Kozmična Amerika

Velikocestni blues

“Ne bom šel sam po veliki cesti. Če ne bom peljal tebe, bom peljal kako drugo,” poje Tommy Johnson v pesmi Big Road Blues. Ta verz se pojavlja v številnih bluesovskih pesmih o blatnih, mračnih in dolgih cestah, toda izvedba Tommyja Johnsona je ena najmočnejših.

Petje Tommyja Johnsona je strastno z značilnimi preskoki v falzet. Ponavljajoča se ritmična kitarska fraza ponazarja odločno korakanje, kitarist Charlie McCoy pa ritem nadgrajuje s pretanjeno melodično spremljavo, ki sicer izhaja iz starejših podeželskih plesnih tradicij, vendar se spaja z Johnsonovim bluesom v popolno celoto. Družba Victor je ploščo s skladbo Big Road Blues izdala leta 1928. Na drugi strani je bil posnetek skladbe Cool Drink of Water Blues[i]. Ta je omamljajoča zaradi Johnsonovega falzeta in hipnotičnega ritma, ki anticipira rockovski slog šestdesetih let, in nič čudnega, da je po tej Johnsonovi skladbi segla tudi skupina The Gun Club, in to na začetku kariere.

Pogodba s hudičem

Tommy Johnson je pripovedoval, da je svojo glasbo dobil od hudiča: podobno kot njegov še slavnejši sopriimenjak Robert Johnson, s katerim pa nista bila v sorodu. Toda v resnici je okoli leta 1915 iz okolice Jacksona, kjer se je rodil, odšel v Delto in tam srečal začetnika deltskega bluesa Bena Mareeja in Charleyja Pattona ter prevzel njuno glasbo. Glasbeno se je izpopolnil okoli leta 1921, ko se je s starejšim bratom LeDellom za leto dni preselil v Drew in tam redno igral blues s Charleyjem Pattonom in pripadniki njegovega kroga. Postal je eden od najbolj cenjenih predstavnikov deltskega bluesa in bil prvi od bluesmanov Pattonovega kroga, ki je snemal plošče.

Prvi plošči Tommyja Johnsona sta bili dovolj uspešni, da so ga že avgusta istega leta, torej 1928, povabili na novo terensko snemanje v Memphisu. Tokrat je bil Tommy v studiu sam, a tudi pesmi Canned Heat Blues in Big Fat Mama Blues sta postali bluesovski klasiki, zlasti prva z avtobiografsko vsebino o zasvojenosti z alkoholom. Večina bluesovskih glasbenikov je bila znana po ljubezni do pijače, toda Tommy Johnson je spravljal v grozo celo pivske kolege, saj je goltal vse, kar ga je lahko omamilo – od čistila za čevlje do gorilnega špirita, ki ga opeva v tej pesmi.

Tommy Johnson je verjetno med prvimi v osrednjem Misisipiju začel igrati blues, za njim pa tudi njegovi bratje. LeDell in Clarence sta bila starejša od njega, Mager pa mlajši. Kmalu so jih začeli posnemati tudi drugi glasbeniki v tistih krajih in tako se je razvila bluesovska tradicija v Jacksonu. Eden Tommyjevih najtesnejših glasbenih sodelavcev je bil Ishman Bracey, podjeten možak, ki je s posredovanjem jacksonskega iskalca talentov W. C. Speira organiziral snemanja zase in za Johnsona. Tommy je tretjič in zadnjič snemal decembra leta 1929 za gramofonsko družbo Paramount.[ii]

Vendar tudi Tommy Johnson ni igral samo bluesa v pravem pomenu besede. Skladba I Wonder To Myself na primer ni blues, pač pa tako imenovani washboardski slog, kakršnega so igrali v mestih. Tommy Johnson je konec dvajsetih let, ko so nastali ti posnetki, živel v Jacksonu, tedaj zakotnem mestecu z manj kot 50.000 prebivalci, vendar prestolnici države Misisipi. Po pestrosti glasbene dejavnosti se Jackson nikoli ni mogel meriti z Memphisom, vendar so tudi tamkajšnji glasbeniki poleg klasičnega podeželskega bluesa igrali tudi bolj veselo in poskočnejšo glasbo in, kot pravijo, je tudi Tommy Johnson rad igral tovrstno glasbo. Znan je bil kot atraktiven izvajalec, saj je med nastopi igral kitaro za hrbtom, leže na tleh in izvajal različne druge vragolije. Posnetek pesmi Black Mare Blues je še bolj zanimiv. Johnson je posnel dve podobni različici. Tudi ta glasba je daleč od klasičnega podeželskega bluesa, za to sta poskrbela klarinetist Kid Ernest Michall in pianist Charley Taylor. Tommyjev brat Mager je pripovedoval, da je Tommy že po vrnitvi s prve poti po Delti pel pesem, ki se je začela z besedami: “Zapregel bom voz, osedlal bom sivo kobilo –našel bom svoje dekle nekje na tem svetu.” To je seveda uvod v znameniti Pony Blues, samo da ga Johnson poje na melodijo skladbe Maggie Campbell Blues in da klarinetist in pianist dodajata nekaj jazzovskega razpoloženja.

V objemu alkohola

Tommy Johnson na vseh drugih posnetkih nastopa sam in izvaja pravi podeželski blues. Zgodovinarji te posnetke večinoma odpravijo na hitro, češ da je bil Tommy Johnson zaradi pijače le še bleda senca glasbenika, ki je slabo leto in pol pred tem za družbo Victor posnel klasična dela bluesa. Toda v resnici je bil Johnson po mnenju Davida Evansa žrtev slabe kakovosti Paramountovih plošč. Če se prebijemo skozi zvočno kuliso šumov in prasketanja, moramo priznati, da je še vedno igral imeniten blues, to je na primer razbrati iz znanega bluesa iz Delte z naslovom Slidin’ Delta.

Plošče Tommyja Johnsona se očitno niso preveč dobro prodajale, saj Paramount ni izdal vseh posnetkov.[iii] Na zadnji izdani plošči Tommyja Johnsona sta posnetka Riding Horse in Alcohol and Jake Blues. Prva pesem je nova različica skladbe Maggie Campbell, pesem Alcohol and Jake Blues pa je prenovljena različica klasike Canned Heat, samo da Tommy poje počasneje in bolj otožno – kot da ne bi bil več tako trdno prepričan, da mu alkohol ne bo mogel do živega.

Tommy Johnson je po tem snemanju živel in se ukvarjal z glasbo še več kot četrt stoletja, vendar ni nikoli več snemal. Nastopal je na zabavah v Jacksonu in okolici, potoval pa je tudi po vsem Misisipiju, pogosto z Ishmanom Braceyjem in Rooseveltom Holtsom. Igral je dobesedno do smrti – umrl je namreč 1. novembra leta 1956 zaradi srčnega infarkta po nastopu na neki zabavi. Star je bil 60 let. Pokopali so ga v Crystal Springsu.

Čeprav njegova glasba ni več ustrezala spremenjenim estetskim merilom gramofonskih družb, je bil Tommy Johnson še vedno cenjen glasbenik in vzornik mlajšim glasbenikom v Misisipiju. Med tistimi, ki so uporabljali njegova besedila in glasbene motive, je bil tudi Chester Burnett, bolj znan kot Howlin’ Wolf. Leta 1956 je posnel priredbo pesmi Cool Drink of Water; dal ji je naslov I Asked For Water in jo neposnemljivo prestavil v slog električnega čikaškega bluesa. Howlin’ Wolf je po pripovedovanjih dobil prve lekcije bluesa od Charleyja Pattona. Tommyja Johnsona ni nikoli osebno srečal, pač pa je črpal iz tradicije, ki jo je v Delti zapustil ta slavni glasbenik.

Johnsonov vpliv danes

Da Johnsonov vpliv sega vse do današnjih časov, smo se lahko prepričali na koncertu mladega črnskega bluesmana Alvina Youngblooda Harta pred leti v Cankarjevem domu. Kot drugo pesem je namreč zaigral Johnsonov Cool Drink Of Water Blues.[iv] Blues ima značilnosti ljudske glasbe. Izvajalci prevzemajo tradicionalna besedila in glasbene vzorce, jih spreminjajo in prilagajajo svojemu okusu in spremenjenim razmeram. Pesmim, ki sestavljajo bluesovsko tradicijo, pravimo standardi. Big RoadBlues je eden od znamenitih bluesovskih standardov z dolgo in zanimivo zgodovino. Johnsonova pesem je bila za izvajalce zanimiva tako zaradi vsebine kot zaradi glasbe in oblike. Veliko cesto lahko razumemo kot prispodobo življenja in tedaj besedilo dobi simbolične razsežnosti. Melodija in ritmična podlaga sta izraziti in se poslušalcu vtisneta v spomin. Posebno draž daje notranji refren po prvi kitici, ki zveni zelo sodobno, v resnici pa je verjetno ostanek predbluesovske glasbe. Številne spirituale ali delovne pesmi so namreč izvajali kot dialog med pevcem in zborom. V običajni dialoški obliki bi vprašanje “Don't you hear me, mama?” pel zbor, podobno kot “Oh, Lord” v kakšnem spiritualu, tukaj pa Tommy Johnson poje refren sam sebi. Taka oblika je v bluesu redkost. Opustili so jo celo nekateri Johnsonovi posnemovalci, ker se jim je verjetno zdela staromodna in tuja strogi bluesovski kitici.

Večina velikih bluesovskih pevcev ima svojo temo ali značilno pesem, po kateri so znani. Big Road Blues je bila Johnsonova tema in njegovi sodobniki so ga upravičeno imeli za njenega avtorja, čeprav je uporabil prvine, ki so bile v ljudski tradiciji že prej znane. To se da sklepati iz tega, da se tako posamezne kitice kot glasbeni motivi pojavljajo tudi v pesmih drugih glasbenikov.

Vrstico “Ne bom šel sam po tej dolgi cesti ...” najdemo med drugim v zadnji kitici Pattonove pesmi Down The Dirt Road Blues. Pri tem ni pomembno, da je Patton to skladbo posnel pozneje kot Johnson svoj Big Road Blues, saj je bil Johnson Pattonov učenec. Pattonova melodija je drugačna od Johnsonove – gre za različico njegove pesmi Pony Blues –, torej moramo poiskati še glasbene predhodnike. Tudi tu je več vzornikov; zanimiva pa je podobnost z Broonzyjevo izvedbo pesmi Joe Turner Blues. Big Bill Broonzy je to pesem pogosto igral v petdesetih letih, ko je nehal snemati komercialne plošče bluesa za črnsko občinstvo in je začel igrati belim ljubiteljem folklore. Postal je nekakšna govoreča zgodovina bluesa in pripovedoval zgodbe, ki so se večinoma izkazale kot neresnične.

Ena od njih je bila zgodba o prvi bluesovski pesmi, ki je (oz. naj bi) nastala v prejšnjem stoletju in se je je Broonzy naučil od očeta. To je Joe Turner Blues. Zanimivo je, da je isto pesem razglašal za prvo bluesovsko pesem tudi znani črnski glasbenik, skladatelj in dirigent William Handy, ki mu pravijo “oče bluesa”, ker je napisal prvi komercialni blues. Joe Turner Blues vsebinsko nima prav nič skupnega s pesmijo Big Road Blues, Broonzyjeva ritmična podlaga pa je podobna.

Pesmi o cestah

Omeniti moramo še nekatere druge pesmi o cestah. Posnetek Down the Big Road Blues Mattie Delaney je zanimiv že zato, ker ga je posnela ena redkih pevk in kitaristk, ki so izvajale podeželski blues. O Delaneyjevi ni znanega nič drugega kot to, da je spomladi leta 1930 v Memphisu naredila dva posnetka za gramofonsko družbo Vocalion. Ker se je eden od njiju imenoval Tallahatchie River Blues (po reki, ki teče 15 milj od Drewa), sklepajo, da je poznala bluesovsko tradicijo, ki so jo tam razvili Charlie Patton in njegovi prijatelji. Tudi njena kitarska spremljava nekoliko spominja na Johnsonovo.

Skladba Dark Road Blues je predlogi veliko bolj podobna. Willie “Poor Boy” Lofton jo je izdal leta 1935 pri družbi Bluebird. Willie Lofton je bil brivec v Jacksonu, bil pa je tudi nadarjen glasbenik in je pogosto igral s Tommyjem Johnsonom, torej se je pesmi naučil od njega osebno. Leta 1934 se je preselil v Chicago, tam delal kot glasbenik in dvakrat snemal, prvič za založbo Decca, drugič pa za Bluebird. Vendar ni bil preveč uspešen, zato se je leta 1942 vrnil v Jackson in tam živel do smrti leta 1962. Lofton se glasbeno dokaj verno drži Johnsonove različice, le da jo izvaja hitreje. V besedilu je poleg prve kitice pesmi Big Road Blues uporabil tudi prvo kitico Johnsonovega bluesa o Maggie Campbell, pa še eno kitico iz pesmi Big Road Blues in še nekaj kitic, ki jih je pobral od kdo ve kod. Tretja kitica izvira iz skladbe Stop And Listen Blues. To je bila daleč najpomembnejša in najvplivnejša bluesovska pesem, izpeljana iz Johnsonovega bluesa. Skupina Mississippi Sheiks jo je posnela na prvem snemanju februarja leta 1930. Misisipijska šejka sta bila Walter Vinson, ki je pel in igral kitaro, in Lonnie Chatmon, ki ga je spremljal z violino. Pripadala sta krogu družine Chatmon, ki izhaja s podeželja zahodno od Jacksona, vendar je v dvajsetih letih delovala v tem mestu. Pesem je napisal Walter Vinson; na Johnsonovo melodijo je napisal novo besedilo, v katerem opisuje žalost ob smrti svojega dekleta. Vendar tudi to besedilo ni izvirno, saj vsebuje tradicionalne kitice.

Šejka sta priznala svoj dolg Johnsonu in mu plačala 50 dolarjev za avtorske pravice. Njuna glasba združuje blues s starejšimi podeželskimi slogi, katerih del je tudi Lonniejeva violina.

Plošča Stop and Listen Blues je bila velika uspešnica, večja kot Johnsonov blues o veliki cesti, za nameček pa je prinesla v bluesovsko tradicijo nove vsebine. Za nadaljnji razvoj je pomembna predvsem druga kitica, ki se začne: “Crying, smokestack black, baby; the bells, it shine like gold.” Tudi to besedilo izhaja iz ljudske tradicije. Charley Patton ga je uporabil v pesmi Moon Going Down. Patton je očitno poznal glasbo Misisipijskih šejkov, saj je kmalu po izidu plošče Sitting On Top Of The World posnel svojo različico pod naslovom Some Summer Day, in prav mogoče je tudi Moon Going Down naredil po skladbi Stop and Listen Blues. O odmevnosti pesmi Stop and Listen Blues priča tudi to, da je prav kmalu posnel svojo različico eden komercialno najuspešnejših pevcev bluesa Tampa Red; pesem v podeželskem slogu je priredil mestnemu okolju. Podobno je predvsem besedilo, medtem ko je melodija precej drugačna. Tampa Red je Johnsonovo kitarsko melodijo prevzel za pevsko linijo, spremljevalna kitarska in klavirska melodija pa sta klišejska glasba urbanega sloga, kakršno je Tampa Red tako rad snemal.

Še o glasbenikih iz kroga Tommyja Johnsona

Vrnimo se h glasbenikom, ki so ostali bliže šejkom in Tommyju Johnsonu. Najzanimivejši je Howlin' Wolf. Iz vrstice “smokestack lightning” je naredil svojo témo. Marsikje lahko beremo, da je pesem prevzel od Charleyja Pattona, toda vsebinske podobnosti kažejo, da je poznal pesem Stop and Listen Blues. Sicer pa je tudi sam večkrat dejal, da zelo ceni glasbo šejkov. Tommyja Johnsona verjetno ni poznal osebno, pač pa je poznal tradicijo, ki jo je ta razširil na območju Drew, kjer se je Howlin' Wolf rodil. V pesem je vključil tudi različico kitarske melodije iz Johnsonove klasike Cool Drink of Water Blues. Vrstico “smokestack lightning” je prvič uporabil že v pesmi Crying at Daybreak, ki jo je izdal leta 1951 pri družbi RPM. Vpliv Tommyja Johnsona je – neposredno ali posredno – segel zelo daleč. Zanimiv je posnetek pesmi Dark Road; to je leta 1952 v podobnem slogu kot Howlin' Wolf posnel Floyd Jones. Jones je bil rojen v Arkansasu; na začetku kariere v tridesetih letih se je veliko potepal po Misisipiju in tam spoznal Tommyja Johnsona in Howlina Wolfa. V pesmi je združil posamezne vrstice in kitarske fraze pesmi Big Road Blues in Cool Drink of Water Blues. Če boste kdaj odkrivali čare te glasbe, pa vam priporočamo v poslušanje še posnetek skladbe Smokes Like Lightnin' znamenitega Teksačana Lightnina Hopkinsa. Gre namreč za različico pesmi Stop and Listen Blues,in sicer je Hopkins to pesem prvič posnel že leta 1947 kot Coolin' Board Blues, vendar poznavalci bluesa ponavadi navajajo lažje dosegljivo različico, posneto leta 1962 za družbo Bluesville. Zanimivo je primerjati slogovno razliko s Floydom Jonesom. Njegov posnetek je značilni urbani blues z začetka petdesetih let – ansambel sestavljajo dve električni kitari, klavir (igra ga Sunnyland Slim) in bobni –, medtem ko je Hopkinsov posnetek blues, kakršnega so izdajali na začetku šestdesetih let za belske ljubitelje ameriškega folka.

Tommyja odkrijejo mladi beli glasbeniki

V šestdesetih letih so Tommyja Johnsona odkrili tudi mladi beli glasbeniki, ki so začeli iz bluesa ustvarjati rock. Med njimi sta bila Bob Hite in Al Wilson, ki sta si od njega sposodila ime ansambla – Canned Heat. Seveda sta pogosto posegala tudi po njegovi glasbi in besedilih. Tako so fantje posneli tudi različico pesmi Big Road Blues, jo preoblikovali v rock in jo predstavili kot svoje lastno delo. Leta 1981, ko, roko na srce, blues ni bil ravno v modi, pa je skupina The Gun Club na albumu Fire Of Love izdala Johnsonovo skladbo Cool Drink Of Water in z njo dokazala, da lahko blues tudi prestopi svoje estetske in s tradicijo postavljene meje, a ostaja aktualen. Drugače rečeno: ni vam treba biti virtuoz, da bi lahko igrali blues. Prav Jeffrey Lee Pierce iz skupine The Gun Club je to lepo pokazal.

Jane Weber

(po zapiskih Lojzeta Javornika in Davida Evansa)

1 Omeniti gre še dva posnetka s prvega Johnsonovega snemanja za družbo Victor februarja 1928 v Memphisu. Oba sta različici znanih tém iz Misisipijeve Delte. Bye Bye Blues je priredba znamenitega Pony Bluesa; Maggie Campbell Blues pa je posvečen pevčevi prvi ženi Maggie Bidwell. Tudi na teh posnetkih Johnsona spremlja Charlie McCoy, kitarist, ki tedaj še ni imel osemnajst let, a je bil v Jacksonu že uveljavljen kot odličen spremljevalni glasbenik.

2 Prvi posnetek s tega snemanja ima naslov I Wonder To Myself. Žal je kakovost posnetka slaba – to je značilnost plošč, ki jih je izdajala ta mala gramofonska družba.

3 Ena od neizdanih pesmi, ki je vredna vaše pozornosti, ima na Documentovikompilaciji naslov Morning Prayer Blues, na Yazoojevi kompilaciji Friends of Charlie Patton pa ima isti posnetek naslov Button Up Shoes.

4Alvin Youngblood Hart, mladi ameriški bluesman, je med drugim v Ljubljani zaigral tudi pesem Stop and Listen Blues in povedal, da je Walter Vinson eden od njegovih vzornikov. “Bil sem presenečen,” je po koncertu povedal Lojze Javornik in nadaljeval, “Poznavalci bluesa namreč trdijo, da so se črnski glasbeniki odvrnili od te glasbe in se povsem preusmerili v nove sloge od soula do rapa, medtem ko so blues prepustili belim glasbenikom – Johnu Hammondu, Ericu Claptonu in drugim. Hart je povedal, da nima živih učiteljev, ampak se bluesa uči s plošč, toda mogoče je njegovo delo znamenje, da se bodo črnski glasbeniki spet vrnili k začetkom, tako kot so se v petdesetih letih, ko so Muddy Waters, Howlin' Wolf, John Lee Hooker in drugi ustvarili električni urbani blues. Osebno si to želim, saj bo Hart sicer ostal izjema na poti postopnega izumiranja te glasbene zvrsti. Sicer pa to ni pomembno. Alvin Youngblood Hart je Stop and Listen Blues zaigral dobro in zvesto po predlogi.” Prav Lojzetovi prevodi in komentarji so mi bili v veliko pomoč pri tem pisanju.