Letnik: 2004 | Številka: 5/6 | Avtor/ica: Bosiljka Kempf

Zgodovina

Zgodovinski prelet evropskih glasbenih festivalov

Festivali kot specifične oblike glasbene manifestacije imajo v Evropi dolgo tradicijo. Zgodovinsko gledano so logična posledica zahodnoevropskega glasbenega in splošnega kulturnega razvoja, gledano z umetniškega zornega kota pa so plod razumljive želje, da se kvalitetni glasbeni dosežki zgoščeno predstavijo v krajšem časovnem obdobju in povežejo z ustreznim prostorom.

Na teh osnovah je bilo moč tvoriti glasbeni koncept kot karakterističen proizvod meščanske družbe (v najboljšem pomenu te besede) in ozračja svobode, ki ga je nudila umetniškemu ustvarjanju.

Zgodovina evropskih festivalov se začenja v Veliki Britaniji. Leta 1724 je Thomas Bisse, Herefordski predstojnik, osnoval Three Choirs Festival,na katerem so s programi sakralne glasbe nastopali zbori iz Glouchestra, Herefordain Worchestra. Koncerti so imeli dobrodelni značaj in so jih redno prirejali za vdove in sirote cerkvenih uslužbencev. Umetniški cilj prireditve pa je bil predstavljati dela, napisana za velike zbore, njihova zapletenost je zahtevala tudi obsežne priprave. Med drugim so na teh koncertih izvajali tudi skladbe G. F. Haendla. Ta prvi evropski festival (naziv festival je imel v imenu) se je pojavil kot logična posledica v kontekstu splošne družbene situacije v Evropi, torej v zgodovinskem kontekstu vzpona meščanstva in njegove uveljavitve na glasbenem področju, kar je pripeljalo tudi do novih oblik glasbenega življenja. Razumljivo je prišlo tudi do sprememb glasbenega okusa, do pojava novih glasbenih žanrov. Beggar´s Opera satirizira italijansko “opero serio”, tipično aristokratski proizvod, ki pride med drugim pod udar tudi pri Italijanih samih – rodi se opera buffa. V Nemčiji so prirejali javne koncerte za meščane, ki so jih organizirala glasbena društva, v Franciji pa je opaziti podoben razvoj s concerts spirituels.

Ko razmišljamo o razvoju evropskih glasbenih festivalov kot o novih pojavnih oblikah glasbenih manifestacij, seveda ne smemo pozabiti na vlogo, ki jo je pri njihovem razvoju odigral G. F. Haendel, kot vodilna osebnost evropske glasbe 18. stoletja. Nadaljnji razvoj festivalov v Angliji je vezan prav na njegov opus, še posebej oratorijski.

Po njegovi smrti so njegovi visoki etični ideali in perfekcija glasbenega izraza iz njega naredili malone kultno osebnost. Glasbeni festivali, osnovani v Birminghamu (1768) in Yorku (1791), so do leta 1829 ostali skoraj izključno posvečeni zgolj njegovi glasbi. V Londonu so leta 1784 organizirali Haendlovo komemoracijo, ki so jo sestavljali štirje koncerti v Westrminstrski opatiji in pet v Pantheonu. Na njih je nastopilo nekaj sto izvajalcev, uspeh pa je bil tako velik, da so koncerte ponovili še leta 1785, 1786, 1787 in 1791.

Na celini, še posebej v Avstriji, so prav tako pričeli organizirati glasbene prireditve festivalskega tipa, pod nazivom Musikalische Akademien. Pripravljala so jih društva, ki so skrbela za vdove in sirote, v njihovo korist je bil namenjen tudi ves izkupiček.

V 19. stoletju je prirejanje festivalov vse bolj razširjeno. V glavnem je šlo za izvedbe velikih vokalno-instrumentalnih del, kot na primer na festivalu v Frankenhausnu, ki ga je leta 1810 priredil Georg Ferdinand Bischoff. Odziv je bil tako velik, da so naslednje leto program precej razširili in vanj vključili tudi dela Haendla, Haydna, Mozarta, Spohra in drugih. V tem obdobju, natančneje leta 1817, se je v Nemčiji rodila tudi prireditev pod imenom Rheinische Musikfeste, prireditev festivalskega tipa, ki je odigrala še posebej pomembno vlogo v glasbenem življenju Nemčije v tem obdobju. Izbor del – na programu so bile na primer Beethovnove simfonije ali skladbe J. S. Bacha – je zagotavljal uspeh festivala, na katerem so kot dirigenti nastopali glasbeniki, ki jih danes poznamo predvsem kot skladatelje: Spohr, Mendelssohn-Bartholdy, Spontini, Brahms, Liszt, mladi Richard Strauss ...

Po mišljenju mnogih je idealno obliko festivala iznašel Richard Wagner. Bayreuthske slavnostne igre, ki jih je leta 1876 otvorila izvedba Nimelunškega prstana, so bile okvir za Wagnerjev skladateljski opus. Zygmunt Estresicher je lucidno zaznal, da Wagnerjev koncept Gesamtkunstwerka vključuje zamisel festivala kot ustreznega okvirja za realizacijo. Ta okvir je Wagner uresničil u Bayreuthu. Uspelo mu je povezati malo manj ozemljen duh opere 19. stoletja z najglobljo spiritualnostjo. Združil je čutnost in misticizem, moč glasbe pa poudaril s poetiko besede. Gledalci in poslušalci postanejo del umetniškega procesa z revolucionarno inovacijo spremljanja predstave iz mračnega avditorija. Gledano v zgodovinskem kontekstu je Wagnerjev koncept, kljub številnim novodobnim kvalitetam mnogih festivalov v preteklosti in sedanjosti, ostal “totalni koncept”, povsem brez konkurence.

V nadaljnjem zgodovinskem razvoju v evropskem glasbenem prostoru lahko opazimo vse večjo razširjenost in naraščajoče število glasbenih festivalskih manifestacij. Dvajseto stoletje je prineslo polno uveljavitev festivalskega modela kot načina organiziranja glasbenega življenja in festivali so postali najbolj priljubljena oblika glasbenih manifestacij po vsej Evropi. In razumljivo so se kmalu pojavile tudi težnje po vzpostavitvi določenega reda v pisani festivalski produkciji, z željo po klasifikaciji, pa tudi natančnejšem definiranju glasbenih festivalov, z željo po povezovanju evropskih festivalov v združenje, ki bi podpiralo sodelovanje med festivali.

Širše zgodovinsko je možno idejo, ki se je pojavila po drugi svetovni vojni, sprejeti kot del splošnega trenda povezovanja evropskih držav, ne le politično in ekonomsko, temveč tudi kulturno.

Prvo politično gibanje za združevanje Evrope (v skladu z idejo o odprtosti in sodelovanju), ki je bilo že po prvi svetovni vojni ponujeno kot predlog za reševanje nasprotij in različnih koristi evropskih držav, je bilo Panevropsko gibanje, prvi kongres je bil na Dunaju leta 1926. Gibanje so podpirali mnogi veliki misleci tega obdobja: Paul Claudel, Paul Valéry, Bernard Shaw, Benedetto Croce, Miguel de Unamuno, Selma Lagerlöf, Rainer Maria Rilke, Max Reinhardt, Albert Einstein, Thomas Mann in drugi. Vizionar in oče panevropske unije je bil Richard von Coudenhove-Calergi, njegov model Evropejca pa je zasnovan na svobodi kot najvišji vrednoti evropskega človeka.

Evropski kongres v Haagu leta 1948, na pobudo Churchilla, je botroval ustanovitvi Evropskega gibanja in Sveta Evrope leta 1949 v Strasbourgu. V tem ozračju je povsem razumljiva iniciativa švicarskega zgodovinarja in filozofa Denisa de Rougementa za nastanek institucionalnega središča za evropsko kulturo, ki je pod imenom Centre Européen de la culture odprlo svoja vrata v Genevi leta 1950. To je bilo nevladno združenje, ki je želelo uresničiti koncept evropske kulturne obnove s povezovanjem evropskih kulturnih in znanstvenih organizacij in institucij. Naloga centra je bila identifikacija kulturne skupnosti evropskih narodov, negovanje kulturne pestrosti in razlik na bodočem združenem evropskem prostoru in podpiranje dialoga evropske kulture z drugimi kulturami sveta.

Samo leto dni pred tem je dirigent Igor Markevič v Gazette de Lausanne objavil članek, posvečen fenomenu festivala. Osnovno Markevičevo zamisel tvori več idej in predlogov za vzpostavljanje sodelovanja med obstoječimi glasbenimi festivali. Sorodnost pogledov Rougementa in Markeviča v osnovni zamisli o evropskem sodelovanju na kulturnem področju je hitro obrodila sadove. Leta 1950 so se sestali direktorji dvanajstih evropskih festivalov, zato da bi konkretizirali in oživili te zamisli in predloge, in že leta 1952 je bilo osnovano Združenje evropskih festivalov. Med prvimi petnajstimi člani so bili festivali iz Francije (Aix-en-Provence, Bordeaux, Beçanson in Strasbourg), iz Nemčije (Bayreuth, Berlin, München, Wiesbaden), Italije (Firenze, Perugia, Benetke), Švice (Zürich, Luzern), Avstrije (Dunaj) in Nizozemske (Holland festival). Cilji združenja so bili promocija vrednot in pomena evropskih festivalov, podpora mednarodnega festivalskega sodelovanja (Znotraj festivalov in podobnih združenj) in vzpodbujanje izmenjave izkušenj različnih festivalov.

Združenju se lahko zahvalimo tudi za današnjo, dokaj zapleteno definicijo festivala, po kateri je festival “svečana prireditev”, “skupek umetniških manifestacij nadpovprečnega standarda”, z željo “doseganja izjemne svečanosti – ceremoniala”, na posebnem, za ta namen izbranem mestu. Festival je dogodek “izjemnega sijaja”, ki “dopušča zgolj kratek čas trajanja”*. Značaj izjemnosti lahko dosežemo le z visoko kvaliteto izvedenih del (tradicionalnih, sodobnih in eksperimentalnih) in s spajanjem harmonije festivalskega programa z ambientom, v katerem je izvajan, to dopušča ustvarjanje festivalske atmosfere.

(Besedilo je povzetek predavanja v sklopu festivala Glasbeni september 2002 v Mariboru.)

Bosiljka Kempf

Vir:

*MattyVerhoef. European Festivals. European Festivals Association, 1995.