Lali Puna

Prizemljeni sanjači

V dobi brezobzirnega hlastanja za materialnimi dobrinami je skoraj moralo priti do ravnotežja. Mnogi so že ob prelomu tisočletja napovedovali, da bodo v rocku – ali širše v kreativni pop glasbi, ki naj bi odsevala duha časa – začela prevladovati čustva in da bo ženska plat tovrstnega početja pridobila veljavo. Po vsem, kar se je zgodilo v svetu v zadnjih letih, ne morejo biti ravnodušna še tako nežna bitja. Nemški kvartet Lali Puna z Valerie Trebeljahr na čelu je izvrsten primer.

Zametki Lali Pune segajo v leto 1998, ko se razide ženska skupina L. B. Page. Valerie, tako ali tako tista, ki je gnala stvari naprej, se odloči sama nadaljevati začeto. Ob majhni pomoči multiinstrumentalista Markusa Acherja iz pop melodijam vse bolj naklonjenih Notwist in jazzovsko navdahnjenih Tied And Tickled Trio, nastanejo krhke pop vinjete, zabeležene na štirikanalni magnetofon in kasneje vtisnjene na prvi maksi singel Snooze. Ko Markus iz Tied And Tickled Tria pritegne še bobnarja Christoffa Bandnerja in se pridruži klaviaturist Florian Zimmer, se dokončno izoblikuje zasedba Lali Puna. Od vseh le Valerie ostaja povsem zapisana matični zasedbi, drugi so priključeni v prostem času. “V Lali Puna lahko počnem vse tisto, kar želim in zmorem,” po elektronski pošti odgovarja na vprašanje, če tudi ona razmišlja o solo ali stranskem projektu. “Zato jo imam za popolnoma mojo skupino. Ker vsi drugi delujejo še drugje, imam v Lali Puni jaz vedno zadnjo besedo, čeprav se večinoma popolnoma razumemo in strinjamo o zvoku skupine.”

Ta se je v teh nekaj letih krepko spremenil. Če bi med zgodnjimi vplivi lahko našteli Briana Ena in Aphexa Twina, se je predvsem na svežem albumu Faking The Books (Morr Music) vrnil t. i. indie zvok, ob katerem je Valerie zrasla. Prav v gladkem prehajanju med mestoma udarnim kitarskim zvokom in elektronskimi odmevi se Lali Puna pridružujejo vse širši združbi skupin podobne usmeritve. Ali se Valerie počuti kot del scene širših razsežnosti? “Res je, da obstaja ogromno skupin s pevko in kitarami … Zagotovo se čutimo po svoje povezani s Stereolab, saj so skupina, ki mi je zelo všeč. Mum so prav tako super. Ampak v resnici smo del t. i. “weilheimske scene”, kot jo radi poimenujejo novinarji. Zato ker vsi – Lali Puna, Ms. John Soda, Tied And Tickled Trio – prihajamo iz istega mesta blizu Munchena, iz Weilheima.”

Po tej izjavi se zdi, da je lokalno delovanje v Lali Puni pomembnejše od zavezanosti slogu. Po zadnjih sodelovanjih lahko sklepamo, da je lokalna povezanost kvečjemu praktične narave, medtem ko se člani Lali Pune drznejo preizkusiti v sferah daleč izven zemljepisnih in slogovnih meja. Markus Acher in Valerie Trebeljahr sta namreč lani prispevala besedilo in petje v pesmi Unseen Sights vse bolj cenjenega hiphoperja Brendona Patricka Whitneyja alias Aliasa iz kolektiva Anticon. “Šel sem na koncert Themselves in Aliasa v München, ker sem velik fan vse glasbe pri Anticon. Takrat sem se tudi spoznal z vsemi in obenem ugotovil, da na avtobusu vsi poslušajo Notwist! Bil sem presenečen in počaščen. Pozneje me je Brendon po elektronski pošti prosil, če bi lahko odpel eno pesem na njegovem sicer instrumentalnem albumu, in takoj sem pristal,” srečanje z druščino pri Anticonu pojasnjuje Markus. Pesem Unseen Sights bi lahko, zaradi dobršnega skladateljskega deleža Markusa in Valerie, Lali Puna posneli še enkrat in jo, na primer, objavili na albumu Faking The Books. Ker če je kaj pravice na svetu, bi ta pesem, sedaj ko jo je Alias objavil tudi na singlu, morala postati vsaj manjši alter hit. “Zato ker jo je večinoma napisal Brendon,” pojasnjuje skromni Markus. “On mi je tudi poslal osnutek pesmi, jaz sem zložil le melodijo za glas in dodal nekaj kitarskih tonov. Besedilo sva napisala z Valerie; precej boljša je za pisanje besedil, hitro najde pravo besedo. Torej to nikakor ni pesem Lali Pune, je izvirnik Aliasa.”

Srečanje militantnega hiphopa in neodvisnega popa redko zveni tako prepričljivo. Skladno in povsem naravno. Le da se je militantnost skrila med vrstice, hiphop ritmika pa se je preoblikovala do te mere, da se kar zlije z lepljivo melodijo. No, očitno ne bo ostalo le pri tem … “Pripravljamo skupno ploščo z Themselves, še eno krasno skupino pri Anticonu, in Lali Puna gremo na skupno turnejo z Aliasom. Radi imamo vse te ljudi, odprti so in ustvarjalni. Srečanje z njimi je vedno prisrčno in navdihujoče. Sanjamo o neke vrste velikem frikovskem kolektivu, razpostrtem po vsem svetu,” opisuje Markus načrte z Anticon. Ugibam naprej, da je tudi Faking The Books udarnejši album, bolj živ in neposreden, prav zaradi prekooceanske simpatije, ki se verjetno ne bi razvila brez podobnih pogledov na aktualne svetovne dogodke in podobne etike glasbenega ustvarjanja.

Valerie ima svoj odgovor glede slišne spremembe na albumu Faking The Books: “Plošča zveni bolj živo in močneje, ker smo pesmi tokrat želeli posneti tako, kakor zvenijo v živo. Kajti po prejšnji plošči smo precej nastopali, nastopamo pa zelo radi. Torej smo se odločili, da naj bo nova plošča bolj kitarsko usmerjena, pesmi bolj zaokrožene. Tudi glas igra drugačno, pomembnejšo vlogo. Z besedili smo se res obrnili v konkretno politično smer. Mogoče se res bolj zavedamo sveta, ampak besedila so se razvila predvsem zato, ker v pop glasbi nasploh primanjkuje podobne tematike.”

Prelet skozi besedila na novem albumu pokaže še na eno novost, namreč, izginila je nemška beseda, ki jo je Valerie na prejšnjih ploščah mešala s portugalščino, jezikom staršev. Ker sem še vedno mnenja, da se katerikoli pevec najlažje in predvsem najbolj iskreno izraža v maternem jeziku, je logični sklep usmeritve v globalni jezik pop kulture zgolj želja po širši razumljivosti in končno uveljavitvi. No, Valerie ima svojo razlago: “To me stalno sprašujejo. Stvar je v tem, da sta si jezika popolnoma različna. V nemškem jeziku bi lahko pisala kvečjemu povsem druge vrste besedil. Obstaja veliko izvajalcev, ki imajo nemška besedila in jih nadvse cenim, a sama ne bi mogla pisati takih besedil. Rada uporabljam abstraktne pojme, ki jih najdeš le v angleščini. Vsekakor nam ne gre zgolj za boljši odziv v svetu.”

Kar ostaja stalnica, je oblika. Kratki, jedrnati stavki, na videz nepovezani, so zgolj zbir vtisov. Kar kličejo, da vmesni prostor zapolni in poveže poslušalec sam. Večinoma za tak okvir zadošča že nekaj vrstic … “Stvar je v tem, da če imam občutek, da sem na kratko povedala tisto bistveno, potem ne želim tega razpredati samo zato, da bi bilo besedilo daljše,” nasprotuje uveljavljenim pop načelom Valerie. In nadaljuje: “Večina pesmi je osnovanih na zelo neposrednih sporočilih, a jih želim prenesti na splošno raven, in v tem smislu so besedila odprta za različne interpretacije.”

Po pisnih zagotovilih bi se Valerie in druščina v prihodnje radi oglasili tudi pri nas, ko so obredli praktično že vse v veliko Evropo pridružene države in še kakšno, ki to še ni. Kdor se 1. maja ni odpravil v Zagreb, na skupni koncert Aliasa in Lali Pune, mu še vedno ostane glasba s plošč. Markus tega ne želi neposredno primerjati, saj “je pistop dokaj različen. V studiu imaš ogromno možnosti, lahko procesiraš, režeš in prearanžiraš posnetke. Lahko izdeluješ vsako podrobnost, različne zvoke in tako naprej. V živo se lahko osredotočiš le na nekaj tega, pomembnejša postane energija, interakcija med glasbeniki, odzivaš se na odzive občinstva. Oboje je zelo zanimivo. Tudi poslušaš z drugimi ušesi. Drugače je, če poslušaš ploščo doma ali če greš na koncert. Kjer je spet vsakič drugače.”

Janez Golič