Leonard Cohen

Ujetnik v stolpu pesmi

“Pesem o Suzanne je čisto novinarstvo. (...) V čaju so bili res koščki pomarančne lupine. In živela je ob reki v Montrealu.[1] In vodila me je k sebi. Tam sem lahko slišal čolne, ki so pluli mimo in z njo sem lahko preživel noč. In dotikal sem se njenega popolnega telesa z mislijo. V glavnem zato, ker je bila poročena z mojim dobrim prijateljem in se je nisem smel dotikati s čim drugim!”[2]

Leta 1966 je takrat že uveljavljena pevka folk glasbe Judy Collins posnela pesem Suzanne širši javnosti bolj ali manj neznanega kanadskega literata Leonarda Cohena. Zanj je tista javnost, ki se za literaturo ni preveč zanimala, slišala šele leta 1967, ko je nastopil na festivalu folk glasbe v Newportu in za prestižno ameriško založbo Columbia posnel prvi album Songs Of Leonard Cohen. Malokdo je vedel, da je mož z otožno-monotonim glasom in zanimivim slogom igranja kitare eden najslavnejših kanadskih sodobnih pesnikov in pripovednikov, da je do leta 1967 pobral domala vse tamkajšnje prestižne literarne nagrade in da je šele kakšno leto pred nastopom v Newportu prišel z grškega otoka Hidra, kjer je bival s prijateljico Marianne in z njenim sinom, ter se odločil, da bo svojo poezijo v glasbeni obliki ponudil širši populaciji, kot je bila tista, ki je kupovala romane in pesniške zbirke.

Prav Cohenove pesmi, ki jih je posnela Judy Collins, so leta 1966 pritegnile pozornost Johna Hammonda, iskalca talentov za založbo Columbia in moža, ki je k založbi pripeljal mnogo velikih imen – od Bessie Smith, Billie Holiday in Boba Dylana do Bruca Springsteena nekaj let pozneje. To je sicer že stara zgodba, Hammondove zasluge za zgodovino tega, čemur danes pravimo popularna glasba, pa so tolikšne, da bi nam tule zlahka kaj hitro zmanjkalo prostora. Zato povejmo le, da je Hammond Cohena najprej odpeljal v Newport, potem pa še v studio. Suzanne, takrat uspešnica v izvedbi Judy Collins, prav kmalu pa so jo poleg Joan Baez, ki si je malce priredila besedilo, izvajali še mnogi drugi izvajalci, je bila prva pesem na prvem albumu Leonarda Cohena, kot poezija pa je izšla leta 1966 v pesniški zbirki Parasites of Heaven (Nebeški zajedalci) in z naslovom Suzanne Takes You Down (Suzanne te popelje).

Cohen, sprva zlati fant montrealske literarne scene, je o sebi vedno govoril, da je helenist, ki ga je pač “prineslo” v sodobni svet, in ta trditev se je morda najbolj izražala v naslovu in duhu njegove prve pesniške zbirke, ki jo je izdal kot 22-letni študent univerze McGill v novonastali literarni zbirki. Knjižica Let Us Compare Mythologies (Primerjajmo mitologije) je izšla leta 1956 in mlademu Cohenu takoj zagotovila mesto med najobetavnejšimi mladimi pisci. Te pesmi je napisal med petnajstim in dvajsetim letom, vendar so v njej kljub temu vidne že vse poglavitne značilnosti njegove poetike, ki jih je v naslednjih zbirkah in proznih delih razširjal in nadgrajeval. Ko govorimo o poetiki Leonarda Cohena, govorimo o štirih glavnih prvinah: o ljubezni, moči, religiji in poeziji. Teh štirih tem se je intenzivno loteval vse življenje, v poeziji, v prozi in glasbi. Na univerzi ga je najprej vzel v varstvo profesor Louis Dudek, ki je mladega Leonarda z zvitim rokopisom po viteško krstil za pesnika, potem ko je prebral njegovo pesem Vrabci[3]. Na nekem literarnem happeningu pa je Cohen spoznal Irvinga Laytona, razvpitega kanadskega pesnika, s katerim sta takoj vzpostavila posebne vezi. Layton ga je tudi vpeljal v kanadske literarne kroge, ki pa so nemirnemu Cohenovemu duhu kmalu postali pretesni. Po študiju na McGillu je šel študirat v New York, od tam odšel v London, tam pa ga je začelo zares dušiti. V londonski Nacionalni banki Grčije se je nekega dne pomenkoval z blagajnikom in se na prelomu desetletja odločil, da gre v Grčijo. Željan miru in navdiha za pisanje je izbral otok Hidro, do kamor civilizacijska “moč preganjalcev” ni segla. Družina mu je odrinila rento in kupil si je hišo, kjer je prebival vse do leta 1965, potem pa se je tja redno vračal. Materi je o hiši in življenju na Hidri napisal: “Ima ogromno teraso s pogledom na dramatične planine in sijoče bele hiše. Sobe so prostorne in hladne, z velikimi okni in debelimi stenami. Hiša je verjetno stara kakih 200 let in v njej je bržkone živelo precej generacij pomorščakov. Vsako leto jo bom malce popravil in v nekaj letih bo prava vila ... Živim na hribu, življenje tu pa je že stoletja nespremenjeno. Ves dan se z ulic oglašajo ulični mešetarji in prav zares so precej muzikalni. Ponavadi vstanem ob sedmih zjutraj in delam do poldneva. Zgodaj zjutraj je najhladneje, zato so zgodnja jutra najpripravnejša za delo, čeprav ljubim vročino, še posebej, ker imam do Egejskega morja deset minut.”[4]

Na Hidri je spoznal tudi Marianne Jensen, s katero sta preživela pet izjemnih let in pet malce manj izjemnih. Bila je soproga norveškega romanopisca Axela Jensena. Leta 1967 ji je na prvi plošči posvetil eno svojih najboljših pesmi So Long Marianne, v kateri obžaluje, da sta se “začela razhajati”. Otok pa je bil zanj raj tudi v literarnem pomenu besede, saj je tam napisal roman Najljubša igra (The Favorite Game, 1963), zasnutke za Lepe zgubljence (Beautiful Losers, 1966), dokončal je zbirki The Spice-Box of Earth (1961), kontroverzne Rože za Hitlerja (Flowers for Hitler, 1964), verjetno je tam nastala tudi večina pesmi za zbirko Nebeški paraziti (Parasites of Heaven). V pesniških zbirkah se je od mitologije in precej umirjene ljubezenske tematike vedno bolj pomikal v groteskno temo, z romanoma pa je postavil temelje kanadskemu postmodernizmu.

Vendar je z izidom plošče Songs of Leonard Cohen (Columbia, 1967) literaturo potisnil na drugi tir, glasbo pa v ospredje. Med leti 1969 in 2001 je sledila še vrsta albumov z zdaj že skoraj ponarodelimi in legendarnimi pesmimi: Bird on the Wire, Famous Blue Raincoat, Chelsea Hotel #2, The Guests, Hallelujah, Tower of Song, The Anthem, In My Secret Life ... Ogromno je koncertiral, v sedemdesetih letih s svojo “drugo” Suzanne postal oče sina Adama in hčerke Lorce, leta 1984 pa je izdal knjigo sodobnih psalmov, ki je bila rezultat vse večjega spogledovanja z zenovskim budizmom. Čeprav so njegove korenine globoko židovske, družina po očetu pa za to veroizpoved v Kanadi tudi institucionalno pomembna, je vedno iskal nove pristope k Transcendenci. Po izidu plošče The Future leta 1992 in turneji leta 1993 se je za dolgo časa zaprl v kalifornijski zenbudistični samostan na gori Baldy. “Sestopil” je tik pred izidom plošče Ten New Songs (Columbia, 2001), na kateri je z izumom Ceste Boogie postavil vzporednico in duhovno nadgradnjo Elvisovemu Hotelu zlomljenih src, to je poleg nadaljevanja izjemno subtilnega in prefinjenega sporočanja in dostojanstvenega sprejemanja poznih srednjih let pokazalo tudi na njegove rokenrolovske korenine. Že na omenjeni plošči The Future pa je nesramežljivo razgalil tudi občudovanje do tinpanalleyevskih avtorjev, torej avtorjev šlagerjev in popevk, pa tudi velik ljubitelj country glasbe je bil – njegov prvi srednješolski trio The Buckskin Boys je bil countryjevski trio.

“Mislim, da ljubezen traja, da je v njeni naravi, da traja. Večna je, a večino časa ne vemo, kaj bi z njo počeli. Ker je večna in skrivnostna, nas zgrabi panika in naše reakcije nanjo so nepravilne in večkrat tragične.”[5]

To je bržkone osrednje sporočilo Cohenove poetike. Pesniške zbirke je med letoma 1966 in 1984 izdajal bolj poredko, vendar sta vsaj dve, Moč sužnjev (Energy of Slaves, 1972) in Ljubimčeva smrt (Death of a Lady's Man, 1978), poleg že omenjene knjige psalmov pomenili premik naprej v iskanju novih smeri upesnjevanja bivanja in s tem ljubezni, religije, moči, vsega tistega, kar pesti vsakega izmed nas, vendar znajo to nekateri povedati bolje od drugih. Leonard Cohen bo letos star 70 let. Kud Franceta Prešerna v Ljubljani je ob tej priložnosti izdal delo Leonard Cohen: Stolp pesmi, obsežno knjigo prevodov njegove poezije s spremno študijo; oboje je zagrešil podpisani.

Cohenovo delo pri nas ni neznano, njegov vpliv je bil močan predvsem pri prvi generaciji slovenskih piscev pevcev (Tomaž Pengov, Tomaž Domicelj, Jani Kovačič), vendar pa ga vse bolj odkrivajo tudi mladi. Leonard Cohen je posebna ptica, niti ne toliko ptica na žici kot ptica na oknu stolpa pesmi, s katerega nam nepretrgoma maha in nas vabi v svoj svet.

Matej Krajnc

Priporočena bibliografija in diskografija:

Leonard Cohen: Stranger Music, Selected Poems and Songs, Vintage Books, New York, 1993.

Dorman-Rawlins: Leonard Cohen, Prophet Of The Heart, Omnibus Press, ZDA 1990.

Songs Of Leonard Cohen (Columbia, 1967)

Songs From A Room (Columbia, 1969)

Death Of A Ladies' Man (Columbia, 1977)

Recent Songs (Columbia, 1979)

Various Positions (Columbia, 1984)

I'm Your Man (Columbia, 1988)

The Essential Leonard Cohen (Columbia, 2002)

OPOMBE:

1 Suzanne Verdal je v intervjuju za BBC leta 1998 na vprašanje, ali prepozna sebe v pesmi Suzanne, odgovorila: “O, ja, seveda, nedvomno, to sem bila jaz. To sem še vedno jaz!”

2 Revija Grom, št. 9/1991, str. 17.

3 Prvi Cohenov pesniški vpliv so bili angleški romantični pesniki. Kmalu pa je spoznal poezijo Garcia Lorce – in ta mu je, po lastnih besedah, “uničila življenje”. Zelo je cenil tudi Pounda in Elliota.

4 www.leonardcohenfiles.com

5 Intervju Anjelice Hudson z Leonardom Cohenom; 1995 Brant Publications, Inc.