Ob ponatisu prvih štirih albumov Ekatarine Velike

Samo nekaj let za njih

Razmišljam, zakaj so se odgovorni pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija v Ljubljani takole, dokaj skromno in nepričakovano odločili za ponatis prvih štirih albumov skupine Ekatarina Velika v obliki dvojne CD-plošče z imenom Ekatarina Velika. Rockovski kritiki v osrednjih slovenskih medijih so ponatis korektno ocenili in z veseljem pozdravili. Ampak.

Moja pričakovanja glede dvojne remasterizirane CD plošče Ekatarine Velike so se razblinila v trenutku, ko sem v rokah držala ovitek. Ostanimo za hipec pri zunanjosti: O. K., tu so štiri pomanjšane slike naslovnic albumov beograjskeg benda, sledijo pomanjkljivi podatki o zasedbah, ki so se v obdobju teh štirih albumov spreminjale, pa datumi izdaj, površnost se kaže celo v naslovih nekaterih komadov (nepozabna I've always loved you je napačno napisana), vse do sila skromnega in pustega uvoda Jureta Potokarja. Pogrešam natisnjena besedila (ki so na vinilkah!!!), kot eno izmed najmočnejših orožij in specifik benda. Nič novega, bi rekel kdo, ki ve, koliko pozornosti in afinitete kažejo diskografske založbe do rockovske glasbe, koliko medijske pozornosti ji namenjajo in s kakšno pozornostjo in ljubeznijo lansirajo produkt na glasbeno tržišče. Celo dandanašnji. Pa naredimo kratek skok v zgodovino.

Ekatarina Velika je prve štiri albume posnela za slovensko založbo ZKP RTV Ljubljana. Povsem slučajno sicer, potem ko so jih odbili pri Jugotonu, ker je bil, absurdno, eden izmed beograjskih glasbenih urednikov pri PGP RTB v sporu z Milanom Mladenovićem, takrat še v skupini Katarina II. V letih od 1984 do 1986 so izšli albumi Katarina II, Ekatarina Velika, S vetrom uz lice in EKV Live 1986, skratka vsebine, ki so jih pri založbi leta 2004 tudi ponatisnili.

Skupina Ekatarina Velika si je razmeroma zgodaj ustvarila kultni status, lepota in vrednost njene glasbe vzdrži še dandanes in jo lahko tolmačimo v skladu z osnovnimi prvinami rockovske estetike. Tu so iskrenost glasbenega izraza, trma in upornost protagonistov, samozavest, stalna nadgradnja in širitev glasbenega izraza, občutljivost za družbene razmere, senzibilnost štirih umetniških duš, ki v prvi vrsti zagovarjajo rockovsko izrazoslovje. To, kar pišejo, pojejo, skladajo, tudi v resnici živijo. Enostavno, šlo je za način življenja, druženja in specifičnega izraza, ki je izšel iz tega druženja. “Življenje je bilo podobno temu, kar smo igrali,” je nekoč komentirala Margita Stefanović. “Kako smo živeli? V najetih stanovanjih, nismo živeli doma, imeli smo srečo, da smo živeli s tistimi, s katerimi smo delali.” (Iz knjige Margita Stefanović – zvezda koja večno traje, Beograd 2002.)

Glavni pisec besedil v skupini Ekatarina Velika je bil Milan Mladenović, čeprav so za pero prijeli tudi drugi člani, največkrat Margita, pa Gagi Mihajlović (Vrt, Platforme s prvenca Katarine II). Po sporu z Gagijem, ki jim je zakonsko prepovedal nadaljnjo uporabo imena Katarina II, se bend preimenuje v Ekatarino Veliko in leta 1985 posname istoimenski LP. Na plošči gostujejo tudi Massimo Savić in Tomo In der Muhlen, kitarist skupine Karlowy Vary, s katerim je sodelovala Margita. Plošča vsebuje prve prave koncertne hite tipa Modro i zeleno, Tatoo, Oči boje meda, To sam ja. Gre za ključno ploščo, ki je prinesla največ sprememb v besedilih. “Prvič smo objavili besedila, ki z več poduhovljenosti in občutkov nekaj povedo,” je ploščo ocenil Milan. Pri snemanju tretjega albuma S vetrom uz lice imajo spet novega bobnarja (Firčija je nadomestil Ivan Ranković), pomembno vlogo na plošči je zavzel še nov instrument, emulator II. Plošča jih dokončno približa širšemu občinstvu, komadi z nje Ti si sav moj bol, Stvaran svet oko mene, Kao da je bilo nekad pa sodijo v anale rockovske klasike na nekdanjih domačih tleh. Skupina je postala natančnejša, plošča točno ponazarja atmosfero časa, v katerem je nastajala. Milan Mladenović ostro zavrača vizionarstvo in patetiko, rekoč, da so vse pesmi izraz časa. “Skozi osemdeseta leta se je namreč vlekla neka zločesta nit, ki naj bi na koncu prinesla nekaj strašnega, in tudi je. Ljudje so drug drugemu nategovali živce do skrajnih meja. In ti živci so počili.” (Iz knjige Mesto u mećavi Aleksandra Žikića, Matica srpska 1999).

Kot senzibilen in odgovoren pisec besedil se je od vsega najbolj bal banalnosti v izrazoslovju, ki lahko zanese v patetiko in ceneno solzavost. “Obstaja veliko pesmi, ki so brez sramu do skrajnosti patetične. Taki sta na primer Jesen in I've always loved you. Samo iskreno čustvo jih rešuje banalnosti. Enostavno, na koncertih ali ko pišem, sem ves vročičen, in tu ni rešitve – je pač patetično. Zelo težko je tisto, kar vidiš in občutiš, prenesti ljudem tako, da ni videti banalno,” je o patetiki razpredal Milan Mladenović (Dečak iz vode).

Album EKV live 1986 je posnet na enem od petih razprodanih koncertov v zagrebški dvorani Kulušić, 2. novembra 1986, gre za živ zapis enega največjih rockovskih bendov v nekdanji skupni državi.

Ekatarina Velika je delovala kot koheziven spoj velikih talentov, kreativnosti in emocionalne samosvojosti. Beremo in poslušamo jo kot zgodbo o glasbi, besedilih, melodijah, čustvih in sporočilnosti v mejah najširše rockovske estetike z neizbrisnim pečatom v naši rockovski zgodovini.

“Rokenrol je moj način življenja … Moje pesmi – to sem jaz. Izraz mojih življenjskih dojemanj in stremljenj. Motive črpam iz surovosti realnega življenja, samo včasih spustim skozi kakšen stih, delček imaginarnih sanj. Takole, skozi meglo …” (Milan Mladenović v knjigi Dečak iz vode, L.O.M., Beograd 1997).

Varja Velikonja