Vrednote in cenzura rocka nekdanje Jugoslavije

Igra rokenrol cela Jugoslavija

Jugoslovanski rock je bil ves čas obstoja deležen hudih obtožb. Njegove vrednote so bile velikokrat postavljene pod vprašaj in izpostavljene kot problem. In to ne toliko kot estetske ali moralne vrednote, ampak kot politične vrednote.

Glasba je neverjetno vplivna na vseh področjih našega življenja, čeprav se tega pogosto ne zavedamo. Še več – pogosto je celo sredstvo manipulacije z neko vsebino: ljudi npr. dlje zadržuje v nakupovalnem centru, določa vsebinsko nit filmski situaciji, je borbeno pročelje vojske v napadu, čustveni simulator v puberteti itd. Družba se tega največkrat ne zaveda – njena sporočilnost se zdi že samoumevna, zato ima lahko moč, da deluje (predvsem) podzavestno. Glasbi prepogosto dodeljujemo premajhno družbeno vlogo in je ne vključujemo med medije, kaj šele pomembne medije.

Zavedajoč se njene vplivnosti, sem se odločila globlje raziskati besedila kot način komuniciranja (vrednot), ki je svojevrstno javno mnenje: neposredno, iskreno in zaradi samosvojih pravil umetniške svobode veliko bolj dojemljivo za besedne preobrazbe kot katerikoli klasični medij; glasba in njena besedila tenkočutnemu poslušalcu povesta veliko več o posameznih priokusih nekega obdobja družbe kot drugi mediji, nad katerimi vedno drži roko neke vrste cenzura. Ne trdim, da besedila glasbenih ustvarjalcev niso podvržena cenzuri, vendar se ji lahko vsaj izognejo s subtilnostjo sporočanja. Glasba je tako muzikološko, sociološko ter z vidika besedil nesporen “medij” za trende in lastnosti konkretnega obdobja. Če je bila glasba v obdobju rokokoja kičasta in sladka, je bila zato v prevratniških obdobjih revolucij industrijske dobe realna, brutalna, agresivna in prevratniška. Ravno taka so bila njena besedila. Tako npr. punk deluje v času streznitve, negotovosti, krize, brezposelnosti, zato je njegov videz zastrašujoč, odbojnost načrtna; kaže se sicer kot deviacija – vendar je s poulično retoriko, konceptom groze, krinko hladnosti in rušenjem tabujev produkt konkretnih družbenih odnosov. Ravno taka pa so bila tudi njegova besedila.

Nekdanja jugorockovska scena

Osredotočila se bom na jugorockovsko glasbo, ker menim, da je v svetovnem merilu rocka med najboljšimi. Zaradi barvitosti ritmov, živahnega mešanja stilov s pridihom etna, temperamentne mentalitete inovativnih, kontradiktornih, strastnih in poetičnih tekstopiscev. Nenazadnje se mi zdi zanimivo tudi specifično ogrodje komunističnega režima, ki ni bilo nič kaj prijazno svobodi izražanja drugačnega mnenja, ki je brstelo v ljudeh, posebej mladih, ki so iskali svoje poti v zvrsti glasbe, ki je vzklila ravno iz libida in upora – rocku. “Ex jugorock” je še danes predmet nenehnih glasbenih priredb – pogostokrat ne ravno v ponos jugonostalgičnim rokerjem. Obdobje jugorockovske scene, ki nam bo pokazalo obraz, je druga polovica osemdesetih let, ki je z vidika besedil najbolj zanimivo in plodno obdobje. Jugorock se je v svojem razvoju namreč odpiral iz smeri, ki je krenila od instrumentalnih zasedb šestdesetih let, ki so skladale in preigravale z zahoda uvožen rokenrol, in se obrnila proti dajanju vse večje teže besedilom v eni naslednjih faz rokenrola v sedemdesetih in osemdesetih letih. Večji poudarek na besedilih v tem obdobju ima več vzrokov. Prvič, politika: ravno v času, ko je politična situacija v Jugoslaviji neznosna in napetost ljudi vse večja, izbijeta na plan politično angažirana punk in novi val. Drugič, naklonjenost kapitalističnega kolesja: rock takrat doživlja vrhunce v pisanju besedil, kapitalistična igra pa mu postavlja vse več kriterijev. Sodeč po odgovorih v intervjuju, ki sem ga izvedla s pevcem hrvaško–bošnjaške zasedbe Zabranjeno pušenje, ostankom ene takrat najbolj provokativnih skupin, pa je moč sklepati tudi, da je bila kreativnost piscev besedil ravno zato še bolj na udaru: med drugim niso smeli neposredno kritizirati politične strukture in ideologije. Jasno je, da je imel punk direkten namen kritiziranja družbe in politike, vprašanje pa je, o čem so takrat peli najbolj prodajani izvajalci popularne glasbe – tisti, ki so bili zato tudi najbolj pod pogledom javnosti in oblasti. Ali so peli še naprej o ljubezni ali so si upali postati družbnokritični, kljub temu da so bili del glasbene industrije? Ali so tvegali priljubljenost publike? Kaj nam pravzaprav komunicirajo njihova besedila in kako daleč so šli v neposrednosti sporočanja?

Cenzura v komunizmu SFRJ

Rokenrolu je oblast pustila živeti bolj kot drugim oblikam umetnosti, saj je bil dober za imidž države, povzročal je vtis demokracije v državi, ali kot je rekel Janjatović v intervjuju, bil je “lažni bedž demokracije na sivem partijskem sakoju”.

Vidi šta mi je uradio od pesme mama.

Vidi šta mi je uradio od pesme on.

Promenio je, okrenuo je,

napravio neki gadan spoj

Vidi šta mi je uradio od pesme on.

(Bajaga, Vidi šta sam ti uradio od pesme mama; album Sa druge strane jastuka, 1985)

Socializem in komunizem kot ideološka temelja SFRJ sta nosila s seboj moralne vrednote socialističnega samoupravljanja: združeno delo, bratstvo in enotnost, socialistični internacionalizem, solidarnost, patriotizem in vzajemnost. Človek kot najvišja vrednota naj bi bil delaven, enakopraven, odgovoren, človečen, pošten, discipliniran, hraber, pravičen, prijateljski in svoboden. Vendar pa je bila svoboda le del teoretičnega načrta in je kmalu in vse pogosteje zadela v zid svobode neke druge entitete: Partije. Tu se je svoboda posameznika končala. Znano je, da je ena od osnovnih potez komunizma pregon drugače mislečih. Državna cenzura je imela zato takrat veliko močnejšo vlogo kot danes in je skrbela za ohranjanje vzpostavljenega ideološko-političnega sistema, v katerem je “oblast totalitarna, kar pomeni, da izvaja pritisk na državljana povsod. Partijski zaupniki in skriti vohljači so nadzirali ljudi na delovnih mestih, strokovnih srečanjih, zabavnih prireditvah, uredništvih, šolah, vojaških enotah, marsikje celo v družinah. Na sodišča so romali pisci, ki so v neobjavljenih člankih, predloženih urednikom, rekli besedo preveč.” (Pečjak, 1990: 82) Tajna služba Jugoslavije je šla tudi tako daleč, da so bili na spisku Udbe “praktično vsi hrvaški književniki”. (Pečjak, 1990: 83). Po mnenju Vida Pečjaka so umetniki ena od treh skupin, ki so prevzemale vodstvo upora, zato ni nič čudnega, da je bila npr. v Sloveniji zaprta četrtina slovenskih književnikov. Poleg prej omenjenega 133. člena Kazenskega zakona SFRJ je bil zgovoren tudi 157. člen, ki je govoril o žalitvi SFRJ: “Kdor sramoti socialistično federativno republiko Jugoslavijo, njeno zastavo, grb ali himno, njene najvišje organe ali njihove predstavnike, oborožene sile ali vrhovnega poveljnika, se kaznuje z zaporom od 3 mesecev do 3 let.” (Kazenski zakon SFRJ, 1976) Kot lahko vidimo, zakon ne specificira načinov, ki bi konkretizirali in opredelili udejanjanje žaljenja SFRJ – to je seveda puščalo odprt prostor za zlorabo in manevriranje z zakonom. Meja med privatnim in javnim je bila skorajda zlita: zasebno dejanje, ki se je odmikalo od predstave “rdeče garniture”, je kmalu postalo žaljenje socialističnih čustev. Ker so bile predstave o žaljenju stvar interpretacije, cenzuro težko ukleščimo v kalup vzrokov in posledic: različni funkcionarji so zaradi raznovrstnih vzrokov cenzurirali in kaznovali, kogar se jim je zdelo potrebno kaznovati.

Vendar pa je Tito v primerjavi z drugimi komunističnimi voditelji sodil po avtoritativnosti nekam na sredino lestvice, zato je bila Jugoslavija v komunizmu relativno svobodna v primerjavi Rusijo ali Romunijo, to potrjujejo takrat dejavni glasbeniki in novinarji: “Specifičen položaj Jugoslavije takrat je omogočal veliko boljše prepuščanje “zahodnih novosti” kot v drugih državah, zastrupljenih s komunizmom.” (Žikić, 1999: 26) “Vsak establišment poizkuša kontrolirati vse mogoče, neumno bi bilo govoriti, da tu ni bilo tako. Vendar vseeno mislim, da je bilo do tiste mere, ki ni omejevala kreativnost. Establišment v tistem času ni bil tako drastičen, v smislu, da če nisi bil neposredno in odprto politično angažiran, si lahko imel veliko svobodo ustvarjanja. Nisi mogel iti na Terazije in se dreti “Dol vlada!”, vendar si lahko počel skoraj vse drugo, imel si celo tudi materialne stimulanse. Spominjam se, ko je imel Tito tisti slavni govor v Splitu proti abstraktni umetnosti, abstraktna umetnost zato ni doživela prepovedi.” (Ristić v Žikić, 1999: 79)

Glasbena cenzura in položaj rokenrola

Politika in glasba sta bili nedvomno povezani v tesno simbiozo. Politika je poskušala držati povodce v svojih rokah s cenzuro, ki je bila najbolj očitna na začetku rokenrola, v šestdesetih letih, ko so: “mladinski aktivisti šli po ulici, in kogar so videli z malo daljšimi lasmi, so ga na silo postrigli; kdor je imel strašno ozke hlače na zvonec, jih je moral pod prisilo sleči ... Torej je bila sumljiva kakršnakoli manifestacija zahodne kulture.” (Petar Janjatović v intervjuju) V sedemdesetih letih se je cenzura osredotočila bolj na prisotnost političnih asociacij, pa tudi asociacij na takrat nemoralne vsebine: spolnost, mamila, homoseksualnost itd. Kako pa je bilo s cenzuro v osemdesetih letih? Moja teza je bila, da bo cenzura, v strahu političnih funkcionarjev, da ne izgubijo “igre”, vse bolj rasla in bo ambicija “zadržati Jugoslavijo živo” pred seboj uničevala vse kali, ki bi lahko nekoč vzklike v nekaj sistemu neprijaznega. Vendar pa ni bilo tako. Titova cenzura že v osnovi primerjanja z drugimi komunističnimi državami ni bila pretirana, medtem ko so v Romuniji proslavili padec predsednika Ceausesca z rockovskim koncertom, saj se je bilo ukvarjati z rockom za Ceausesca praktično nemogoče, prvič zato, ker je bilo za nakup električne kitare treba odšteti sedemnajst mesečnih plač, bolj pa zato, ker so oblasti na rokenrol gledale kot na prevratniško dejavnost. Cenzura pa je po Titovi smrti že naglo padala. Titova smrt je prinesla razpad države in nove svobode: republiški funkcionarji niso videli dlje od boja za oblast in niso imeli časa, energije ali razumevanja za vrsto novih glasbenih pojavov v Jugoslaviji. Razmahnila sta se punk in novi val. Sovjetska zveza je razpadala skupaj z drugimi komunističnimi državami in pritisk na politično jugoslovansko garnituro je bil še večji. Zato niso imeli časa “menjavati cenzorskih varovalk”. Vendar pa je cenzura vseeno delovala dovolj, da v javnost niso prišli po legalni poti direktni ali asociativno protidržavni elementi, vsaj na začetku ne. Kako?

1, 2, 3, kdo lovi?

Zanimivo in ključno je dejstvo, da uradno cenzure v Jugoslaviji sploh ni bilo! Pod drugim imenom so jo zastopale komisije za šund na Republiških ministrstvih za kulturo, ki so na eleganten način izločevale elemente, ki so se jim zdeli “kič”, kot so ga same prefinjeno poimenovale. Če so posumili o politični zavzetosti teksta, so ta ministrstva podala zahtevo za “strokovno analizo”, ki je velikokrat romala tudi na zasedanje komisije Predsedstva Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije za informativno in propagandno delovanje. Na mojo žalost in presenečenje so takšne obravnave in prepovedi podpirale in celo vzpodbujale tudi Zveze socialistične mladine Jugoslavije, v nekaterih primerih so se jim pridružile užaljene Zveze borcev. Prijave na sodišče je lahko izvedel tudi kakšen lokalni čuvaj miru v imenu “verbalnega žaljenja patriotsko socialističnih občutkov občanov”. Cenzure formalno ni bilo, v resnici in nenapovedano pa je bila povsod: “Resnici na ljubo je bila ena od težav dejstvo, da je ta roka, čvrsto stiskajoč partijsko knjižico, napadala iz zaledja in nenadno. Ko so jo opazili, je bilo že prepozno.” (Žikić, 1999: 16)

Ne glede na uradne infrastrukture je bil najmočnejši in najbolj ključen dejavnik uredniška samocenzura. V medijske in založniške hiše so bili namreč postavljeni ljudje iz državne varnosti, ki so prikrito nadzorovali dogajanje in poskušali najti zrno suma, na katerem bi si zgradili kariero. Za takšen nadzor pa so bili neizobraženi: “Nedopustljivo velik del televizijskih urednikov in mladinskih funkcionarjev je bil nagnjen k temu, da govori v imenu “rock generacije” in se uvršča vanjo, še posebej v obdobjih, ko je bilo “kul”, vendar jih je le malo vedelo ali vsaj slutilo, za kaj gre.” (Žikić, 1999: 65)

Teh ljudi so se uredniki bali in so po svojem občutku kar sami cenzurirali svoje glasbene skupine – nekateri bolj, drugi manj.

Kaj so cenzurirali?

Samocenzura je delovala na vseh stopnjah nastajanja končnega izdelka. Pod vprašaj so postavljali ovitek albuma (zaradi vulgarnosti npr. niso objavili prvotnega ovitka albuma skupine Bijelo Dugme), njegov naslov, največkrat pa sama besedila, kjer so ponavadi nastajale težave. Nastale so lahko že pri naslovu pesmi (tako so npr. zamenjali naslov ene od najbolj znanih pesmi Prljavega kazališta “Mi pijemo” v “Mi plešemo”, Riblji Čorbi pa spremenili “Još jedan usran dan” v “Još jedan šugav dan”), pri posameznih delih pesmi ali pa so prepovedali objavo kar celotnega besedila (npr. Snage opozicije Riblje Čorbe).

Prag problematičnosti so določali uredniki, ki so bili velikokrat brez ustrezne izobrazbe in so kar sami sporno nadomestili s svojimi kriteriji sprejemljivega. Tako je npr. Jugoton zamenjal naslov albuma skupine Bijelo Dugme iz “Hoću, bar jednom da budem blesav” v “Eto, baš hoću!”, ovitek za omenjeni sporni album pa je naredil kar Jugotonov hišni oblikovalec. Od njih je bilo odvisno, koliko bodo liberalni do tiska plošč, glasbena skupina pa se je lahko odločila za založniško hišo, ki je imela milejše kriterije (tako je šla npr. Riblja čorba od Jugotona k PGP RTB).

Primerov cenzuriranja besedil v Jugoslaviji je bilo ogromno, založbam pa cenzuriranja niti ni bilo treba argumentirati: pesem Plavega orkestra Bolje biti pijan nego star se jim je enostavno zdela “najbolj žaljiva pesem, kadarkoli napisana”. Velikokrat pa so bili argumenti prav smešni: srbskega izvajalca Bajago so obtožili, da se drogira in zavaja mladino k mamilom zato, ker je na enem od koncertov nosil “rasta” majico. Prav tako so bile vsakršne razlage osvobojene komisije za šund, ki so debi album Lačnega Franza Ikebana označile za šund in prepovedale, skupine Prljavo kazalište pa zaradi pesmi, ki je (po njihovem mnenju) obravnavala homoseksualnost, niso oprostile plačila davka za ploščo. Ne le, da so uredniki brisali in spreminjali besede, stavke ali kar cele pesmi, podobe albumov in njihova imena – komisije so izvajale cenzuro tudi na širšem ekonomskem polju: določile so višjo prodajno ceno in LP-plošče niso oprostile davka.

Kazen mora biti vzgojna!

Poleg skrčenega ali spremenjenega materiala za album je lahko kaznovane skupine doletelo tudi blažje kazensko “šibanje”: skupina je morala pripisati k pesmi komentar, da ta ne govori o prepovedani stvari, nekateri izvajalci so morali pred koncerti napisati obrazložitve tekstov in podpisati, da jih bodo izvajali na lastno odgovornost. Na radijskih postajah je bil lahko njihov album uvrščen v spiske prepovedanih pesmi in njihov album opremljen z “navodili za uporabo”, radijska postaja pa jim je lahko poljubno onemogočala predvajanje radijskih oglasov za turnejo ali koncert. Če so zaposleni prekršili pravila predvajanja, so bili lahko suspendirani za določen čas. Posledice so bile lahko za glasbeno skupino usodne. Morda je bralcu najbolj znan primer izjave pevca “prvega” Zabranjenog pušenja, Neleta Karajlića, na enem od prekinjenih koncertov: “Crko´ maršal! Mislim na pojačalo.” Mislil je na ojačevalec, ne maršala Tita – a na skupino se je sprožil pregon, nadaljnji koncerti so bili odpovedani.

Nekaj let jih ni bilo ne v radijskih ne v televizijskih programih, skupina pa je morala na vrsto informativnih zagovorov. (Iz intervjuja s sedanjim pevcem hrvaško–bošnjaške skupine Zabranjeno pušenje Davorjem Sučićem, takrat basistom.) Glasbene skupine so imele tudi možnost sodelovanja z oblastmi v smislu prepevanja hvalnic sistemu in Titu, to jim je prineslo ure snemanja v težko dostopnih snemalnih studiih in dogovorjen prostor na radiu. Vsako raziskovanje se nujno srečuje z analizo besedil – v najpreprostejšem smislu je vsako branje ali poslušanje hkrati tudi analiza nekega teksta, diskurza. Na tej točki pa ni odveč omeniti tudi to, da so na našo žalost primeri analize glasbenih besedil redki biser, ukvarjanje z glasbo se omeji le na muzikološko preučevanje arhitekture glasbe, iskati dosedanje raziskave glasbenih besedil na področju Jugoslavije pa je, kot bi iskali iglo v senu. Že analiza besedil kot metoda je bila nasploh zapostavljena in je ostala v Jugoslaviji brez odmeva. Zato sem sama raziskala več kot 400 besedil takrat desetih najbolj prodajanih rockovskih izvajalcev (Riblja Čorba, Zabranjeno pušenje, Parni valjak, Prljavo kazalište, Plavi orkestar, Bijelo Dugme, Lačni Franz, Bajaga i Instruktori, Azra ter Đorđe Balašević). Obdobje, o katerem pišem, umešča jugorock v asimilirano kulturo, zato pojem popularnega opredeljuje rock v smislu všečnega, zato komercialnega. Vsekakor je naš vzorec preučevanja sestavljen iz desetih najbolj prodajanih in poslušanih avtorjev v Jugoslaviji. A to ne pomeni, da razumem jugorockovske kreacije kot brezglavo posledico kapitalističnega monstruma. Njegova ekspanzija v Jugoslaviji nikoli ni šla tako daleč, da bi se njegova “duša” izgubljala v tehnični popolnosti kot smislu in namenu. Ravno nasprotno. Nedvomno pa je jugorock tudi v dometu političnega – rock kot oster izraz svobodne individualne oblike izražanja je političen že sam po sebi. V Jugoslaviji pa njegova retorika prav gotovo toliko bolj trči v retoriko komunističnega sistema.

Pod lupo: več kot 19,4% političnih pesmi!

O čem je torej pel jugoslovanski rokenrol? Kot bi bralcu najbrž veleval “common sense”, je bila v tem času večina (80,6 %) pesmi ljubezenskih. Kar pa nas lahko preseneti, je nekaj več kot 19,4 % direktno političnih pesmi! Na prvi pogled je sicer odstotek politično zavzetih pesmi morda majhen v primerjavi s prevladujočimi ljubezenskimi in razpoloženjskimi pesmimi. Vendar pa, če ga primerjamo z odstotkom takšnih pesmi pred tem obdobjem ali po njem, ugotovimo, da danes komaj kakšna popularna glasbena skupina še prepeva, denimo, protikapitalistične ali politične pesmi nasploh. Upali bi si celo trditi, da je morda le kakšen promil celotnega glasbenega repertoarja takšnega. Trenutno v Sloveniji v tem smislu npr. deluje duet Slon in sadež, več tega je v Srbiji, kjer so politične razmere še vedno nezadovoljive (Balašević je npr. tudi po vojni nadaljeval s politično angažiranostjo – njegovi koncerti so postali prava javna čistilnica, jasno je podpiral mladinsko gibanje Otpor (pesem “živeti slobodno”), napadal Američane (“Dok gori nebo nad Novim Sadom”), lastne voditelje (“Legenda o Gedi Gluperdi”). Jugoslovanski rock je bil ves čas obstoja deležen hudih obtožb.

Vrednote jugorocka so bile velikokrat postavljene pod vprašaj in izpostavljene kot problem. In to ne toliko kot estetske ali moralne vrednote, ampak kot politične vrednote. Poglejmo, zakaj: Vsako politično besedilo je bilo v celoti posvečeno izključno politični kategoriji. Besedila so politični sistem obravnavala neposredno – zelo malo je besedil, ki bi se skrivala za metaforami. Bralca in oblast so nagovarjala brez sence dvoma, da gre za politično kritiko. Velikokrat do te mere, da so uporabljala za izražanje gneva psovke. Razen dveh besedil, ki pripadata skupini Bijelo Dugme, so vsa druga besedila zelo negativno naravnana do političnega sistema. Kritika v besedilih se osredotoči predvsem na teh pet lastnosti političnega sistema (naštete po vrsti od najbolj do najmanj zastopane): politične razmere v državi, odnos oblasti do državljanov, vprašanje svobode in cenzure, družbenoekonomske razmere v državi in odnosi med jugoslovanskimi narodi. Politične razmere v državi pesmi obravnavajo s kritiko, uporom in zaskrbljenostjo. Izražajo tale opažanja in dogajanja v državi: paranoičen strah oblasti pred potencialnimi opozicijami; bolestno varovanje obstoječih institucij; prevelika vloga in dejavnost inšpekcije; škodljiv trend vse večje centralizacije države; usodno sodelovanje vojske in policije in njuna prevelika vloga; zavajanje ljudi; prevelik poudarek na formalni vlogi ustav in zakonov in stroge sankcije za prekrške; pisanje zakonov za zaščito lastnega hrbta in oblastniki kot nikoli kaznovana zaščitena vrsta; nefunkcionalnost civilne zaščite; obsojanje komunistične partije zaradi manipulacij in nepripravljenosti na konkretno delovanje ter nesposobnosti empatije; njena korumpiranost, birokratiziranost in nepoštenost; grob prepad med ustavno teorijo in vsakodnevno prakso; nepravična finančna porazdelitev; prehitro menjavanje funkcionarjev in njihovo samovoljno odstavljanje; potreba po kom pametnem na oblasti, samozadostnost vojske in njeni obredi za dokazovanje lastne moči; okostenelost in nepripravljenost na spremembe; prevlada “forme nad vsebino” itd.

Nekaj primerov verzov: Vojska vrši obrede / U čast svoje pobede / Troše naše zarade / Da naprave parade/ Napisali ustave / Da mozak zaustave / Napisali zakone / Da se bolje zaklone / šta će mi parče hartije / Gde piše da sam član mafije / Pa makar jebao čvorka / makar mi sledila čorka / Neču da budem član mafije / Ja bi sve mafijske drugove / Pravo u fabričke krugove / Da malo osete strugove / Ili na njivu za plugove / Neču da budem član mafije (mafija je tu prispodoba za komunistično partijo). Nadalje: Vesela koalicija / Vojska i policija. Ali pa: Naš soliter je veselo zdanje, talasa masa, ljulja ga stalno / Sad je doveden u prizemno stanje, al zamišljen je samo monumentalno / Takvog nema na svetu okruglom: fasada drži, a temelji klize.

Odnos oblasti do državljanov: neprimerno obnašanje oblasti leti predvsem na dušenje demonstracij, racije in politične čistke; pretvarjanje in sprenevedanje; izkoriščanje in izigravanje ljudi za lastno korist; načrtno zaviranje intelektualnega razvoja in prisiljevanje poveličevanja državnih simbolov; nepravičnost podeljevanja kazni in nagrad in trošenje denarja državljanov za nepotrebne protokole; preveliko vmešavanje v vrednotni sistem posameznika; laganje v sodnih postopkih in neizpolnjevanje obljub itd.

Nekaj primerov verzov: Sve potpisnike peticija / Čeka inkvizicija / / Čuvajmo institucije / Vršimo egzekucije / Zbog svoga životnog iskustva / Meni su propisali uputstva. Ali pa: Slede me lica koja govore / Oni su zločesti po pravilu / Prilično lepo maltretiraju / O bato bato, eliminiraju. In: Tu nema boga / Nema pravde / I zato odlazim odavde / I nas če ko naše očeve / Zbog viših ciljeva nabiti na kočeve.

Relativnost svobode in vprašanje cenzure: pesmi, ki pripadajo tej kategoriji, izražajo velikansko mero strahu in želje po svobodi. Govorijo o dušenju demonstracij in prepovedi podpisovanja peticij; potrebi po izhodu iz države; o pomanjkanju privatne sfere (ekonomske in osebne) in nezmožnosti vplivanja posameznika na lastno usodo; o nenehnemu strahu pred “velikim bratom” in prisluškovanjem; o preveliki vlogi inšpekcij; o informativnih razgovorih, racijah, pretepanju, zapiranju; o skrbnih evidencah o intelektualcih in delikventih itd.

Nekaj primerov verzov: Vukovi zavijaju i reže / Lepa moja čuti, ne galami / Svi pametni odavno več beže / Samo mi smo tu ostali sami / Tiho, reko sam joj tiho / Da ne čuje niko / Da ne čuju susjedi / Glasno, ne govori glasno / Zar ti nije jasno / da su kao KGB / Šuti dušo / Bolje je / Zašto tražiš nevolje / Hočeš da nas razdvoje? / Zar ne čitaš novine? / I stara kaže “Dragane, šuti / Skrati jezik, mogu te čuti”/ Na usta hanzaplast / Da ne ogovaraš vlast / I sve što nesme da se kaže / Ja provučem kroz šansonu / I bolje pjevaj “bla, bla, bla” / Jer to nikog ne dira / Pa će da te sviraju / Po cijeli dan na radiu.

Družbenoekonomske razmere v državi govorijo o težkem položaju zaradi stabilizacije in o pomanjkanju izbora osnovnih človeških dobrin; o revščini in mešanju politike v šolski sistem; o zmedi vrednot in naraščajočem nacionalizmu ter sprenevedanju itd.

Primeri:

Večera je gotova / Ima puno otrova / Svi jedemo splačine / Na različite načine / Radnici i radnice / Ne budite gladnice / uvek ima kolko treba / Govana i hleba / I stara kaže “Jesi normalan Dragane / Zatvaraj prozore / Ne radi grijanje.”

Odnos med narodi v pesmih sporoča željo po povezanosti in prijateljstvu ter strah pred nacionalizmom. Sporočilnost zadeva boj narodov za dominacijo in opozarjanje na isto “kri” in složnost; obsojanje obstoja JNA in poudarjanje univerzalne potrebe po prijateljstvu; žrtvovanje za kateregakoli jugoslovanskega prijatelja in obsojanje pobijanja Albancev na Kosovu; obsojanje federalnega naraščanja trenda turbofolk glasbe, osnovane na nacionalizmu; opozarjanje na pojav geografskega začrtovanja mej itd.

Primeri:

Čovjeka do čovjeka / Ruku da za svakoga / / Bilo Stambol, Pešta, Bečlija / Svi su ljudi ovde isti – Svako pleme crta svoju granicu / Svi bi hteli svoju stranicu. Ali pa: A na šestom nadstropju neki skupovi tužni / Oni se ne druže sa nama / Mi smo suviše južni.

Pregled pesmi v dimenziji časa kaže na to, da se je število politično angažiranih pesmi vsako leto povečevalo. Zanimivo je, da Tita nobena od pesmi direktno ne omenja – posredno ga omenjajo Azrina Tko to tamo pjeva, Balaševićev Requiem in Nedelja kad je otišo Hase Zabranjenog pušenja.

Očitno je, da čeprav je sistem Tita branil (v času njegove smrti in dolgo po njej se je po radiu vrtela le klasična glasba), to ni motilo nikogar. Besedila obsojajo predvsem vojsko, policijo ter nerealen sistem, ki se ne drži obljub in socialističnih vrednot.

Politična funkcija glasbe: prej in potem

Če je rock v osemdesetih letih v Jugoslaviji doživljal vrhunec, je z razpadom države umrl tudi sam: nova politična oligarhija, ki jo je zastopal Milošević, je odprto prezirala mestni duh in podpirala kavarno in novo komponirane folk narodnjake. Ti so dobivali privilegirano obravnavo in udarne termine na državnih in lokalnih televizijskih postajah. Po besedah skladatelja Zorana Hristića je šlo za sistematsko poneumljanje naroda, s katerim bi bilo lažje manipulirati. Rockovski glasbeniki pa so odbili služenje uradni propagandi – ali so se umaknili in molčali ali pa so odkrito blatili režim. To v Srbiji – na srečo (in hkrati nesrečo) – počnejo še sedaj. Rockovski glasbeniki Jugoslavije so v času njenega akutnega razpadanja nedvomno opravljali funkcijo glasnika naroda kot opozicije oblasti. Državljani se namreč v strahu pred členi kazenskega zakona niso upali upirati in javno preveč pritoževati. Če primerjamo literaturo, napisano v povojni Jugoslaviji, ugotovimo, da govori o istih problemih, ki jih sporočajo besedila, napisana že pred njenim razpadom. Glasbena besedila so avtentično postavljala zrcalo družbenemu obdobju, v katerem so bila napisana. Pisci in izvajalci besedil so bili v tem početju nedvomno pogumni: izpostavljali so teme, s katerimi so se celo odgovorni politiki bali soočiti, kaj šele spopasti. Ena takih je zagotovo bila rakava rana Jugoslavije – Kosovo. Izpostavljanje takšnih tem je bilo tvegano za kariero politikov, katero je namesto njih tvegal glasbenik – Đorđe Balašević v besedilu pesmi Ne lomite mi bagrenje z albuma Bezdan in Bajaga v Rimljanih. S takšnimi dejanji je glasba kot medij nedvomno ustvarjala vzporedno javno mnenje.

Ali so se glasbeniki na račun upora politikom odrekli kapitalističnemu glasbenemu kolesju in tvegali popularnost? Da – na kocko so postavili lastno napredovanje, nekateri so ga bili tudi za določen čas celo prisiljeni prekiniti. Niso se torej odločili za vpetost v uspešno pot v igri kapitala, temveč za igranje vloge močne alternative komunistični oblasti. Niso se odločili za snemalne ure v težko dostopnih studiih, temveč za prepoved predvajanja na radiu. Niso prepevali hvalnic Titu, ampak so grobo kritizirali njegovo zapuščino. Bili so glas ljudstva, ki je želelo stopati po poti socializma v zastavljeni obliki, zato so se pogumno postavili po robu njegovi izkrivljeni podobi. Ne le, da so se odločili za upor v času železnega komunizma, ko so bile razmere za ustvarjanje opeharjene možnosti. To so počeli, kot smo ugotovili, iz leta v leto bolj neposredno. Zanimiva je tudi opazka avtorja Ivana Ivačkovića v biografiji Bajage z naslovom Obe strane jastuka, da so ključni provokatorji ravno sinovi oficirjev JNA: npr. Bora Đorđević, Bajaga, Džoni Štulić, Goran Bregović, Boris Bele itd. Avtor pravi, da je dejstvo, da oficirska disciplina, četudi se ne vsiljuje nasilno, najde svojo protiutež v uporu, ki ima v rocku najplemenitejši izraz. Jugoslovanska oblast je imela, nasprotno, do rocka shizofren odnos. Po eni strani je imela rock za subverzivno delovanje, saj je bilo skozenj osvobojeno ravno to, kar naj bi bilo potisnjeno pod pritiskom splošno sprejetih družbenih norm. Na drugi strani pa je rock formalno dopuščala– na tem primeru naj bi se namreč dokazala njena demokratičnost in tolerantnost.

Če postavimo na rentgen trenutno situacijo po republikah nekdanje Jugoslavije, lahko razkrijemo žalostno stanje: popularna glasba ne opravlja več politične in vzgojne funkcije, ampak kariernega akumulatorja. Koncerti postajajo zgolj postaje mamutskih promocijskih turnej in reklamno sredstvo za prodajo plošč, posredniška institucija pa je vedno močnejša. Zdi se, da je glasba prodala dušo hudiču. Mladi pa se v skladu s tem očitno raje (biološko) siti in napojeni znojijo v tropu vrstniških teles, ki poplesujejo z na pladnju prineseno formo, ne da bi se potrudila in stegnila po vsebini. Ali smo priča novim generacijam, ki jih pravila trga poneumljajo do te mere, da bodo vedno nekritično pojedle, kar jim je postreženo? Gre za izgubljanje občutka aktivnega mladega individuuma, ki z glasbo soustvarja vrednotni sistem in ga lahko celo spreminja? Upam, da ne.

Glasba in človek delita namreč skupno lastnost– ne izgubita, če padeta. Izgubita, če se nehata boriti.

Tina Gams