Demented Are Go

Demonski tediji

Vsake toliko časa se pojavi skupina, ki štrli iz povprečja, celo v žanru, ki je že sam po sebi dovolj nenavaden, da izstopa. Včasih si takšna skupina to mesto prisluži zaradi glasbenih sposobnosti, drugič zaradi imidža, kdaj pa prav zato, ker ni lahko biti čuden čudakom. Demented Are Go so psychobilly odpeljali v popolnoma nove razsežnosti, tako kot je nekoliko prej uspelo skupini Meteors z rockabillyjem.

Nekje v zgodnjih osemdesetih letih so sredi izbruhov psychobilly norišnice v angleškem punkovskem undergroundu pri založbi Nervous Records na kompilaciji z naslovom Hell's Bent On Rocking predstavili novo skupino. Ob skladbah Rubber Rock and One Sharp Knife se je dvignila marsikatera obrv, različici klasike Be Bop A Lula Gena Vincenta pa so se le počasi privadili celo najbolj sprevrženi rockabillyji in ljubitelji zvoka skupin Meteors, Delta's, King Kurt in Stingrays. Demented Are Go, kot so se leta 1982 posrečeno poimenovali Mark Phillips, Ant in Dick (oba se po naključju pišeta Thomas), so z renčavim “billy” slogom v hipu pritegnili pozornost novih rockabillyjev, čeprav so pri enih vzbujali občudovanje, pri drugih pa odpor. Mnogi so, zgražajoč se nad Markovim specifičnim pevskim slogom, besedili in odrskim nastopom, nepremišljeno sodili, da so Demented ena tistih atrakcij s kratkim rokom trajanja. Pa vendar se je skupina z vodjem, ki se ga je kmalu oprijel vzdevek Sparky, vedno znova pojavljala na tradicionalnih festivalih Klubfoot v Londonu ter počasi gradila bazo privržencev.

S čudaškimi nastopi in neupoštevanjem pravil žanra so osvojili Johna Curda z založbe ID Records, ki je prepoznal afirmativni naboj skupine na sceni in leta 1986 izdal ploščo In Sickness And In Health. Na njej si kontrabasovske linije izmenjujeta Ray Thompson in Simon Crowfoot iz skupine Torment, drugje pa je slišati električni bas Dicka Thomasa. Naslovnica plošče, na kateri se Sparky, oblečen v nevesto, naličen in z velikanskim “quiffom”, nastavlja ob duhovniku (bobnarju) ter ženinu (kitaristu), je dvignila precej prahu na pretežno moški, celo “mačo” sceni. Medtem ko besedila večine psycho bendov motivirajo grozljivke b-produkcije, označuje Demented Are Go tematika skrajne perverzije, prežete s čudaštvom, ki vzbuja nelagoden občutek, da so Sparkove besede plod resničnih izkušenj. Že prvenec vsebuje prave bisere, kot so Pervy In The Park, Transvestite Blues, Holey Hack Jack, (I Was Born On A) Busted Hymen in Rubber Love. Zgodbe o starih pokvarjencih, ki postopajo okrog otroških igrišč, ali preoblačenju v ženske obleke, z visokimi petami in šminko, so se zdele sila čudne, pesem Busted Hymen pa je bila popolnoma “antirockabillyjevska”: “Ko gledam skozi špranjo v nerojenega otroka, kri v trebuhu me obnori … Rodil sem se na raztrganem himnu, zakaj … Ne vem, zakaj, erekcija se mi dviguje do neba … Sedim na oblaku, v vijolični vreči, polni gnoja … Kadim marihuano na kolenih stare mame.”

Simon Crowfoot, takratni basist pri Demented, je nekoč razlagal, da Sparkovih besedil še sam ni razumel, poleg tega pa naj bi v petju besedo “himen” izgovarjal tako čudno, da je bilo že tako nenavadno besedilo po vrhu še skoraj nerazumljivo. Kljub temu je publika na koncertih, strnjena tik pod odrom v velik “wrecking pit”, v en glas tulila še tako čudaška besedila. Tako so bili Demented Are Go še pred ekscesnimi odrskimi norčijami, ki so postale kasneje, zahvaljujoč Sparkovemu nagnjenju k preoblačenju in gumijevim fetišem, sestavni del njihovih nastopov, precej drugačni od mačističnih Meteors. Na plošči In Sickness And In Health sta tudi dve priredbi, že omenjena Be Bop A Lula in Crazy Horses Osmondovih, obe sta bili deležni popolne “dementne” obdelave. Tudi skladba Pickled And Preserved sprva zveni kot preprost hribovski napev z violino, toda v hipu, ko zaslišiš Sparkyja – “marinirano in konzervirano, pofukam jo, kadarkoli se mi zahoče … ona je marinirana in konzervirana” – in ugotoviš, da govori o mrtvem dekletu, shranjenem v formaldehid, je za povprečnega novega rockabillyja surrealizma dovolj. V teh prvih letih publika še ni bila pripravljena na kaj takega in šele kasneje nam je postalo jasno, da se pod površjem nenavadnega renčanja in kruljenja skrivajo tudi čisti rockabillyjevski vplivi.Vsekakor so Demented Are Go s Sparkovim prepoznavnim glasom in Dickovo močno distorzirano kitaro postavili zvočne temelje širjenju in novemu eksperimentiranju v žanru psychobillyja. V poznih osemdesetih letih je postal razkol med ljubitelji in sovražniki specifičnega “dementnega” sloga vse bolj pereč, razmere pa so se zaostrovale predvsem na takrat popularnih velikih festivalih v Belgiji. Na tistih, kjer so nastopali tako Demented kot Meteors, si stežka opazil, da bi se privrženci, sicer prepoznavni le po majicah, med seboj družili. Konflikt med različnimi moštvi privržencev Meteors in pristaši Demented Are Go je kmalu postal eden ključnih dejavnikov razkrojene in čedalje nasilnejše psycho scene, ki so ji organizatorji vse pogosteje zapirali vrata klubskih koncertov in festivalov.

Druga plošča Kicked Out Of Hell, izdana leta 1988 pri ID Records, je v zvok Demented integrirala razpoznavne kitarske rife novega člana, Lexa Luthorja. Če je Dick vpeljal masivni zvok, ga je Lex še potenciral, obenem pa uspel obdržati tudi tisto nekaj rockabilly osnove. V tem času so člani skupine živeli v enem od londonskih skvotov brez elektrike in večina pesmi je nastala akustično, ob soju sveč. Ni treba posebej poudariti, da se je čudaštvo besedil in duha pesmi nadaljevalo tudi na tej plošči, od uvodne Satan's Rejects, skozi Human Slug, Decomposition in Surfride To Oblivion do Sick Spasmoid. Spet so vzeli starejšo countryjevsko hillbilly popevko Old Black Joe, ki v izvirniku ni ravno politično korektna, zamenjali rasistične komentarje z namigovanjem na seks in narkotike ter ji dali nov, “dementni” pečat. Tudi sicer so skladbe na tej plošči precej raznolike, njihova dinamika pa bolj uravnovešena. Zanimiva je pesem Vietnam, ki vsebuje izrazito protivojno besedilo, ki ga Sparky zapoje z naravnim glasom. Demented so v tem času že postajali eden večjih bendov na sceni z rednimi nastopi na psycho in punkovskih festivalih po Evropi. Kadar niso igrali, se je Sparky omamljal in opijal v enem od skvotov, kjer je priložnostno živel. To, da je dostikrat pozabljal, kje je in kaj dela, je povzročalo težave članom skupine, ki so se – tudi sami ne ravno trezni – s težavo koordinirali tako izven koncertov kot na njih, ko so skušali slediti Sparkovemu blodenju okrog odra in pomanjkljivemu petju. Za publiko so bili ti koncerti posebno doživetje: vedel si, da ne bo odlično, bo pa zabavno. Nekoč je Sparkyja, tavajočega po amsterdamski rdeči četrti, našlo dekle, ki ga je prepoznalo in pripeljalo v dvorano, ki je čakala na njegov nastop …

Po mali plošči The Day The Earth Spat Blood, ki sta jo po daljšem koncertnem mrtvilu posnela Sparky in Ant z novima članoma, se je k zasedbi spet vrnil Lex in Demented so se podali po Evropi. Na plošči Orgasmic Nightmare, ki je leta 1991 izšla pri založbi Fury Records, je opaziti vplive temačnejše gotike, zlasti v uvodni in naslovni skladbi. Besedila so v nasprotju s prejšnjimi nekoliko manj neposredna in še bolj groteskna, z naslovi, kot so Clitoris Bite Boogie, Who Put Grandma Under The Stars, provokativna Anal Wonderland in Love Seeps Like A Festering Sore: “Moje dekle se je ljubilo z najstnikom, živim mrličem … bil sem ljubosumen … ljubezen pušča kot odprta gnojna rana …” Tudi aranžma plošče je nekoliko nenavaden, začetki in konci skladb se prepletajo, nekatere vsebujejo vzvratne zvočne učinke. Čeprav je za nekatere privržence skupine Demented ta plošča prava biblija, so skladbe precej dolge, na trenutke preveč zamazane in v primerjavi s prejšnjimi premalo energične. Brez dvoma gre še vedno za psihotično glasbo, s katero so Demented Are Go zopet potisnili meje psychobillyja. Z naslednjo turnejo se je vrnil nekdanji kontrabasist Graeme in skupina, ki je ponovno začutila notranjo stabilnost in pozitiven odziv publike, je potovala po odrih skoraj dve leti. Mnogi menijo, da je to obdobje njenih bistvenih in najdrznejših dosežkov.

Leta 1993 je v slogu nadgrajevanja prejšnje in ponovno pri založbi Fury Records izšla plošča z naslovom Tangential Madness, temačna, gotska, izprijena in psihotična. Rednim evropskim nastopom so zdaj dodali še dve turneji na Japonskem, čedalje bolj očitno pa je bilo, da se Sparky potaplja globoko v narkotično stimulirane fantazije, sodeč po živih nastopih mu je tudi v resnici spodnašalo tla realnosti. Leta 1995 so sredi turneje po Nemčiji Demented Are Go razšli, toda govorice o Sparkovem “predoziranju”, aretaciji in podobna ugibanja so se že leto kasneje razblinili z izidom nove 10-palčne plošče I Wanna See You Bleed pri založbi Pin Up. Skladbe Transexual Lesbian, koncertni favorit Red River in Bloody Staircase so obetali dovolj, da si je skupina izborila še eno priložnost, in nekaj časa je kazalo, da so stvari pod nadzorom. Toda že sredi naslednje turneje po ZDA je nenadoma izginil kitarist Lex, tako da je morala skupina rekrutirati lokalnega kitarista. Po vrnitvi domov se jim je kot redni član pridružil kitarist Stan the Man. V tej postavi so Demented Are Go igrali nekaj let in izdajali zgolj koncertne albume. To je bilo spet obdobje legendarnih koncertov, kjer je moral biti prisoten vsak psycho, čeprav je šlo za dokaj klavrno slavo skupine, ki je postajala atrakcija tipa Gwar, z zombijevskim ličilom in oblačili iz gumija, pvc-ja ter drugih umetnih snovi. Sparkova maska se je ob koncu koncerta ponavadi kar cedila z obraza, to je dajalo celotnemu prizoru dokaj avtentično ogaben videz.

S Stanom so Demented leta 1999 posneli ploščo Hellucifernation, mešanico zgodnjega sloga in skrajnosti zadnjih dveh plošč. Morebitna negodovanja glede nestabilnosti skupine, v kateri so se člani spet menjavali kot po tekočem traku, so zamotile skladbe, kakršna je I Wanna Be Your Slave, ki se jim enostavno ni dalo upreti. “Vrzi me na tla in glej, kako po tleh se plazim … v verige vpet porivam in kopljem … Zažgi moje meso s cigareti … človeški pepelnik za nezadovoljstvo … Hočem bit tvoj suženj …” Album Hellucifernation je prinesel še nekaj uspešnic, ki jih še danes skupaj s skupino prepeva množica pod odrom, čemur smo bili priča tudi na njihovem dunajskem koncertu. V dvorani, kjer so na predstavitvenem večeru založbe People Like You (I Used To Fuck People Like You In Prison) nastopile tri punk'n'rollovsko nabrite skupine in ena psychobillyjevska zasedba, je bilo jasno, da je publika pred odrom morda najštevilčnejša zavoljo kombinacije prvih treh, zato pa nedvomno najbolj vdana in odzivna prav ob nastopu Demented. Med stalnice koncertnega repertoarja sodita Daddies Making Monsters in Reptile Queen ter balada Strangler In Paradise. Žal se je evropska promocija plošče Hellucifernation ponovno končala neslavno in skupina se je v Anglijo vrnila brez skrajno zadrogiranega Sparka. A kot se legendam pritiče, so že čez nekaj mesecev dobili ponudbo za t. i. “headline” nastope v ZDA, kar bi le stežka zavrnila katerakoli evropska skupina, in Sparkyju so kolegi dali “še zadnjo” priložnost. To je zapravil takoj ob prihodu v Ameriko, kjer je v gozdičku v bližini hotela najprej povzročil požar, ko pa je kasneje v trgovini neko dekle uščipnil v zadnjico in se znašel na policiji, je bilo drugim članom odprave dovolj. Izkazalo se je, da je dekle mladoletno, Sparky pa je znatno omamljen, oblečen v srebrno obleko, vijolične kavbojske škornje in rožnato tiaro končal za zapahi, z varščino 60 tisoč dolarjev. Nihče ni imel toliko denarja in skupina se je domov spet vrnila brez njega. Tako so Demented Are Go nepreklicno razpadli, Ant, Stan in Eddie pa so našli mladega ameriškega pevca in ustanovili skupino Thee Exit Wounds.

Brez magičnosti (in tragičnosti) frontmana, kakršen je Sparky, so Thee Exit Wounds sicer imeli podoben zvok kot Demented, vendar postrežen na čvrst in hiter ameriški način, pevec pa je spominjal na nekakšno “psycho” različico Jella Biafre. Medtem se je tudi Sparky vrnil domov in ustanovil skupino Demented Skum Cats, v kateri so igrali bobnar Criss Damage, kitarista Doyley in vdani Stan ter kontrabasist Strangy. Ne dolgo zatem se je Sparky odločil za vrnitev v klasičnem slogu in skupina se je v zasedbi Sparky, Lex, Criss Damage in Kelvin Klump pod imenom Demented Are Go udeležila dveh turnej po Ameriki in pri Crazy Love Records izdala živo ploščo Live At The Galaxy. Sodeč po njihovem takratnem nastopu v Nemčiji so bili takšni Demented Are Go brez dvoma odlični, Sparky je besedila odpel samostojno, v igranju ni bilo površnosti, in preden se je kazalec spet pomaknili v rdečo, je skupina uspela odigrati več kot petdeset koncertov in dve ameriški turneji. Nato sta skupino zapustila Kelvin in Lex, ker pa so imeli s People Like You že podpisan dogovor za ploščo in enomesečno turnejo po Evropi, se je Sparky po pomoč še enkrat obrnil na škotski tandem Strangy in Doyley, nekdanja člana Demented Skum Cats ter člana skupin Celtic Bones ter Klingonz. Toda Strangy si je prav takrat zlomil nogo in na turnejo se je odpravil nekdanji kontrabasist Choppy.

Tudi zato smo bili še toliko bolj presenečeni, ko se je v dunajski Areni na odru prikazal prav Strangy. Kasneje nama je zaupal, da ima še vedno povezano nogo in precejšnje bolečine, a se je ekipi na turneji pridružil takoj, ko se je lahko postavil na noge. Stan the Man je pravkar zapustil Thee Exit Wounds in nama povedal, da je spet pri Demented, kjer bo ostal v novi zasedbi z dvema kitarama, dokler bo le mogoče. Po aprilski turneji s People Like You (in skupinami Damnation, The Hunns feat. Duane Peters and Corey Parks ter The Bones) so se Demented Are Go vrnili v studio, kjer nadaljujejo snemanje nove plošče z naslovom Hellbilly Storm.

Takšna je zgodba Demented Are Go do danes, ko so “demonski tediji” spet v akciji. In ko takšna skupina ostane na odru in v studiu več kot petnajst let in ustvari več na veliko prodajanih plošč, je to kar velik dosežek za nekaj “punkobillyjev” s hudo “psiho”. Medtem ko je večina psychobillyjev norost rezervirala za impresivne odrske efekte, so namreč Demented Are Go skupina s člani, za katere lahko rečemo, da so na odru in za njim “čisti psycho”. Že s prvimi koraki so okrog sebe vzbudili polemike, govorice in ogorčenje, ki so botrovali rojstvu kultnega slovesa. Danes sodijo med redke začetnike psychobillyja, ki so še vedno dejavni, v novem okolju in novih izzivih.

Loz & Nina

Izbrana diskografija:

In Sickness And In Health, ID Records, 1986

Orgasmic Nightmare, Fury Records, 1991

Tangenital Madness On A Pleasant Side Of Hell, Fury Records, 1993

Hellucifernation, Crazy Love Records, 1999