Domače dvorišče

Crazed Farmers

Crazed Farmers drgnejo koncertne odre že nekaj let, videla sem nekaj njihovih koncertov, a prepričali so me šele aprila, ko so nastopili kot predskupina The Bellrays. V pogovoru z njimi sem poskušala izvedeti, kaj se jim dogaja in kam se premikajo. Povsem v skladu z imenom se zdi, da za vsem stoji bolj malo razuma, v glasbi Žigo, Miho, Grego, Mirka in Boruta vodijo prvenstveno čustva.

“Ta bend je v bistvu prijateljski bend. Pa tudi posledica najinega prejšnjega benda, s katerim smo končali, in sva rekla, da bova stvar zastavila “malo drugače”. Skratka, prijatelji in glasba, komur ustreza, naj igra – in to karkoli. Koncept je bil, da ne bomo igrali komadov: čista svoboda in zabava,” razlaga kitarist Miha, pri čemer je oni drugi pevec Žiga, bend pa Rhythm Thieves, ki je deloval v drugi polovici 90. let in je izdal malo ploščo Record Nr. 1 in album Blond–Rock.

Koncept “čiste svobode” se seveda že ves čas (od leta 2000) kaže v reakcijah na bend. Po nedavnem koncertu v Orto baru, ko so se izkazali v mešanju različnih glasbenih stilov v pesmih (to je praviloma težko zapakirati najprej v poslušljivo in nato še kompaktno celoto), spremembe nisem opazila edina: “Zdaj se je prvič zgodilo, da smo dobili kar nekaj pohval, sicer so nam govorili: O, pizda, težite! ... Vaša glasba je pa res čudna. ... Kaj pa je to? ... Krneki,” pravi Miha. Čeprav jim je težko slediti, so v Ortu raztrgano in hrupno zvočno gmoto, ki zajema iz tako različnih stilov, kot so drveči punkrockerji Dwarves, psihedelični odbitki Butthole Surfers, garažni punk in improvizacijski bendi tipa Half Japanese, uspešno povezovali, novo dimenzijo pa je prispeval tudi efekt na glasu. Sapa jim je pošla le v zadnji četrtini koncerta, Žiga pojasni, da “sta bila zadnja dva komada narejena tik pred koncertom. Druge komade igramo že leto, nekatere smo igrali celo že pred prvim razpadom.” Tu je že treba pojasniti dve reči: Kako koncept čiste svobode (ne) deluje na odru? In razpad skupine?

Najprej prvo. “Pokazalo se je, da nam na odru ne uspeva tako kot na vajah. Tam v improvizacijah – če pride do pravega potega – zvenimo veliko boljše, kot če komad “igramo”. Precej smo razcepljeni med tem, ali delati komade ali igrati karkoli. Slednje je namreč težko spraviti na oder.” Čeprav jih zelo vleče v impro smer, Žiga razlaga o nedavni izkušnji: “Med nekim komadom sem panično ugotovil, da ne igrajo po vrstnem redu, že naslednja misel pa je bila: Hvalabogu, da igrajo malo drugače. Saj nismo CD!”Največ dvomov v impro pa je sprožil koncert v Kranju. Žiga razlaga: “Zbolel sem, zato so šli igrat sami. Okrog 5 pevcev, ki so slišali, da me ni, se je ponudilo v pomoč. Povabili so jih na oder, da se dogovorijo, kako in kaj. Nato je prevzel primat neki poba.” Drugi so stvar doživeli takole: “Pel je: Ej, sej oni so v redu fantje, Žiga je bolan, rock’n’roll,” pravi Miha. “In to ves koncert,” doda Borut. “Potem se je še slekel, najprej do pasu, potem do spodnjic in potem je pokazal še svojo lepo rit,” se spominja Grega. Crazed Farmes so tako prišli do ugotovitve: “Čeprav smo odprti tudi za druge, smo enota.”

Zdaj pa še o razpadu skupine. Izkušeni del skupine so sprva okrepili rekrutiranci iz bolj “kmečkih” bendov: Borut, ki je pred tem kitaro komaj kdaj držal v rokah, Mirko, ki je dotlej bobnal bodisi v punkovskih (Aristocats) bodisi v “terasnih” bendih, in basist Grega, ki je imel za sabo izkušnjo iz Reality Closes. Miha je ob omembi tega benda po dolgem času iz spomina potegnil pomembno podrobnost: “Reality Closes je bil bend, ki se je šel punkovski rock’n’roll na Gorenjskem. Potem ko je pijani Grega pobruhal jedilno mizo in so mu starši prodali vso glasbeno opremo, se je bend preoblikoval, v novi postavi pa je bil tudi kitarist Ivan iz skupine Ghostriders. To pa je bil eden redkih bendov, ki mi je bil tedaj všeč, “vlekel” je na Dirty Face in Rhythm Thieves.” Dirty Face je zasedba, v kateri sta Miha in Borut, slednji kot pevec, sodelovala še pred Crazed Farmers. Miha zatrjuje, da “je bila super, a tega noben ni dojel.” Žiga prizna, da je “bil na začetku malo skeptičen”, vendar je bila že prva vaja Crazed Farmers prava bomba: “Nismo se poznali, zato je vsak odigral svoje stvari. Vse je tako sedlo, kot da bi bili že 10 let skupaj. Komadi so kar sami nastajali, vse, kar smo igrali, se je slišalo kot komad.” Logična reakcija, polna navdušenja: “A TO lahko mi skupaj počnemo?” In tudi nekaj grenkobe iz Mihovih ust: “Potem smo se temu težko še kdaj približali.” Nadaljevanje zgodbe je nenavadno. Kljub začetnemu navdušenju nad bendom je sledil eksperiment, ki sta ga Žiga in Grega spremljala “s klopi”, v ospredje pa sta za krajši čas stopila basist Feri in pevec Simon (včasih v Anonimus). Prvi nastop Crazed Farmers je bil prav v tej “medfazni” zasedbi tudi v Orto baru.

Borut je zato situacijo pred ogrevanjem za The Bellrays označil kot “neporavnani računi”, in očitno je to glavni razlog, da so imeli ob vrnitvi na “kraj zločina” nekaj treme. O nastopu Žiga najprej pove: “Monika (FV) je pred časom po ogledu naše vaje rekla: “Fantje, izberite si koncert in boste igrali.” Precej pozno smo si izbrali Bellrays, tako da je bilo že konec glavne promocije za ta koncert. A nam to ni bilo pomembno, ker gremo maja v studio in bi radi imeli koncerte.” Miha razlaga, da je na koncert vplivalo še nekaj: “Po dolgem času nas spet prevzema vznemirjenje, a trema je bila tudi posledica tega, da že dolgo časa nismo imeli koncerta – ker nas nihče ne vabi na koncerte, smo že malo nervozni.” Delno to drži, delno pa je “kriv” Žiga, ki je postal očka in je bil na porodniškem dopustu, tako so zadnje mesece prekinili z nastopanjem v živo. Da so imeli aprila nadpovprečno dozo koncertnih izkušenj, je poskrbel še vrhniški klub Zakon. “Klicali so, ker smo že prejšnjič nastopali s Psihopati. Tip je rekel: 'Ej, bil je kul večer. Dajmo ponovit.'” Koncertov je vsekakor premalo: “V končni fazi gremo tja, kamor nas pripelje trenutek, ni pa načrtov – ali da bi se kam silili in klicarili.” In zato v isti sapi tudi ugotavljajo, da bi morali imeti menedžerja, ker se sami enostavno ne uspejo dogovoriti ne za nastope, kaj šele za dobre pogoje. Z igranjem ne zaslužijo niti za strune, tako da jih obhajajo tele misli: “Nam sploh ni tako zelo pomembno, da igramo po klubih. Najboljše se počutimo na vajah.”

Fantje pogrešajo tudi trdnejšo sceno. Miha se spominja časov, ko so Rhythm Thieves znali zažurati z Dicky B. Hardy in imeti skupne vaje, ko se je glasba mešala in ni bilo pomembno, da se na koncu iz tega ni rodilo nič konkretnega.

Preboj na sceno so Crazed Farmers poskušali izvesti samo dvakrat – najprej so se leta 2000 anonimno (in neuspešno) prijavili na festival FV, leta 2002 so na njem končno nastopili, nato pa še lani, ko so po prijavi na Klubski maraton igrali v spremljevalnem delu in se predstavili v pravi luči : “Pred koncertom nismo imeli časa za vaje, zato smo zaigrali 3 ali 4 narejene pesmi, vse drugo pa smo improvizirali.” Kaj se bo novega izcimilo iz tega impro benda, bodo pokazali prvi studijski posnetki, ki jih gredo maja naredit na Ptuj v studio “za 8 steklenic piva”. Napovedujejo 40 komadov v dolžini 10 minut.

Viva