreča, ker se tako lahko mojih pesmic lotim čisto svobodno in neobremenjeno. Ni mi treba paziti, da bi kakšne pesmi kaj pokvarila s tem, ko jih poskušam posodobiti. Vez z Ivanom je bila le takšna, da so doma ležale knjige, ki jih je on napisal ali jih prebiral. Eka pa jih je izbrskala in bila presenečena, da so se v družini že ukvarjali z istim gradivom. Moja babica Marija Vogelnikova, ki je hči Ivana Grafenauerja in mati Eke Vogelnik, ima v svoji glavi skritih ogromno ljudskih in otroških pesmic, ki nam jih šele zdaj razkriva, obujamo pa jih v TV seriji Bisergora, kjer igram lik Biba Mice. Eka in jaz se šele zdaj na novo učiva starih ljudskih že pozabljenih otroških pesmi, ki bi se jih morali učiti v vrtcih, ravno zaradi prekinjene vezi iz roda v rod in drugačnega načina življenja.

Glede na to, da so bile tudi pri vas doma očitno ženske tiste, ki so ohranjale peti spomin na preteklost, se mi zdi, da se vloga žensk v prenašanju in ohranjanju petega izročila še vedno premalo poudarja. Zakaj misliš, da so bile vsaj v evropski tradiciji navadno ženske skrbnice in negovalke baladnega izročila?

Verjetno vloga ženske, ki skrbi za družino, izvira iz starodavnih časov, ko so moški skrbeli za lov, ženske pa za vse drugo. Časi se počasi spreminjajo, ampak vseeno imamo drugačen pristop, bolj čustven – in umetnost je govorica čustev. Dolgo časa je bila tudi vez med materjo in otrokom v času odraščanja bolj močna kot z očetom, v otroštvu pa človek dobi vse osnovne napotke za življenje in ohranjanje tradicije.

Te pesmi, ki jih poješ, prevzemajo kot žensko? Po kakšnem ključu jih zbiraš?

To je kompleksno vprašanje, na katerega je težko na kratko odgovoriti. Na prejšnji plošči Graščakinja sem pela pesmi, ki jih je naredila Eka v mladosti, vendar jih ni znala podariti množičnejšemu občinstvu, čakala je name, da so poletele v svet skozi mene. Najprej v lutkovnih in plesnih projektih, v katere smo kmalu vključili tudi glasbo. Kasneje je nastal prvi samostojni glasbeni projekt društva Kinetikon, duo AndraBrin. Z Andražem Kržičem sva prepevala v duetu, on je igral na mandolino, jaz pa na citre. Kinetikon je društvo, kjer sem si leta nabirala likovno in plesno znanje. Likovni del je vodila Eka, plesne delavnice pa babica Marija. Vedno smo povezovali likovni, gibni in glasbeni jezik, in še danes ne morem drugače kot gledati celostno na pesmi in nastope. Za album Mlado leto pa moram priznati, da imam za izbor pesmi nekaj zaslug. Nekatere so nastale v povezavi s preteklimi dogodki. Pesem Med Zvezdami ali v originalu I Himmelen je iz repertoarja skupine Triakel in njene švedske pevke Emme Härdelin, s katero sva jo skupaj zapeli na švedskem festivalu v Falunu, lansko poletje. Afriška uspavanka je nastala ob povabilu Sonje Porle, naj pripravim kakšno afriško pesmico, da jo bom lahko zapela na otvoritvi njene razstave. Nekatere so kar same klicale po ponovnem prebujenju, druge je bilo treba spet izbrskati. Tri pesmice so še iz repertoarja Šišenske bajke in še niso bile dovolj izpete, pa smo jih na novo uredili. Seveda pa moram poudariti, da je nov album nastajal na intenzivnih vajah z drugimi člani “Brine”, jaz sem pesmi samo predlagala in uredila, vse drugo smo naredili skupaj. Glede ženske tematike pa, če je kje kakšna pesem, ki nosi moško vsebino in mi je zelo všeč, jo priredim, da jo lahko zapojem kot ženska. Takšen primer so Citre z nove plošče. V originalu jo danes poje Aleš Hadalin.

Popevaš tudi izven odrov in vaj s skupino – tako, na samem, proč od drugih oči in ušes?

Seveda. Čeprav sem imela v otroštvu kar nekaj neprijetnih pripetljajev, ko sem šla ljudem zaradi neprestanega prepevanja in momljanja na jetra. Teta me je kregala, ko je bila pri nas na obisku, jaz pa sem ravno prakticirala moj najvišji ton. Včasih se je treba spomniti, da nisi sam na svetu. Se pa še zdaj dostikrat zalotim na cesti, ko si mrmram kak komad, ki me je prevzel. Naj povzamem, najraje pojem zase doma, ko ni v stanovanju nikogar drugega ali v kakšnem res akustičnem prostoru brez ljudi.

Po izbiri repertoarja sodeč so ti blizu predvsem pripovedne pesmi, zgodbe, kjer se razkorak med nesrečno ljubeznijo in mrtvaškimi kostmi zdi manjši, kot v resničnem živečem vsakdanjiku. Lahko temu pravimo usodna privlačnost?

Jaz vem samo to, da so pesmi dobre, da mi udobno ležijo na jeziku, da jih razumem, zato jih ponavadi razumejo tudi ljudje, ki jih poslušajo. Usodno privlačnost vidim predvsem v tem, da mi te pesmi puščajo veliko prostora, tudi za improvizacijo in za kaj nepredvidljivega, kar se lahko zgodi samo v stiku s publiko in s čudovitimi glasbeniki, ki si želijo z mano igrati. Še posebej bodo pesmi na albumu Mlado leto drugače zadihale. Na projekt od nastanka skupine do snemanja plašče in teh nekaj koncertov, ki smo jih imeli, gledam kot na nekaj mladega, nabitega z energijo. Skupina Brina, čeprav so njeni člani že stari znanci tako zame, kot za javnost, se šele prebuja in preizkuša, kje so meje. Zdi se mi, da sije ven energija, ne vemo pa še dobro, kako jo porabiti. Popolnoma sem navdušena nad načinom dela in nad našo komunikacijo, ki je bistvena za prodor glasbenega izdelka.

Te je kdaj zamikalo, da bi tudi sama začela pisati balade?

Poskusila sem že. Na Mladem letu so pesmi, ki izvirajo iz ljudskih motivov, vendar sem kar nekaj besedil spremenila, dodala in osvežila. Trenutno me zanima ljudsko gradivo, ki ga delam. Pred leti sem že napisala pesem, ki jo uporabljamo kot uvodno špico za TV serijo Pozabljene knjige naših babic. Navdih zanjo sem dobila pri moji profesorici za klavir Meiri Smailović, ki je naravnost fantastična in je prvi človek izven družine, ki je opazila moj talent in ga začela pravilno usmerjati in spodbujati.

Tvoja živahna, z gibi podprta interpretacija ljudskega baladnega gradiva ter zvonki glas – čuten in prodoren – spominjata na tisto, kar smo na lanski Drugi godbi občudovali pri Emmi Hardelin, pevki švedske skupine Garmarna. Ali si kdaj razmišljala o kakem mednarodnem projektu ženskih glasov v sodobni ljudski glasbi?

Zanimivo: sprašuješ me ravno o načrtih, ki sva jih z Emmo Härdelin kovali, ko sva se po skupnem zelo uspešnem koncertu v Falunu srečali na Womexu (nekakšen sejem za glasbe sveta), ki je bil lani v Sevilli. Ona si je zamislila najino sodelovanje zelo velikopotezno. Povabili naj bi kar 10 različnih pevk iz različnih evropskih držav. To je glede na finančne razmere v kulturi, kjerkoli v Evropi, težko izvedljivo. Potem sem jo povabila, da bi bila gostja na našem albumu in bi skupaj odpeli I Himmelen. Čeprav se je neskončno razveselila mojega povabila, ga časovno nisva mogli izpeljati. V vsakem primeru se mi zdijo takšna sodelovanja več kot dobrodošla. Ko spoznavaš kulture in kvalitete drugih, se lahko tudi sam razvijaš in bogatiš. Super se mi zdi tudi Emmin pristop. Ima dva popolnoma različna benda, z obema se loteva istega gradiva. Garmarna je električna verzija, Triakel pa akustična. Človek ne bi pomislil, da je pevka pri obeh bendih ista.

Do sedaj smo bili nekako vajeni, da se narečne tradicionalne pesmi izvajajo in poustvarjajo v takšni obliki, kot so bile zapete v izvirniku, ti pa si se temu “zlatemu pravilu” odpovedala in se odločila besedila prevesti v knjižni jezik. Zakaj?

Mislim, da besed ne prevajam v knjižni jezik, ampak v svoj dialekt. Saj imam tudi jaz pravico govoriti in peti v ljubljanščini, ki je mimogrede meni zelo všeč, če le ni preveč zanemarjena. Malo celo zveni kot brazilska portugalščina, če se pravilno pačiš. Mnenja sem, da pridejo besede bolje do ušes, če jih povem v svoji govorici. Sicer nimam nobenih ovir in sem željna znanja drugih dialektov in jezikov, dovolj trden dokaz je, da na novem albumu spregovorim v mandinščini v afriški uspavanki Detece (Diyore) iz Gvineje in v švedščini v uvodni kitici pesmi Med zvezdami (I Himmelen). Ampak če že posegam v besede in jih obračam po svoje, je prav, da jih v tistem jeziku, ki ga najbolje obvladam. Če bi skušala govoriti po primorsko ali po štajersko, bi se mi vsi iz tistega konca smejali.

Prvi koraki k sveži interpretaciji ljudskih pesmi so bili povezani z lutkami, ki si jih vpletala v nastope AndraBrina in Šišenske bajke. Ali je šlo pri tem zgolj za ilustracijo k baladam ali v tem vidiš kako globljo sporočilnost?

Moje raziskovanje lutk je spet povezano z delom moje mame Eke. Ko je predelala že nešteto scen, kostumov in mask za plesne in igralske predstave, je želela nekaj novega. Na vrsti so bile lutke. Jaz pa sem od nekdaj želela delati čisto vse, kar se je okrog mene zanimivega dogajalo. Še vedno je tako, samo da mi danes zmanjkuje časa, pa se moram kaki stvari zato odpovedati. Ravno bi morala končevati magisterij plastelinske trik animacije na ALU-ju, jaz pa igram lutkovne predstave, snemam serije za Živ Žav, soustvarjam album Mlado leto, se ukvarjam z organizacijo in likovno podobo skupine Brina.

Po razpadu Šišenske bajke, ene prvih mladih skupin s konca 90. let, ki je predstavljala drugačen, nekoliko temačnejši, “waitsovski” pristop do domače ljudske glasbe, si svoj glas posodila strunam tria String.si. Uspešna zgodba, ki je (predvsem z albumom Graščakinja) požela precejšen odmev med kritiki in občinstvom, se je kljub temu izpela. Kaj je pravzaprav botrovalo zatonu ene od najbolj perspektivnih in inovativnih skupin na sodobni folk sceni?

Karkoli se je dogajalo, mislim, da ni bilo nikjer pravega zatona, čeprav sem ga jaz v danem trenutku morda občutila. Brez plesnih predstavnic nikoli ne bi bilo dua AndraBrin, brez njega pa Šišenske bajke. In prav Šišenska bajka mi je dala obilo potrebnega znanja in izhodišče, da sem glasbeno pot profesionalno začela in nadaljevala z Vladom Batisto in njegovimi String.si. Ključnega pomena je bil nastop Šišenske bajke na Drugi godbi leta 1999. Takrat je potekala napoved tega koncerta na nacionalnem radiu, demo posnetke je po radiu slišal Vlado. Spet pa moram omeniti Drugo godbo. Kajti na enem od koncertov v Križankah me je za rokav pocukal Blaž Celarec, takrat ga še nisem poznala, in mi dejal, da je na primorskem neki violinist in pisec aranžmajev Vlado Batista, ki si želi sodelovati z mano. Čisto po naključju sem prišla do njegovega kontakta in ga poklicala. Poslala sem mu pesmi, ki smo jih naredili s Šišensko bajko, in nastale so pesmice za Graščakinjo. Vlado je odlično napisal aranžmaje in Druga godba nam je kasneje pomagala, da smo uspeh doživeli tudi v tujini.

Nameravali smo posneti nov album Brine and String.si, vendar naju je pot medtem zapeljala še do drugih projektov, ki so nama obema postali pomembni. Tako zdaj čakamo dve novi plošči, ki rasteta iz korenin Graščakinje. Prva bo Mlado leto skupine Brina. Prvi pravi koncert tega albuma pa bo na letošnji Drugi godbi. Drugi album pa ravno zdaj pripravlja Vlado s String.si. Maja bodo snemali in upam, da ga bom lahko čimprej slišala.

Trenutno v skupini Brina sodeluješ s samimi prekaljenimi mački z etno-jazz scene (Nino de Gleria, Jelena Ždrale, Drago Ivanuša) in s starimi sodelavci (Luka Ropret iz Šišenske bajke in Blaž Celarec iz Stringsov). Kje ste se našli in kako prepletli?

Veseli me, da smo se našli. Skozi delo srečuješ različne ljudi – in s tistimi, s katerimi se dobro razumeš osebno in delovno, se lahko razvijaš in rasteš. Vsak od njih je izjemen glasbenik z velikim avtorskim pečatom, pri “Brini” pa imajo prostor, da se izrazijo. Res je, da sem kot pevka izpostavljena, tudi pesmi sem večinoma sama predlagala, vendar so pesmi takšne zato, ker smo jih skupaj gradili. Glasbeno so dali plošči Mlado leto pomemben pečat tudi gosti: Igor Leonardi, Bogo Pečnikar, Erich Fiscer, Boštjan Gombač in Marijan Dović. Slednjega smo povabili na snemanje pesmi Banerina, za katero je Marijan napisal aranžma že v času Graščakinje, pa je takrat še nismo utegnili posneti.

V čem se zvočna podoba, repertoar in ustvarjalna sinergija skupine razlikujejo od tvojih prejšnjih projektov? Kaj obeta prvenec Mlado leto?

Izhodišče je podobno kot pri Šišenski bajki in Graščakinji. Hvaležna sem obema skupinama, ker sem le tako lahko prišla do Mladega leta. Ne morem napovedovati, kaj lahko dosežemo z novo skupino, vendar čutim, da Mlado leto skriva veliko energije, igrivosti, same komunikacije na odru. V album smo skušali vnesti razlike v barvi in strukturi pesmi in s tem narediti dinamiko. Sami koncerti pa bodo sproščeni, zaradi izkušenj, ki smo si jih že nabrali, in sveži zaradi igrive norosti, ki se skriva v pesmih in ki nam jo ponuja sam način glasbenega ustvarjanja. Graščakinja je umirjena in v srce segajoča, Mlado leto pa je izzivalno in v srce segajoče.

Bo nastop na letošnji Drugi godbi ognjeni krst Brine kot skupine in Brine kot pevke, ustvarjalke in interpretinje? Kaj Brini pomeni nastop na Drugi godbi?

Imeli smo nekaj manjših klubskih koncertov, na katerih se je skupina naredila, vendar je bil zelo pomemben tudi projekt Z Brino po slovenskih pokrajinah, ko smo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma dijakom in učencem predstavljali slovensko ljudsko zapuščino malo drugače. Druga godba pa že z imenom pove, kaj pomeni. Dvajset let predstavlja kulture različnih narodov in nas bogati – glasbenike in vse druge. Odkar sem prvič obiskala festival, ne morem več zamuditi niti enega koncerta. Odobrena prošnja in povabilo, naj pojem na tako pomembnem festivalu, pa je čarovnija. Spominjam se leta 1999: ko sem izvedela, da je prošnja odobrena in bo Šišenska bajka nastopila na Drugi godbi, sem še pol ure skakala po stanovanju gor in dol in se drla od navdušenja. Zdaj ni navdušenje prav nič manjše, le bolj zrelo. Za mano je nekaj izjemnih nastopov na festivalih po Evropi (Švedska, Francija, Nemčija, Avstrija, Hrvaška, Srbija in Črna gora). Povsod sem prejela fantastičen odziv publike, celo v državah, kjer sploh niso razumeli mojega jezika. V Nemčiji in Avstriji smo celo razprodali CD-je, ki smo jih imeli s sabo. Z radostjo pa me navdajajo Križanke. Tam se zvok tako lepo vali po prostoru. Biti na odru Križank, v varstvu festivala Druga godba, pa je najlepše, kar se lahko glasbeniku zgodi.

Katarina J.